Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Čeprav je podjetnik posameznik pustil poslovalnico, iz katere poslovanja izhaja vtoževana terjatev, je njegova pasivna legitimacija v pravdi podana.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. odstavek izreka).
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo 670.924,50 SIT s pripadajočimi obrestmi in izvršilnimi stroški in je zato sklep o izvršbi v tem obsegu vzdržalo v veljavi (1. odstavek izreka) in naložilo toženi stranki v plačilo tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 35.359,60 SIT (3. odstavek izreka).
Tožena stranka se pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s tem v zvezi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje o zadevi.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sicer pravilno trdi, da njen predlog za preložitev naroka ni bil prepozen. Iz izpodbijanega sodbe je razvidno, da ga sodišče prve stopnje zaradi tega tudi ni zavrnilo, pač pa ga je obravnavalo in glede na okoliščine primera zaključilo, da predlog ni utemeljen. Na podlagi dejstva, da je tožena stranka vabilo za glavno obravnavo z dne 9.3.1999 prejela že dne 23.2.1999, pooblaščenkina obveznost na dan glavne obravnave, ni opravičljiv razlog za preložitev naroka. Tožena stranka je imela namreč dovolj časa za pripravo na glavno obravnavo in je njen riziko, če je tik pred narokom pooblastila za zastopanje pooblaščenko, ki na narok ni mogla pristopiti. Zato ni bilo opravičljivega razloga za preložitev naroka (1. odstavek 116. člena ZPP) in je sodišče prve stopnje glavno obravnavo pravilno opravilo v odsotnosti tožene stranke (295 člen ZPP). Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni bilo.
Dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno v zadostnem obsegu in je tudi materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da bi tožena stranka v pravdni uspela z ugovorom pasivne legitimacije ob trditvah, da je zaprla poslovalnico, iz katere poslovanja izhaja vtoževana terjatev. To dejstvo na obstoj poslovnega razmerja nastalega med tožečo stranko in toženo stranko oz. na pasivno legitimacijo tožene stranke nima nobenega vpliva.
Podjetnik posameznik je fizična oseba (7. odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah - Ur.l. RS 30/93 - 6/99, v nadaljevanju ZGD), ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem (1. odstavek 5. člena ZGD). V poslovnem razmerju s tožečo stranko je bila torej tožena stranka kot fizična oseba. S prenehanjem opravljanja dejavnosti v poslovalnici, na katero se terjatev nanaša, odgovornost za obveznosti ni prenehala. Zato tožena stranka, tudi če bi na naroku navajala to, kar trdi sedaj v pritožbi, z ugovorom ne bi mogla uspeti. To, da je v izpodbijani sodbi v imenu tožene stranke še vedno navedeno ime poslovalnice, pa ne pomeni, da je tožena poslovalnica, zato s trditvami, da je opustila poslovalnico, ne bi mogla uspeti z ugovorom pasivne legitimacije.
Pritožbene trditve so tako neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 368. člena ZPP.