Jedro

Zamudne obresti nehajo teči, ko v času od 1.1.2002 do 22.5.2007 dosežejo glavnico.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti ugodi, pritožbama toženih strank pa se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako: - da se uvodni stavek tč. 1 izreka tako dopolni, da je s to sodbo dosojena še razlika v renti, ki je bila že pravnomočno dosojena s sodbo opr. št. P 419/98 z dne 11.12.2000 v zvezi s sodbo opr. št. Cp 849/2003 z dne 27.10.2004; - da vse dosojene zamudne obresti od začetnih datumov nehajo teči šele na dan, ko med 1.1.2002 do 22.5.2007 dosežejo glavnico; - da vse dosojene zamudne obresti od vseh dosojenih stroškov tečejo od 19.11.2008 do plačila.

V ostalem delu se pritožbi obeh toženih strank zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih.

Toženi stranki sta dolžni vsaka do polovice plačati tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 400,25 EUR v 15 dneh.

Obe toženi stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo še razliko v renti za čas od 1.6.1997 do 1.10.2007, in od 1.11.2007 dalje v višini 73,48 EUR.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in izpodbija dosojo zamudnih obresti. Sodišče se sklicuje na črtanje čl. 376 Obligacijskega zakonika. Sodišče ne bi smelo samo obračunati obresti, ampak bi moralo obračun prepustiti toženim strankam ali izvršilnemu sodišču. Sodišče je verjetno uporabilo linearno metodo namesto konformne metode. Sodišče je pri nekaterih zneskih napačno omejilo obresti, čeprav še niso dosegle glavnico. Npr. obresti za rento za mesecev marec naj bi dosegle glavnico že 31.12.2001. Proti sodbi se je pritožila prvotožena stranka Z. T. Renta v znesku 19.057,50 SIT je že pravnomočno dosojena in bi sodišče moralo odločiti glede razveljavljenega dela le glede pravilne revalorizacije, tožeča stranka ni dokazala nadaljnjega prikrajšanja nad že dosojeno rento. Sodišče je napačno ugotovilo, da je mož dosegal višje dohodke kot žena, ki je prevzela obrtno dejavnost. Prikrajšanje otrok je bilo napačno izračunano na osnovi devetletnega obdobja, to je predolga doba glede na spremembe v gospodarstvu in bi bilo treba upoštevati dveletno dobo. Z dosojo rente od 1.6.1997 je prekoračen zahtevek. Sodišče bi moralo upoštevati zastaranje. Tožeča stranka je večkrat spreminjala zahtevek in ga je vmes tudi znižala, potem pa zopet zvišala. Glede ponovno zvišanih zahtevkov je nastopilo zastaranje. Napačna je obrazložitev, da ni šlo za spremembo tožbe. Tožeča stranka ni v celoti uspela, zato so stroški odmerjeni previsoko. Napačno so dosojene zamudne obresti od stroškov pred izdajo sodbe.

Priti sodbi se je pritožila tudi drugotožena stranka Z. M. Tožena stranka ne more biti solidarno zavezana, saj odgovarja na osnovi AO plus zavarovanja. Tožena stranka že nakazuje rento 19.057,50 SIT ali 59,52 EUR. Zavarovalna vsota je omejena na 8,000.000,00 SIT in bo izčrpana maja 2010, tako da je razpoložljiva vsota še v znesku 2.299,58 EUR. Sodišče ne bi smelo na novo določiti rento, ampak bi moralo ugotoviti le prikrajšanje obeh tožnikov. Zaslužek pokojnega očeta tožnikov je bil napačno ugotovljen v primerjavi z materinim zaslužkom. Drugotožena stranka se pritožuje prvotoženi stranki glede zastaranja, saj je tožeča stranka zniževala in zviševala zahtevek. Enako tudi izpodbija stroške od izvedenin, ki lahko tečejo le od izdaje sodbe dalje.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da so zamudne obresti do 1.1.2002 lahko presegle glavnico in da nehajo teči, če glavnico dosežejo do črtanja čl. 376 OZ. Kljub takšni pravilni ugotovitvi, pa sodišče v izreku sodbe ni upoštevalo pri vseh zneskih dosojene rente opisano pravilno materialnopravno stališče. Tako pritožba utemeljeno opozarja, da naj bi npr. obresti za rento za mesec marec 2000 dosegle glavnico že od 1.3.2000 do 31.12.2001. Takih nepravilnih izrekov je še več v sodbi. Zato je pritožbeno sodišče sodbo glede obresti spremenilo tako, da obresti nehajo teči šele, če v času od 1.1.2002 do 22.5.2007 (začetek učinka črtanja čl. 376 OZ) dosežejo glavnico.

Tožeča stranka je v celoti uspela s pritožbo, ker je izpodbijala le posamezne nepravilne obrestne izreke. Kljub temu pa ni upravičena do celotnih pritožbenih stroškov 800,50 EUR, ampak le do polovice teh stroškov v znesku 400,25 EUR; tožeča stranka je namreč uspela s pritožbo le glede stranske terjatve in še to le glede nekaterih obrestnih izrekov. Tožeča stranka ni zahtevala zamudnih obresti od pritožbenih stroškov.

Pritožbi obeh toženih strank sta utemeljeni le glede začetka teka zamudnih obresti od dosojenih stroškov.

Sodišče je pravilno ugotovilo prikrajšanje tožeče stranke zaradi smrti roditelja.

Sodišče je s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotavljalo, koliko bi lahko pokojni oče prispeval k preživljanju tožnikov. Izvedenec je mnenje tudi dopolnil in ga je sodišče pravilno sprejelo. Pokojni oče je bil samostojni podjetnik in je dohodek variral. Vsakemu otroku je lahko namenil leta 1997 31.966,00 SIT, leta 1998 36.429,00 SIT, leta 1999 64.672,00 SIT, leta 2000 37.055,00 SIT, leta 2001 12.408,00 SIT, leta 2002 31.498,00 SIT, leta 2003 7.355,00 SIT, leta 2004 4.624,00 SIT, leta 2005 27.747,00 SIT in leta 2006 34.777,00 SIT. Izvedenec je opravil tudi revalorizacijo dohodkov. Sodišče je upoštevalo pravnomočno dosojen znesek rente 19.057,50 SIT in je dosodilo še razliko.

Vdova je nadaljevala dejavnost kot popoldansko obrt po smrti moža, poleg tega je bila še redno zaposlena. Sodišče obeh dohodkov vdove ni upoštevalo, ker bi bilo to nepravično, zato se je pravilno odločilo za izračun izvedenca v znesku 153,00 EUR prikrajšanja. Sodišče je pravilno upoštevalo obdobje opravljanja moževe obrti.

Sodišče je pravilno odločilo, da ni šlo za spremembo tožbe in posledično zato ni prišlo do zastaranja, kot trdi tožena stranka. Tožnika sta že v tožbi zahtevala rento za vsakega po 50.000,00 SIT ali 208,00 EUR, sedaj pa je bila skupaj dosojena renta v znesku 153,00 EUR. Tožeča stranka je v okviru tožbenega zahtevka prilagajala zneske izračunom izvedenca. To je morala storiti tudi po razveljavitvi sodbe zaradi ugotavljanja prikrajšanja otrok. Zato ni šlo za spremembo tožbe, ampak za preciziranje zahtevka, zato tudi ni prišlo do zastaranja.

Sodišče je pravilno upoštevalo dohodek pokojnega moža in žene. Treba je upoštevati, da je bila vdova redno zaposlena, poleg redne zaposlitve pa je opravljala popoldansko obrt v dejavnosti vulkanizerstva, ki jo je prej opravljal pokojni mož.

Sodišče je s to sodbo dosodilo še razliko v renti, v okviru zahtevka, ki je bil delno razveljavljen.

Sodišče je pravilno upoštevalo devetletno obdobje delovanja pokojnega roditelja v obrtni dejavnosti in bi bilo upoštevanje dveletnega obdobja nerealno za pravilno ugotovitev prikrajšanja otrok.

Sodišče z dosojo rente ni prekoračilo zahtevka, saj je oče tožnikov umrl 15.5.1997 in takrat je nastopilo prikrajšanje v preživljanju.

Sodišče je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, saj dokler traja pravdni postopek, terjatev ne more zastarati.

Tožeča stranka je v tožbi iztoževala rento v znesku 208,00 EUR (50.000,00 SIT); z obema sodbama pa je bila dosojena skupna renta v znesku 153,00 EUR.

V teku pravde ni prihajalo do spremembe tožbe, saj je bil rentni zahtevek vseskozi enak, le višino je tožeča stranka prilagajala teku pravde, predvsem pa mnenju izvedenca. Šele z dokončnim mnenjem izvedenca je bila znana višina prikrajšanja, zato je popolnoma izključno zastaranje terjatve.

Sodišče je pravilno ugotovilo pravdni uspeh tožeče stranke v višini 79,8 %, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo le delnega uspeha.

Drugotožena stranka je spregledala, da ni bila obsojena na plačilo kot solidarna dolžnica, ampak le na plačilo ene polovice terjatve.

Ugovor preostanka zavarovalne vsote v višini 2.299,58 EUR je popolna pritožbena novota, brez navedbe upravičenih razlogov, saj pritožnica v teku pravde ni ugovarjala prekoračitve limita.

Zmotno je stališče, da je sodišče na novo dosodilo rento, saj je odločalo le o tisti razliki, za katero je bila prvotno sodba razveljavljena (pravnomočno že dosojeno 79,52 EUR, razveljavljeno nad 79,52 EUR do 208,00 EUR, sedaj skupaj dosojeno 153,00 EUR).

Sodišče pa je res zmotno dosodilo zamudne obresti od določenih stroškov od datuma pred izdajo sodbe. Od vseh stroškov, tudi od izvedenin, je možno dosoditi zamudne obresti od izdaje sodbe dalje. Glede na to je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da od vseh stroškov tečejo zamudne obresti od 19.11.2008 dalje, ko je bila izdana izpodbijana sodba. Ostali del stroškovnega izreka pa je ostal nespremenjen.

Na pritožbeni stopnji je bila sodba spremenjena le v neznatnem delu, zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških na prvi stopnji.

Obe toženi stranki sta uspeli s pritožbama le v neznatnem delu, zato sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.