Jedro

Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek (zoper tretjo toženko) nepravilno zavrnilo, saj o njem ne bi smelo odločati, ker je (delno) ugodilo primarnemu zahtevku. Pri tem je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je z odločanjem o podrednem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek.

Glede na to, da je zavarovanje poklicne odgovornosti za škodo, povzročeno v zvezi z opravljanjem dejavnosti, po 37. členu ZZasV obvezno, in da sta zavarovalec in zavarovalnica prisiljena vstopiti v zavarovalno razmerje z namenom zaščite oškodovanca, zavarovalnica proti oškodovancu nima ugovorov iz pogodbe. Če pa bo zavarovalnica dokazala, da je prišlo do izgube zavarovalnih pravic, bo imela od zavarovanca pravico regresirati odškodnino, ki jo bo oškodovancu izplačala, z obrestmi in stroški.

Izrek

Pritožbi tožnika zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v 3. točki izreka razveljavi.

Pritožbi druge toženke zoper sodbo se delno ugodi in se sodba v prvem odstavku 2. točke izreka, glede druge toženke spremeni tako, da je druga toženka Z. T., d.d., nerazdelno s prvo toženko dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 13.148,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,150.998,34 SIT po prevzemnem tečaju od 4. 6. 2005 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.148,88 EUR od 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti.

Sicer se pritožbi zavrneta in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Pritožba tožnika zoper dopolnilni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožnik in tretja toženka sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti drugi toženki pritožbene stroške v znesku 113,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka K. P., d.o.o. dolžna tožniku v roku 15 dni vrniti denarna sredstva v višinah in valutah kot so razvidne iz izreka tega dela sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2005 dalje do izpolnitve obveznosti po 8 % letni obrestni meri, in vrniti 12.453,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz tega dela izreka sklepa (1. točka izreka); razsodilo, da sta toženki K. P., d.o.o. in Z. T., d.d. nerazdelno dolžni tožniku v roku 15 dni plačati 14.609,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3,501.109,27 SIT po prevzemnem tečaju z dne 4. 6. 2005 do 31. 12. 2006 v evrski protivrednosti in zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.609,87 EUR od 1. 1. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti, kar je zahteval tožnik več ali drugače, je sodišče zavrnilo (prvi in drugi odstavek 2. točke izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka Zbornica RS za zasebno varovanje dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 80.176,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka). Odločilo, da sta toženki K. P., d.o.o. in Z. T., d.d. tožniku dolžna solidarno povrniti 1.916,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (predzadnji odstavek izreka). Odločilo, da je tožnik dolžan toženki Zbornici RS za zasebno varovanje povrniti 4. 321,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (zadnji odstavek izreka).

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik dolžan toženki Zbornici za razvoj slovenskega zasebnega varovanja povrniti 745,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

3. Zoper sodbo sta pravočasni pritožbi vložila tožnik in druga toženka Z. T., d.d. Ljubljana.

4. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložil tožnik.

5. Tožnik se zoper sodbo pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in sicer zoper odločitev v drugem odstavku 2. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka (nad 14.609,87 EUR), zoper odločitev v 3. točki izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi zahtevano v celoti, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev v 3. točki izreka pa naj pritožbeno sodišče razveljavi. Navaja, da je proti tretji toženki tožbo vložil podrejeno. Sodišče je primarnemu zahtevku (delno) ugodilo, zato o podrejenem ne bi smelo odločati. Ker je, je s tem kršilo določbo 192. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev v 3. točki izreka razveljavi. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik večje škode od priznane ni dokazal. Pri tem je o istih vprašanjih sodišče najprej navajalo, da tožnik ni dokazal vseh svojih trditev, nato pa še podalo dokazno oceno o dokazu. Tako je na primer zaključilo, da listina priloga A38 nima nobene dokazne vrednosti, ker gre za fotokopijo brez datuma in podpisa, na kar je v nadaljevanju navedlo, da tožnik ni predložil izpisa denarja iz ločenega prostora. Če bi to držalo, potem ni mogoče ocenjevati dokumenta A38, kajti ravno ta dokument je predstavljal specifikacijo ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005. Sodišče torej isti dokaz enkrat označuje kot listino brez vrednosti, enkrat pa kot dokaz, ki ima dokazno vrednost. Sodišče bi moralo zaključiti, da je bil v kovinski kovček dan tudi znesek v tolarski protivrednosti 13,616.029,00 SIT. Če meni, da temu ni bilo tako, pa bi moralo izvedene dokaze ocenjevati vsakega posebej, kakor tudi vse dokaze skupaj. Tožnik navedenega denarja ni prikazoval v blagajni menjalnice, pač pa ga je, če je bilo to potrebno, kljub temu uporabljal pri menjalniških poslih. Če bi ves denar odvajal na poslovno banko, bi ga moral pretvoriti v SIT po nakupnem nižjem tečaju in ga, ko bi potreboval devize, kupiti po prodajnem višjem tečaju. Ne gre za to, ali je bil ta denar hranjen in prikazovan skladno s pravili, ampak ali je ta denar dejansko obstajal in ali je bil dan v kovinski kovček. V dokaz svojih trditev, da je denar obstajal v tej višini in da je bil dan v kovinski kovček, je tožnik predlagal listinske dokaze kakor tudi zaslišanje prič G. in K. G. in sebe. Pri tem je pomemben spis Okrožnega državnega tožilstva v Kranju, čigar ugotovitve so skladne s tožbenimi zatrjevanji, izpovedba tožnika, kakor tudi priče G. G. in listinski dokazi. Specifikacija ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005, priloga A4, je bila narejena neposredno po ugotovitvi, da je denar izginil in je bila narejena na zahtevo kriminalistov. Takšno listino vsebuje tudi tožilski spis, priloga C5. Sodišče celo zneska 5,088.301,98 SIT, ni upoštevalo v celoti, čeprav ga izkazuje tudi potrdilo B. S.. Štelo je, da je priča G. G. pojasnil, da je bilo v kovinsko blagajno dejansko dan znesek naveden na listini A4, to je znesek 3.501.108,12 SIT. Specifikacija ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005 prikazuje ves denar, ki je bil dan v blagajno, kar je večkrat potrdil tudi G. G.. Ni prepričljiva dokazna ocena sodišča, ki verjame izpovedbi G. G., da je dal iz „šalterja“ v kovinsko blagajno manj denarja, kot je navedeno v blagajniškem dnevniku. Vse ostale navedbe iste priče, ki so šle v prid tožniku, pa je spregledalo ali zavrnilo. Ne drži, da tožnik ni predložil izpisa denarja iz ločenega prostora, ta izpis je listina A38, ki je povsem skladna s specifikacijo ukradene gotovine z dne 2. 6. 2005. Zgrešeni so zaključki sodišča prve stopnje tudi v zvezi z zavarovalno polico A. S.. Zavarovalna vsota je bila 150.000,00 EUR, polica ne pokriva prevoza denarja, ki ga je opravljala prva toženka. Zavarovalna vsota dokazuje, da je bilo v menjalnici bistveno več denarja kot 5,000.000,00 SIT oziroma 20.000,00 EUR. Čemu bi tožnik plačeval visoko zavarovalno premijo, če bi bila v menjalnici relativno majhna vsota denarja. Očitek sodišča, da tožnik ni predložil letnih bilanc družbe, izkaza poslovnega izida, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino dodatnega denarja, je zgrešen. Iz bilance poslovnega izida je razvidno poslovanje družbe glede na prejšnje leto. Iz nje ne bi bilo razvidno ničesar v zvezi z višino sredstev, s katerimi je poslovala družba. Priča K. G. res ni bila v pomoč dokaznemu postopku, saj se večine stvari ni spomnila. Njeno pričanje ima zato neznaten pomen, zato dokazna ocena sodišča o višini denarja danega v kovinsko blagajno, ne more temeljiti na analizi njenih izjav. Nepravilna je tudi odločitev, da je tožnik dolžan tretji toženki povrniti pravdne stroške. Preden je bil izveden dokazni postopek, tožnik ni mogel vedeti, ali je v času škodnega dogodka obstajalo zavarovalno kritje pri drugi toženki, ali ne. Kolikor bi se tekom postopka izkazalo, da je tretja toženka dosegla, da v času škodnega dogodka med zavarovanci ni bilo tožnika, bi bila podana njena odškodninska odgovornost. Tožba zoper tretjo toženko je bila potrebna, to pa izključno zaradi njenega ravnanja, to je prikazovanja stanja v zvezi z zavarovalnim kritjem za tožnika. Sodišče bi moralo tako v razmerju do tretje toženke stroške presojati po načelu krivde, ob uporabi 165. člena ZPP.

6. Tretja toženka je na pritožbo, kolikor se nanaša nanjo, odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Upiranje tožbenemu zahtevku ne predstavlja zakrivljenega ravnanja v smislu 165. člena ZPP, v pravdo je bila pritegnjena po volji tožnika, tožba ji je bila vročena v odgovor, sodišče je zahtevek zoper njo obravnavalo sočasno z zahtevkom zoper prvo in drugo toženko.

7. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (prvi odstavek 2. točke izreka sodbe, predzadnji odstavek izreka sodbe) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek kolikor se nanaša nanjo, v celoti zavrne s stroškovno posledico. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da so neutemeljeni ugovori pritožnice o izgubi zavarovalnega kritja zaradi kršitev Posebnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti izvajalca zasebnega varovanja O – IZV/99 (v nadaljevanju Posebni pogoji O-IZV/99). Sodišče odločitev opira na sodno prakso, ki jo predstavlja ena sama sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2001. Pritožba se sklicuje na določbi 944. in 953. člena Obligacijskega zakonika – OZ in na Posebne pogoje za zavarovanje poklicne odgovornosti izvajalcev zasebnega zavarovanja O-IZV/99, ki v drugem odstavku 2. člena določajo, da z zavarovanjem ni krita odgovornost za škodo zaradi namerne kršitve obveznosti iz pogodbe o fizično-tehničnem varovanju ter zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja. V konkretnem primeru je nesporno, da je prva toženka kot imetnik licence, namerno kršila obveznosti iz pogodbe in iz zakona. Delavca nista izpolnjevala zakonsko določenih pogojev za varnostnika, nista imela licence, prva toženka je za prevoz denarja uporabljala navadno vozilo namesto vozila, prirejenega za prevoz denarja itd. Kljub temu pa je opravljala storitve po pogodbi o prenosu in hrambi gotovine. Iz navedenega izhaja, da je podana namerna kršitev prve toženke tako pogodbe kot zakona. Aktivno in zavestno je delovala v smeri nastanka škode. V zavesti je morala imeti dejstvo, da bo do izginitve denarja oziroma blagajne prišlo oziroma je hotela/privolila v nastanek škode. Zakon o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV) določa obveznost sklenitve pogodbe in minimalno zavarovalno vsoto, samega obsega zavarovanja pa ne določa in ga podrobneje ne ureja. Ta je prepuščen svobodi pogodbenih strank. Stranki sami svobodno določata pogoje za varovanje, predvsem obseg zavarovanja, izključitev jamstev itd. Splošni pogoji druge toženke predstavljajo materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti. Tudi pri pogodbenem zavarovanju in ne samo pri obveznem, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje, ima oškodovanec pravico od zavarovalnice z direktno tožbo zahtevati povrnitev škode (965. člen OZ). Tak zahtevek res temelji na zakonu in ne na pogodbi, vendar sodišče pri tem prezre, da je prav sklenjena zavarovalna pogodba tista, ki oškodovancu sploh omogoča vložitev direktne tožbe. Zato je nujno upoštevati dogovorjene splošne pogoje. ZZasV ne določa, da zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu kot to npr. določa Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu. Tudi ne določa pravice do regresa, ne ureja škodnega sklada. Če se ne upošteva splošnih pogojev in dogovorjenih izključitev jamstva, je odgovornost zavarovalnice neomejena, kar je v nasprotju z namenom in bistvom zavarovalne pogodbe. Zakonska obveznost sklenitve zavarovanja in zakonsko določena višina zavarovalne vsote je res določena v interesu varstva oškodovanca, vendar njegovo varstvo ni neomejeno. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju dogovorjene odbitne franšize. Obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Takšno stališče je že zavzela tudi sodna praksa.

8. Tožnik izpodbija dopolnilni sklep zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prva. Navaja, da mu sodišče ni vročilo predloga tretje toženke za izdajo dopolnilnega sklepa. S tem je kršeno načelo kontradiktornosti, ni pa mogoče tudi preveriti, ali so bili s sklepom priznani stroški priglašeni do konca glavne obravnave. Sodišče je o stroških postopka že odločilo s sodbo, zato o stroških, ki so bili pravočasno priglašeni, ne more odločati še enkrat. Sodišče z dopolnilno odločbo lahko odloči o stroških, vendar le, če o stroških postopka sploh ni odločilo (325. člen ZPP). Kot v pritožbi zoper sodbo, navaja, da je pri odločitvi potrebno upoštevati, da je bila tožba zoper tretjo toženko potrebna, izključno zaradi njenega prikazovanja stanja v zvezi z zavarovalnim kritjem za prvo toženko.

9. Pritožbi tožnika in druge toženke zoper sodbo sta delno utemeljeni. Pritožba tožnika zoper dopolnilni sklep je neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek (zoper tretjo toženko) nepravilno zavrnilo, saj o njem ne bi smelo odločati, ker je (delno) ugodilo primarnemu zahtevku. S tem je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je z odločanjem o podrednem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek. To kršitev je tožnik v pritožbi izrecno uveljavljal, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka s sklepom razveljavilo (357. člen ZPP). Odločitev ne vpliva na dolžnost tožnika, da tretje toženki povrne stroške pravdnega postopka. Kot ta pravilno izpostavlja v odgovoru na pritožbo, je bilo v konkretnem primeru skupno obravnavanje obeh zahtevkov nujno potrebno, prav zaradi ugotavljanja pasivne legitimacije. Pravdni stroški tretje toženke (subsidiarne toženke) so bili zato za pravdo potrebni stroški, po načelu uspeha v pravdi pa jih nosi tožnik (1. odstavek 155. člena, 1. odstavek 154. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku izreka sodbe je torej pravilna in zakonita. Odmere stroškov pritožba konkretno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tretji toženki stroške odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.

11. Pravilno in zakonito je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku (nad 14.609,87 EUR) zavrnilo. Prva toženka je odgovorna zaradi kršitve pogodbe (pogodbe o prevozu in hrambi gotovine, priloga A2), zaradi kršitve je tožniku nastala določena škoda, obstaja tudi vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo (drugi odstavek 239. člena OZ). Obstoj škode je torej tožnik izkazal, vendar pa je bilo na njem, da dokaže tudi višino zatrjevane škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča mu ni uspelo dokazati, da je bila škoda višja od ugotovljene. Dokazna ocena sodišča prve stopnje s tem v zvezi je skladna z določbo 8. člena ZPP, sodišče je opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo tudi uspeh celotnega postopka. Dokazna ocena je tudi logična in življenjsko povsem prepričljiva in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema (razlogi sodišča prve stopnje strani 14 do 21 sodbe). Tožnik bi moral s stopnjo gotovosti izkazati koliko denarja, ki se je hranil v posebnem prostoru, je bilo (poleg izkupička iz blagajniškega poslovanja menjalnice za ta dan) dne 1. 6. 2005 danega v kovinsko blagajno (ki jo je prevzel varnostnik prve toženke in ki je bila nato odtujena iz vozila, v katerem jo je varnostnik prevažal). To pa mu nedvomno ni uspelo. Če o tem denarju ni vodil ustrezne listinske evidence, gre to v njegovo breme. Listini pod prilogama A38 in A4 nista ustrezna listinska dokaza, zato je nepomembno sklicevanje pritožbe na ugotovitve v zadevi Ktr 839/2005, kolikor se nanašajo na te listine. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da je listina A38 le fotokopija, brez datuma in podpisa ali navedbe osebe, ki je listino sestavila, da gre očitno le za del izpisa. V zvezi z ocenjevanjem te listine sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev določb pravdnega postopka – ne gre za nasprotje med razlogi, ampak za dokazno oceno tudi te listine v skladu z določbo 8. člena ZPP. Specifikacija ukradene gotovine (A4) pa je bila izdelana enostransko s strani pravnega prednika tožnika, konkretno delavke menjalnice in sama po sebi ne more s stopnjo gotovosti izkazovati, da se je v posebnem prostoru hranila gotovina v višini 13,616.029,00 SIT, pa tudi ne, da je bilo toliko denarja danega v kovinsko blagajno. Da je bil v tej blagajni tudi denar v takšni višini, ni konkretno izpovedal niti G. G., ki je dne 1. 6. 2005 denar ob koncu dneva spravil v kovinsko blagajno, ki jo je nato odnesel varnostnik. Še manj je to potrdila druga uslužbenka K. G.. Ker mora sodišče ocenjevati vsak dokaz posebej in tudi dokaze kot celoto, je sodišče prve stopnje utemeljeno dokazno ocenilo tudi njeno izpovedbo, tako samo zase, kot v povezavi z ostalimi dokazi. Tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z zavarovalno polico za primer vloma in ropa, ki jo je tožnik sklenil z zavarovalnico A. S., so pravilni, logični in v skladu s podatki listine – priloga A36. Nedvomno ti podatki potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da višina limita kritja zavarovanja za primer vloma ali ropa gotovine v prostorih menjalnice in višina limita kritja nevarnosti pri prenosu ali prevozu denarja, kažeta, da se je prevažalo bistveno manj gotovine, kot se jo je hranilo v prostorih menjalnice. Glede na vse povedano je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel izkazati, da je dodatni denar v resnici obstajal in da je bil tudi dan v kovinsko blagajno, pa tudi če je, kakšna je bila višina tega denarja in je v tem obsegu tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo.

12. Nesporno je bilo dokazano, da je dnevni izkupiček iz blagajniškega poslovanja menjalnice na dan 1. 6. 2005 znašal 5,088.301,98 SIT. Vendar pa tožniku ni uspelo s stopnjo gotovosti izkazati, da je bil ves ta denar tudi dan v kovinsko blagajno, ki jo je nato prevzel varnostnik. Kot je izpovedal G. G., zaposlen v menjalnici, ki je denar dal v kovinsko blagajno, je del denarja ostal v menjalnici, ker je po oddaji gotovine še prihajalo do menjalniških poslov. Varnostnik je namreč po kovinsko blagajno prišel okoli 18.30 ure, menjalnica pa je tudi po odhodu varnostnika poslovala še pol ure. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem obsegu povsem prepričljiva, zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bilo v kovinsko blagajno dano 3.501.108,12 SIT, sedaj 14.609,87 EUR, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, to je blagajniški dnevniki in specifikacija z dne 2. 6. 2005. Tudi v tem obsegu zato pritožbeno sodišče dokazno ocena sodišča prve stopnje sprejema in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

13. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

14. Zavrnilo je tudi tožnikovo pritožbo zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan tretji toženki (poleg stroškov odmerjenih v sodbi) plačati 745,78 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni. O delu zahtevka, ki se je nanašal na povrnitev pravdnih stroškov, namreč sodišče prve stopnje v izreku o stroških v sodbi, kolikor se ta nanaša na tretje toženko, ni odločilo (365. člen v zvezi s 366. členom ZPP). Je pa povrnitev teh stroškov tretja toženka zahtevala, v kar bi se lahko prepričal tudi tožnik, z vpogledom v spis. Da tretje toženki ti stroški gredo, je bilo že povedano. Glede odmere pritožba konkretno ne navaja ničesar, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je tudi odmera dodatnih stroškov, skladna z veljavno odvetniško tarifo. Tudi pritožbo tožnika zoper dopolnilni sklep je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko temelji na določbi 965. člena OZ. Druga toženka ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je dne 2. 6. 2005 zavarovanje po polici 0110908 obstajalo in da je bila prva toženka po tej polici zavarovana za poklicno odgovornost. Izpodbija pa njegov zaključek, da prva toženka ni izgubila zavarovalnega kritja, kljub temu, da naj bi namerno oziroma iz malomarnosti kršila obveznosti določene v posebnih pogojih O-IZV/99, kakor tudi določbe Zakona o zasebnem varovanju. Pritožbeno sodišče se, ne glede na pritožbene navedbe, strinja s sodiščem prve stopnje, da glede na to, da je zavarovanje poklicne odgovornosti za škodo, povzročeno v zvezi z opravljanjem dejavnosti, po 37. členu ZZasV obvezno, in da sta zavarovalec in zavarovalnica prisiljena stopiti v zavarovalno razmerje z namenom zaščite oškodovanca, zavarovalnica proti oškodovancu nima ugovorov iz pogodbe. Če pa bo zavarovalnica dokazala, da je prišlo do izgube zavarovalnih pravic, bo imela od zavarovanca pravico regresirati odškodnino, ki jo bo oškodovancu izplačala, z obrestmi in stroški. Pri tem se je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sklicevalo tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 262/2001, ki prav tako izhaja iz namena obveznega zavarovanja (sicer avtomobilske odgovornosti). Namen obveznega zavarovanja poklicne odgovornosti je v konkretnem primeru ravno v tem, da zavarovalnica jamči za škodo, ki jo utrpijo tretje osebe zaradi napake, opustitve ali kršitve dolžnosti, ki jo je s pogodbo o fizično tehničnem varovanju prevzel zavarovanec, kot to izhaja tudi iz 1. člena Posebnih pogojev O-IZV/99. Ne gre za prostovoljno pogodbeno zavarovanje, kjer sta res stranki tisti, ki določita obseg zavarovalnega kritja in ko se zavarovalnica lahko odloči, da nekaterih rizikov oziroma škod ne bo zavarovala, sklenitelj zavarovanja pa bi bil prost pri odločitvi, ali bo zavarovalno pogodbo sklenil ali ne. Tovrstne ugovorne navedbe je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, iz istih razlogov pa v razmerju do oškodovanca (tožnika) tudi nista upoštevni določbi 944. in 953. člena OZ. Je pa nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju dogovorjene odbitne franšize. Pritožba utemeljeno opozarja, da obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznost, ki je določen v zavarovalni pogodbi (prvi odstavek 965. člena OZ). Tožnik je v razmerju do pritožnice upravičen le do tistega denarnega zneska, ki bi ga ta zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati zavarovancu, to je prvi toženki (v primeru, da bi ta plačal odškodnino zavarovancu in uveljavljal regres pri zavarovalnici), torej z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize. Drži tudi, da je navedeno stališče skladno z veljavno sodno prakso (primerjaj odločbo VS RS II Ips 751/2005). V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in od odmerjene odškodnine odštelo odbitno franšizo (10 %; 1.460,987 EUR oziroma 350,110,927 SIT). Druga toženka je tako tožniku dolžna plačati 13.148,88 EUR (prej 3,150.998,34 SIT). Ta znesek je druga toženka dolžna tožniku plačati nerazdelno s prvo toženko. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke delno ugodilo in sodbo v prvem odstavku 2. točke izreka, kolikor se nanaša nanjo, ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

16. Upoštevaje uspeh druge toženke s pritožbo in okoliščine primera, je pritožbeno sodišče odločilo, da takšna sprememba na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (predzadnji odstavek izreka sobe) ni vplivala. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da glede na minimalen uspeh tožnika s pritožbo (le glede razveljavitve 3. točke izreka sodbe), le-temu, upoštevaje načelo uspeha v pravdi, pritožbeni stroški ne gredo (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi tretja toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru na odločitev niso vplivale, zato ne gre za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

17. Druga toženka je s pritožbo uspela z zneskom 1.460,99 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče odmerilo pritožbene stroške. Taksa za pritožbo sedaj znaša 98,52 EUR, prizna pa se ji tudi 15,00 EUR materialnih stroškov, skupaj torej 113,52 EUR. Te stroške je dolžan povrniti tožnik, v roku 15 dni po prejemu odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.