Jedro

Ker je bil predloženi hrvaški notarski zapis sklenjen pred 10. 1. 2015, bi upnik moral doseči razglasitev izvršljivosti tega notarskega zapisa, šele nato pa bi lahko na podlagi le-tega tudi predlagal izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo z dne 1. 9. 2017 zavrnilo (1. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je predlogu za izvršbo priložil potrdilo o izvršljivosti notarskega zapisa, iz katerega izhaja, da notarski zapis ustreza predpisom o notarskih listinah in da je notarska listina postala izvršljiva. Materialna podlaga za presojo utemeljenosti predloga za izvršbo ni 57. člen Uredbe Bruselj I, temveč Uredba Bruselj I bis, po kateri je javna listina, ki je izvršljiva v državi članici izvora, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da se zahteva razglasitev izvršljivosti. Iz predložene posojilne pogodbe pa jasno izhaja, da je notarski zapis izvršljiv v državi članici izvora, zato je izvršljiv tudi v Republiki Sloveniji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo zavrnilo z obrazložitvijo, da notarski zapis, sestavljen pri notarju na Hrvaškem, ne predstavlja podlage za izvršbo, saj gre za tujo javno listino, ki sama po sebi ni izvršljiva v Republiki Sloveniji, ampak morajo biti za priznanje izvršljivosti izpeljani ustrezni postopki po 57. členu Uredbe Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I), česar upnik ni zatrjeval niti izkazal. Prav tako ni mogoče uporabiti (bilateralne) Pogodbe o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7. 2. 1994, sklenjene z Republiko Hrvaško, saj ta predvideva le priznanje sodnih odločb in poravnav in z njimi izenačenih odločb drugih organov, notarski zapis pa ni ne sodna odločba, ne poravnava, ne odločba drugega organa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavrnilo ter sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške predloga za izvršbo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

6. Upnikovo stališče, da je v danem primeru treba uporabiti Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev, v nadaljevanju Uredba Bruselj I bis), ni pravilno. Notarski zapis, na podlagi katerega je upnik predlagal izvršbo, je bil sklenjen 2. 10. 2013, 66. člen Uredbe Bruselj I bis pa določa, da se ta uredba uporablja samo za sodne postopke, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene na dan 10. 1. 2015 ali po tem (prvi odstavek), medtem ko se Uredba Bruselj I še naprej uporablja za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti, za javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in za sodne poravnave, ki so bile potrjene ali sklenjene pred 10. januarjem 2015, ki sodijo na področje uporabe navedene uredbe (drugi odstavek navedenega člena).

7. Prav tako ne drži, da je predloženi notarski zapis izvršljiv v Republiki Sloveniji brez postopka za razglasitev izvršljivosti, ker je notarski zapis izvršljiv v državi članici izvora. Ker je za dani notarski zapis treba uporabiti Uredbo Bruselj I (Republika Hrvaška je z dnem 1. 7. 2013 vstopila v Evropsko unijo in od tedaj zanjo velja pravo Evropske unije, glej tudi že citirani drugi odstavek 66. člena Uredbe Bruselj I bis), pa je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi upnik moral sprožiti postopek za razglasitev izvršljivosti notarskega zapisa. Skladno s 57. členom te uredbe se namreč listina, ki je bila uradno sestavljena ali registrirana kot javna listina in je izvršljiva v eni od držav članic, razglasi za izvršljivo v drugi državi članici na podlagi zahteve, vložene v skladu s postopkom iz 38. in nadaljnjih členov. Skladno z 38. členom se sodna odločba in tako tudi javna listina izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo zainteresirane stranke razglašena za izvršljivo v tej državi, skladno z 39. členom pa se zahteva vloži pri sodišču ali pristojnem organu iz seznama v Prilogi II. Republika Slovenija je v zvezi s tem notificirala pristojnost okrožnih sodišč, določena pa je v 42. b členu ZIZ, ki določa, da je, če je za izvršitev tuje odločbe oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah zakona, ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ali pravnega akta Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, treba izvesti postopek priznanja in izvršitve tuje odločbe oziroma tuje javne listine, za izvedbo postopka pristojno okrožno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. 8. Višje sodišče torej pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi upnik moral doseči razglasitev izvršljivosti predloženega tujega notarskega zapisa, šele nato pa bi lahko na podlagi le-tega tudi predlagal izvršbo (primerjaj sklepe VSC I Ip 391/2011 z dne 12. 1. 2012, VSL II Ip 9/2009 z dne 11. 3. 2009 in VSM I Ip 438/2015 z dne 19. 10. 2015). Potrdilo o izvršljivosti v danem notarskem zapisu je zgolj potrdilo, ki ga v petem odstavku 38. člena predvideva hrvaški "Ovršni zakon", in sicer skladno s to določbo notar sam izda potrdilo o izvršljivosti svojih listin ali odločb, ni pa upnik izkazal, da je sprožil postopek za razglasitev izvršljivosti (eksekvatura) ter razglasitev izvršljivosti tudi dosegel. 9. Ker je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo tako pravilno zavrnilo, je pravilno sklenilo tudi, da upnik sam krije svoje stroške predloga za izvršbo.

10. Pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo ter sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).