Jedro

V obravnavanem primeru, ko se zatrjuje odstop od pogodbe iz razloga, ker je ena od pogodbenih strank kršila pogodbo s tem, da je drugi pogodbeni stranki (namerno) zaračunavala storitve, ki jih ni opravila, je materialnopravno izhodišče presoje v 106. členu OZ, po katerem upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi tako, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 53,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2015 dalje do plačila ter 100,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2015 dalje do plačila. Sklep o izvršbi je pod II. točko izreka delno razveljavilo glede plačila izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod III. točko izreka je toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 384,58 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Pod IV. točko izreka je zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od priznanih pravdnih stroškov od dne izdaje sodbe do poteka osem dnevnega roka.

2. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tožnik pritožbenega odgovora ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje zoper celotno sodbo. To bi lahko pomenilo, da izpodbija sodbo tudi glede odločitve pod II. in IV. točko izreka, s katero je v sporu uspela. Zato velja pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija le v delu, v katerem ni zmagala v sporu, torej le glede odločitve pod I. in III. točko izreka, s katerima ji je bilo naloženo plačilo ter povrnitev stroškov (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

6. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, o čemer je stranke poučilo že prvostopno sodišče. 7. Toženka s trditvami o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih le navidezno uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kakšne napake v sestavi sodbe, zaradi katere ne bi bil možen preizkus sodbe, namreč prvostopni sodbi ne očita. Razčlenitev pritožbenih navedb glede razlogov, katerih pomanjkanje očita sodbi, pa pokaže, da s temi navedbami uveljavlja zmotnost in nepopolnost dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča oziroma zmotno uporabo materialnega prava.

8. Napačno uporabo materialnega prava utemeljuje z navedbami, da je bila (14. 5. 2014) prisiljena od naročniške pogodbe odstopiti, ker je sumila na nepravilnosti in škodno ravnanje tožnika pri izpolnjevanju pogodbe. V postopku pred sodiščem prve stopnje je namreč trdila, da naj bi ji tožnik v času naročniškega razmerja zaračunal med 150,00 in 180,00 EUR preveč, ter da tožnik zato ni upravičen do plačila stroškov, nastalih zaradi predčasnega odstopa od pogodbe. Toženka trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 95. in 97. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Določbi OZ, na kateri se sklicuje pritožba, nista uporabljivi za predmetno zadevo, saj se nanašata na izpodbojnost pogodb. V obravnavanem primeru, ko se zatrjuje odstop od pogodbe iz razloga, ker je ena od pogodbenih strank kršila pogodbo s tem, da je drugi pogodbeni stranki (namerno) zaračunavala storitve, ki jih ni opravila, je materialnopravno izhodišče presoje v 106. členu OZ, po katerem upnik lahko odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. 10. Obveznost vložitve ugovora zoper ravnanje operaterja je predpisoval 92. člen Zakona o elektronskih komunikacijah, ki je veljal v času sklenitve naročniške pogodbe (v nadaljevanju ZEKom), predpisuje pa ga tudi 142. člen v času odstopa od pogodbe veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Obračun storitev, bi morala toženka ugovarjati po postopku, predpisanem v ZEKom oziroma ZEKom-1. 11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka ugovarjala previsoko zaračunanim pogodbeno dogovorjenim storitvam le enkrat, in sicer v zvezi z računom za mesec april 2014, in da je tožnik njenemu ugovoru ugodil, ker je ugotovil, da je pri obračunu prišlo do napake zaradi menjave paketa v obračunskem obdobju, v posledici česar je bil tožnici dan dobropis v višini 2,07 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje še ugotovilo, da toženka ni dokazala, da bi v času trajanja naročniškega razmerja vložila še kakšne druge ugovore. Zato je zaključilo, da toženka svoje trditve, da je tožnik namerno kršil pogodbo, ni dokazala.

12. Glede na to, da toženka ni dokazala, da je tožnik kršil pogodbo, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presojalo toženkin odstop od pogodbe na podlagi naročniške pogodbe z dne 27. 1. 2012, katere sestavni del so tudi splošni pogoji poslovanja (85. člen ZEKom oziroma 129. člen ZEKom-1). Po tej lahko naročnik kadarkoli pisno odpove naročniško razmerje, v primeru prenehanja naročniškega razmerja pa mora poravnati vse obveznosti, nastale do prenehanja naročniškega razmerja. Pri tem gre toženki, ki v pritožbi trdi, da bi moral tožnik dokazati, da je ravnal v skladu s pogodbo ter predložiti razčlenjen račun, pojasniti, da tožnik nosi materialno dokazno breme glede vtoževame obveznosti po naročniški pogodbi. Za trditev, da tožnik do pogodbeno dogovorjenega plačila ni upravičen, ker je kršil pogodbo, pa je dokazno breme na toženki, saj toženka s to trditvijo izpodbija tožnikove navedbe (7. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je v sporih majhne vrednosti vezano na odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Iz teh izhaja, da toženka ni plačala naročnine za paket FREE5 za mesec maj 2014, sorazmernega zneska ugodnosti zaradi predčasne prekinitve naročniškega razmerja, stroškov prekinitve pogodbe ter predčasnega prenehanja naročniškega razmerja (v skupnem znesku 47,83 EUR) in zakonskih zamudnih obresti za čas zamude od 14. 6. 2014 do 25. 11. 2015 (v znesku 5,62 EUR). Naročnino, stroške prekinitve pogodbe ter stroške predčasnega prenehanja naročniškega razmerja je toženka dolžna plačati na podlagi naročniške pogodbe. Sorazmerni znesek ugodnosti je toženka dolžna povrniti na podlagi aneksa k naročniški pogodbi z dne 5. 3. 2014. Zakonske zamudne obresti za čas zamude pa je dolžna plačati na podlagi 299. in 378. člena OZ. Zato se odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo 53,45 EUR, izkaže za materialnopravno pravilno.

14. Kakšni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).