Jedro

Kot izkaz oziroma potrditev subjektivne nevarnosti, da je zaradi toženčevega ravnanja ogroženo poplačilo njene terjatve, bi morala tožnica izkazati neko konkretno ravnanje toženca s svojim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave s strani tožnice vtoževane terjatve.

Tožnica ni izkazala, da svoje terjatve ne bo mogla uveljaviti v izvršbi oziroma da bo plačilo njene bodoče terjatve zaradi izkazanih ravnanj toženca oteženo ali onemogočeno. Kot že povedano, za zagotovitev tega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ne zadošča zgolj izkazanost, da dolžnik razpolaga s svojimi sredstvi na TRR, ampak mora biti izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe se zavrže. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) za izdajo začasne odredbe, s katero bi se organizaciji za plačilni promet A. d.d., pri kateri ima tožena stranka (v nadaljevanju toženec) odprt račun, naložilo, da mora tožencu ali komu drugemu po toženčevem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska 33.000,00 EUR iz toženčevega računa in ji naloži povrnitev stroškov postopka zavarovanja.

2. Zoper sprejeto odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je verjetno izkazan obstoj terjatve, nato pa sprejelo zmoten zaključek, da tožnica ni izkazala obstoja subjektivne nevarnosti, kot predpostavke za izdajo začasne odredbe. Iz sklepa izhaja, da sodnik sočustvuje s tožencem, vendar takšno čustveno sojenje ne pomeni poštenega sojenja, enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter predstavlja kršitev tožničinih ustavnih pravic, hkrati pa se oddaljuje od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Tožnica je izkazala aktivno ravnanje toženca v smeri onemogočanja poplačila tožničine terjatve, saj je ves čas po vložitvi tožbe aktivno in konkretno ravnal s svojim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. V postopku je bilo ugotovljeno, da je sredstva na svojem bančnem računu že bistveno zmanjšal oziroma porabil celoten znesek 69.573,78 EUR, ki je bil dne 15. 6. 2021 nakazan na njegov transakcijski račun. Toženec je prodal svojo nepremičnino, ne ustvarja prihodkov iz svoje samostojne dejavnosti, porabil je preostali znesek kupnine z različnimi nakazili fizičnim in pravnim osebam. Sodišče prve stopnje njegova ravnanja opravičuje z izmišljeno trditvijo, da je toženec ta denar porabil za poplačilo že zapadlih obveznosti, čeprav sodišče o zapadlosti morebitnih obveznosti oziroma o izvršilnih naslovih za izplačane zneske nima nikakršnih dokazov. Povsem dovolj je trditev tožnice, da je toženec priliv od prodaje nepremičnine že bistveno zmanjšal. Pri vseh ostalih odlivih iz toženčevega transakcijskega računa gre za konkretno ravnanje v smeri zmanjšanja oziroma porabe denarja. Sodišče prve stopnje opravičuje takšna ravnanja toženca z razlago, da ti odlivi ne pomenijo več izčrpavanja zneska preostanka kupnine, ker je toženec s kupnino že v celoti razpolagal in gre za odlive drugih sredstev, ne pa ostanka kupnine. Nakup osebnega avtomobila za 10.300,00 EUR je konkretno ravnanje v smeri zmanjšanja oziroma porabe denarja. Če je toženec avtomobil kupil zase, je od prezadolžene osebe pričakovati, da si bo kupila avtomobil za največ 5.000,00 EUR. Tožnica je izkazala aktivno ravnanje toženca v smeri odtujevanja in zmanjšanja premoženja, kar sodišče v sklepu tudi ugotavlja. Ni pomembno, ali za takšno odtujevanje obstajajo opravičljivi razlogi ali ne. Zakon določa, da mora upnik izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pri tem zakon ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih bi dolžnik morda lahko odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo drugi odstavek 270. člena ZIZ. Namesto, da bi se ukvarjalo z vsebinsko presojo relevantnih okoliščin primera, išče domnevne formalne pomanjkljivosti tožničinih navedb. Tožnici ni potrebno dokazati, zakaj je toženec prejeto vsoto kupnine zmanjšal. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala obstoja subjektivne nevarnosti, kot predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Tožnica izpodbija tudi materialnopravno zmotno odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi ter tožencu naloži povračilo vseh stroškov postopka zavarovanja, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je dne 29. 11. 2021 vložila dopolnitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena. Dopolnitev pritožbe je prepozna.

4. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) preizkusilo sklep sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje ter dodaja:

5. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je v skladu z navodilom Višjega sodišča v Mariboru iz sklepa I Cp 607/2021 z dne 7. 9. 2021 opravilo poizvedbe pri dolžnikovi (toženčevi) organizaciji za plačilni promet1, z izpodbijanim sklepom ponovno presojalo, ali so podani pogoji za izdajo s strani tožnice predlagane začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v skladu z 270. členom ZIZ.2

6. Pritožbeno ni sporno, da je tožnica izkazala verjetnost obstoja vtoževane odškodninske terjatve. Je pa sporno, ali je tožnica izkazala tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

7. V skladu z drugim odstavkom 270. člena ZIZ mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

8. Tožnica je navajala, da je toženec po vložitvi tožbe aktivno ravnal v smeri onemogočanja izvršbe njene bodoče terjatve, da je prodal svoje nepremično premoženje in porabil tudi prejeto vsoto preostanka kupnine (pri tem je tožnica imela v mislih znesek 69.573,78 EUR, ki je bil dne 15. 6. 2021 nakazan na bančni račun toženca, kot preostanek kupnine za nepremičnino), kar naj bi dokazovalo njegov namen, da bo ves denar skril ali potrošil, preden bo njena terjatev postala pravnomočna. Po vpogledu v podatke o stanju na toženčevem transakcijskem računu (priloga C1) je dopolnila svojo trditveno podlago in navajala, da obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo toženec ves denar, ki je še morda na njegovem računu, skril ali potrošil ter na ta način onemogočil poplačilo s strani tožnice vtoževane terjatve.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poplačilo tožničine terjatve sicer ne bo mogoče iz preostanka kupnine za nepremičnino, vendar to še ne pomeni, da je tožnica s tem izkazala subjektivno nevarnost, da bo s toženčevim ravnanjem ogroženo plačilo njene bodoče terjatve. Tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, da „toženec ni upravičen sam odločati o tem, katere upnike bo poplačal prej in katere kasneje oziroma katere bo preferiral in katere onemogočil pri poplačilu“. Zgolj zaradi tega, ker je zoper toženca vložila tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine, tožnica ni oseba, da bi narekovala, katero terjatev do svojih upnikov lahko toženec poravna in v kakšnem vrstem redu.

10. Kot izkaz oziroma potrditev subjektivne nevarnosti, da je zaradi toženčevega ravnanja ogroženo poplačilo njene terjatve, bi morala tožnica izkazati neko konkretno ravnanje toženca s svojim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave s strani tožnice vtoževane terjatve. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tožnica tega ni uspela izkazati. Ravnanja toženca, ki jih je izpostavila tožnica v postopku za izdajo začasne odredbe namreč ne kažejo na to, da bi toženec razpolagal s svojim premoženjem z namenom, da bi onemogočil poplačilo tožničine bodoče terjatve, ampak je razpolagal s svojim premoženjem, da je pokril svoje dolgove,3 prav tako pa je v izpostavljenem obdobju kril svoje življenjske stroške. Plačilo dolgov ne pomeni skrivanja premoženja, niti ne pomeni prekomernega trošenja premoženja brez razloga oziroma z razlogom izigravanja tožnice. Da se toženec ne izmika plačilu tožničine bodoče terjatve nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je tožnici poravnal dolg iz naslova stroškov drugega sodnega postopka, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, kar pritožbeno ni sporno.

11. Ni pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje „opravičuje takšna ravnanja toženca z izmišljeno trditvijo, da je toženec denar porabil za poplačilo svojih že zapadlih obveznosti“. Dokazni postopek je pokazal, da se toženec ne izmika obveznostim, ampak jih poplačuje oziroma deluje v smeri poplačevanja svojih obveznosti do upnikov ter porablja svoj denar za plačilo običajnih (pretirano trošenje in plačevanje luksuznih dobrin ni bilo zatrjevano ali ugotovljeno) življenjskih stroškov, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri tem ni pomembno, kakšne izvršilne naslove za poplačilo dolgov imajo toženčevi upniki, kot skuša prikazati pritožba, ampak je bistvena ugotovitev, da tožnica ni izkazala, da s tem, ko plačuje svoje dolgove, toženec troši svoje premoženje z namenom, da njej onemogoči plačilo bodoče terjatve.

12. Že na podlagi teh razlogov je sodišče prve stopnje pojasnilo in obrazložilo neizkazanost subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, nato pa je dodatno odgovarjalo tudi na navedbe tožnice, da toženec pretirano troši svoje premoženje, obiskuje gostilne in kavarne, plačuje s kreditno kartico, da je kupil vozilo, za katerega je potrošil 10.300,00 EUR, namesto, da bi si kupil vozilo za 5.000,00 EUR, ne ustvarja prihodkov iz svoje samostojne dejavnosti, itd. 13. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz sporočila toženčevega brata pod prilogo A61 izhaja, da je toženec izgubil posle in ima zdravstvene težave, zato mu brat pomaga urejati zadeve. Sodišče prve stopnje ni „pretirano sočustvovalo s tožencem“, kot mu neutemeljeno očita pritožba, ampak je zgolj odgovarjalo na tožničine navedbe ter glede na dejanske ugotovitve v postopku presodilo, da ima toženec v trenutnem življenjskem obdobju očitno določene težave, ki mu jih njegov brat poskuša pomagati reševati in te težave narekujejo njegova ravnanja oziroma razpolaganje s premoženjem ter spreminjanje njegovih pojavnih oblik (prodaja nepremičnine, nakup vozila), ne pa namen, da bi se s tem želel izogniti svojim morebitnim bodočim obveznostim do tožnice oziroma s svojimi ravnanji skušal onemogočiti njihovo poplačilo.

14. Sodišče druge stopnje v ravnanju sodišča prve stopnje ni zaznalo „čustvenega sojenja in preferiranja toženca“, kot mu to neutemeljeno očita pritožba. Odločitev temelji na dejanskih ugotovitvah v postopku in je materialnopravno pravilna. Obema strankama je bila zagotovljena enakost pred zakonom in enako varstvo pravic. Ker tožnica ni izkazala vseh pogojev za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrnilo. Čeprav tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša, je le-ta glede na zgoraj podano obrazložitev pravilna. Tožnici je bilo z izvedbo dokaza z vpogledom v odlive iz toženčevega bančnega računa omogočeno, da pridobi vse informacije, na podlagi katerih je lahko dokazovala obstoj subjektivne nevarnosti za izdajo začasne odredbe. Kljub temu, da je toženec razpolagal s celotnim preostalim zneskom kupnine iz prodaje nepremičnine, tožnica ni uspela izkazati, da je to storil zaradi izigravanja oziroma skrivanja premoženja, da bi onemogočil poplačilo njene bodoče terjatve.

15. Sodišče druge stopnje soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da vsi ostali odlivi, ki jih je toženec izvedel po izčrpanju preostalega zneska kupnine, predstavljajo odlive drugih sredstev, ki jih je toženec v tistem obdobju prejemal na svoj bančni račun, glede katerih pa tožnica ni podala nobenih navedb. Navedbe o prekomernem trošenju in skrivanju premoženja tako v ravnanju toženca niso izkazane.

16. Aktivna ravnanja toženca, ki so bila izkazana tekom postopka, sicer izkazujejo, da je toženec zmanjšal svoje premoženje, ker je odplačeval dolgove, nakazal sredstva za osebni avtomobil in razpolagal s svojimi drugimi prilivi na TRR, vendar to še ne pomeni, da je tožnica izkazala subjektivno nevarnost, da je zaradi takšnega ravnanja toženca ogroženo poplačilo njene morebitne bodoče terjatve.

17. Tožnica ni izkazala, da svoje terjatve ne bo mogla uveljaviti v izvršbi oziroma da bo plačilo njene bodoče terjatve zaradi izkazanih ravnanj toženca oteženo ali onemogočeno. Kot že povedano, za zagotovitev tega pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ne zadošča zgolj izkazanost, da dolžnik razpolaga s svojimi sredstvi na TRR, ampak mora biti izkazano neko konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.

18. Sodišče druge stopnje je po povedanem, ko ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP) in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

19. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sklepa presojalo, se opredelilo in odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Tožnica je vložila tudi dopolnitev pritožbe, ki je prepozna, zaradi česar jo je sodišče druge stopnje zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP). Izpodbijani sklep je bil tožnici vročen 15. 11. 2021 in je 8 dnevni pritožbeni rok iztekel dne 23. 11. 2021, tožnica pa je dopolnitev pritožbe priporočeno oddala na pošto šele 29. 11. 2021, kar je po izteku roka.

21. Stroški nastali ob odločanju v zvezi z začasno odredbo predstavljajo del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP), odločitev o katerih pa je odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Zato bo tudi o stroških, nastalih v tem pritožbenem postopku, odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 S čemer je upnica (tožnica) pridobila informacije na podlagi katerih je lahko podrobneje konkretizirala svoj predlog oziroma dokazovala/zatrjevala obstoj subjektivne nevarnosti za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. 2 270. člen ZIZ določa: (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. (2)Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. (3)Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. (4)Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. 3 Toženec je iz kupnine za nepremičnino poplačal tri kredite, ki so bili zavarovani s hipotekami pri nepremičninah, iz ostanka kupnine pa je prav tako poplačeval svoje dolgove, kot izhaja iz izpiska iz bančnega računa pod prilogo C1.