Jedro

Iz določbe 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od osebnih avtomobilov, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Tožnik v postopku ni izkazal, da je osebno vozilo Renault Megane, ki ga je nabavil v letu 2004, uporabil za namene opravljanja dejavnosti dajanja v najem in zakup ali za nadaljnjo prodajo. Čeprav se tožnik sklicuje, da je bila za navedeno osebno vozilo sklenjena najemna pogodba in da je bilo to vozilo uporabljeno za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup, pa tožnik navedene pogodbe davčnemu organu v postopku ni predložil.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obračunsko obdobje od 1. 7. do 31. 12. 2004 v znesku 14.218,96 EUR in pripadajoče obresti obračunane od poteka roka za plačilo dne 31. 1. 2005 do dneva izdaje odločbe v znesku 1.223,22 EUR (točka I. 1. izreka); dodatno odmeril DDV za obračunska obdobja od 1. 2. do 28. 2. 2005, od 1. 3. do 31. 3. 2005, od 1. 4. do 30. 4. 2005, od 1. 5. do 31. 5. 2005, od 1. 6. do 30. 6. 2005, od 1. 7. do 31. 7. 2005, od 1. 8. do 31. 8. 2005, od 1. 9. do 30. 9. 2005 in od 1. 10. do 31. 10. 2005 v višinah, kot jih je navedel, s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe (točke I. 2. - I. 10. izreka); ugotovil, da znaša v obračunu davka od dohodka pravnih oseb za leto 2005 negativna davčna osnova 42.045,21 EUR, tožnik pa je izkazal izgubo v znesku 63.670,33 EUR (točka II. izreka); odmerjeni davki morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka III. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (točka IV. izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka V. izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor DDV za leti 2004 in 2005 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 19. 12. 2006, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik kupil osebno vozilo Renault Megane, letnik 1999, št. šasije, ki jo navaja. Navedeno osebno vozilo je bilo nabavljeno pri prodajalcu A. d.o.o., po računu z dne 7. 4. 2004, v obračunskem obdobju januar do junij 2004 pa je bil uveljavljen odbitek vstopnega DDV. Tožnik je to vozilo po računu z dne 23. 7. 2004 prodal kupcu B. d.o.o. z obračunanim DDV. B. d.o.o. je kot leasingodajalec s tožnikom kot leasingojemalcem sklenil pogodbo o finančnem leasingu z dne 20. 7. 2004, predmet katere je navedeno vozilo. Po računu leasingodajalca z dne 26. 7. 2004, ki se nanaša na navedeno pogodbo, je vrednost vozila 1.791.733,20 SIT, obresti po leasing pogodbi so obračunane v znesku 245.247,12 SIT ter vrednost brez DDV 2.037.160,32 SIT, DDV je obračunan po stopnji 20 % v znesku 407.432,06 SIT ter vrednost z DDV 2.444.592,38 SIT. Tožnik je uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 407.432,06 SIT. Davčni organ je ugotovil, da ima navedeno vozilo v lasti tožnik in da ga ne oddaja v najem oziroma da ni bilo nabavljeno za nadaljnjo prodajo, zato je bilo knjiženo kot osnovno sredstvo. Nakup osebnega vozila, katerega vstopni DDV je bil zajet v obračunskem obdobju julij do december 2004 je v nasprotju z določili 1. točke 6. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 25/05-UPB 3, v nadaljevanju ZDDV). Slednji določa, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, zasebnih letal, osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev, tesno povezanih s tem, razen od plovil oziroma od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Glede na to, da ima tožnik nabavo tega osebnega vozila knjiženo kot osnovno sredstvo, je neupravičeno uveljavljal vstopni DDV.

Davčni organ nadalje ugotavlja, da tožnik v knjigi prejetih računov izkazuje nabavo osebnega vozila Daimler Chrysler 270, CDI, letnik 2004, številka šasije, ki jo navaja, po predračunu št. 0912 z dne 9. 12. 2004, ki ga je izstavilo Društvo. Vrednost vozila je 15.000.000,00 SIT, DDV je obračunan po stopnji 20 % v znesku 3.000.000,00 SIT ter vrednost z DDV 18.000.000,00 SIT. Tožnik je Društvu kupnino tega vozila plačal na njegov bančni račun dne 11. 10. 2004. Od navedenega prejetega računa je tožnik v obračunskem obdobju julij do december 2004 uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 3.000.000,00 SIT. Tožnik ne izkazuje prodaje tega vozila, je pa pojasnil, da naj bi bilo vozilo prodano B. d.o.o., vendar računa o prodaji med svojo poslovno dokumentacijo nima. Glede na izjavo direktorja, je bil družbi C. d.o.o., ki je v letu 2005 prevzela družbo B. d.o.o. kot svojo poslovno enoto, posredovan zahtevek za predložitev podatkov, povezanih s to nabavo. C. d.o.o. je posredoval dne 19. 7. 2006 izjavo, da omenjeno vozilo ni predmet sklenitve leasing pogodbe, niti ga ne vodijo v osnovnih sredstvih. Računa s strani tožnika niso prejeli niti ga ne vodijo v davčnih knjigah. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da do poslovnega dogodka sploh ni prišlo in smatra, da gre za navidezni posel na podlagi fiktivnega računa, ki ga je izstavilo Društvo. Davčni organ je prav tako ugotovil, da vozilo z navedeno šasijo v evidenci registriranih vozil sploh ne obstoja, kar potrjuje ugotovitve davčnega organa, da gre za navidezni posel na podlagi fiktivnega računa, ki ga je izstavilo Društvo. Sklicuje se na 2. odstavek 40. člena ZDDV, ki določa, da če ni s tem zakonom drugače določeno, sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Glede na to, da je tožnik v svojih poslovnih knjigah in evidencah izkazal nabavo tega vozila, zanj pa ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da vozilo obstoja, in da ne izkazuje prihodka, davčni organ ugotavlja, da je v obdobju julij do december 2004 tožnik neupravičeno in v nasprotju z določili 40. člena ZDDV upošteval odbitek vstopnega DDV od te dobave v višini 3.000.000,00 SIT.

Davčni organ je prav tako ugotovil, da ima tožnik med prejetimi računi tudi račune, ki jih je uveljavljal kot strošek leta 2005, ter od navedenih računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Navedeni računi izhajajo iz preglednice 5 na 33. in 34. strani izpodbijane odločbe (npr. datum računa 27. 1. 2005 z vsebino: izobraževanje za vizažista; datum računa 30. 3. 2005 z vsebino: Servis Octavia Combi Praktik, itd .....), skupni znesek navedenih računov brez DDV znaša 5.217.108,00 SIT, skupni znesek DDV po navedenih računih pa znaša 809.315,00 SIT. Davčni organ je na podlagi predloženih prejetih računov ugotovil, da tožnik za navedene račune ne razpolaga z izdanimi računi, ki bi se nanašali na te stroške. Tako je bilo ugotovljeno, da tožnik v letu 2005 ne izkazuje nabave niti prodaje vozila vrste Škoda Octavie Combi Audi Q8, Boxer itd. Tožnik tudi ne razpolaga z dokazili, povezanimi s stroški svetovanja in posredovanja – na računih ni navedeno v povezavi s katerim poslovnih dogodkom so ti stroški nastali. Tožniku se na podlagi ugotovitev davčnega organa za leto 2005 ne priznajo odhodki v skladu z 20. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 40/04, v nadaljevanju ZDDPO-1) in 12. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 in spremembe, v nadaljevanju ZDDPO) v znesku 5.217.108,00 SIT, ki se nanašajo na odhodke, ki niso povezani z opravljanjem dejavnosti tožnika oz. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti, oz. iz predloženih izdanih računov ni razvidno, da bi se z v preglednici navedenimi stroški povečali prihodki. Davčni organ se sklicuje na 2. odstavek 40. člena ZDDV. Glede na to, da je tožnik v svojih poslovnih knjigah in evidencah izkazal nabave, zanje pa ni predložil dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da so povezani z izkazanimi prihodki, davčni organ ugotavlja, da je v letu 2005 tožnik neupravičeno in v nasprotju z določili 40. člena ZDDV upošteval odbitek vstopnega DDV v skupnem znesku 809.315,00 SIT. Pripomba tožnika, ki se nanaša na prejeti račun z dne 6. 10. 2005, ki ga je izstavil D. d.o.o. v vrednosti brez DDV 34.866,00 SIT in obračunani DDV v znesku 6.973,00 SIT pa se upošteva in bo za navedeni znesek obračunanega DDV zmanjšan znesek nepriznanega vstopnega DDV in sicer namesto zneska 809.315,00 SIT bo upoštevan pravilen znesek nepriznanega vstopnega DDV 802.342,00 SIT oziroma 3.348,11 EUR.

Davčni organ je tudi pregledal dokumentacijo, ki se nanaša na nabavo naslednjih vozil: tovorno vozilo Mercedes Benz Actros MPII, letnik 2004, s številko šasije, ki jo navaja; rabljeno priklopno vozilo Spitzer, letnik 2001, številka šasije, ki jo navaja; tovorno vozilo Mercedes Benz Actros MPII, letnik 2003, s številko šasije, ki jo navaja; osebno vozilo BMW X5 3, letnik 2003, s številka šasije, ki jo navaja ter nabavo: dveh Motorola Compact TETRA CTS300 – central in Motorola Compact TERA CTS350 – centrale. Ne glede na ugotovitve davčnega organa glede navedenih vozil in navedenih central (ugotovitve o navideznih poslih in fiktivnih računih), tožniku davčni organ v zvezi z njimi ni naložil dodatne obveznosti (ugotovljeno, da se obveznost do države in pravica do odbitka vstopnega DDV izničita) in se nanje izrek izpodbijane odločbe ne nanaša. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje, v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP), pritožbene ugovore tožnika pa zavrača. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija. Navaja, da so z izpodbijano odločbo naložene tožeči stranki tudi obresti do dneva izdaje odločbe, katere znesek je v davčni izvršbi še enkrat obrestovan. V skladu s sodno prakso lahko tožena stranka zahteva obresti od dneva izvršljivosti odločbe, odločba pa je postala izvršljiva šele po poteku 30 dni od vročitve odločbe tožeči stranki. Davčni organ je kršil tudi določilo 84. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1), saj izpodbijane prvostopenjske odločbe ni izdal v roku 30 dni od prejema pripomb na zapisnik. Izrek izpodbijane odločbe ne vsebuje že plačanega DDV oziroma zneska DDV, ki je bil že določen, saj iz izreka izhaja, da se tožniku dodatno odmeri DDV, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Iz izreka izpodbijane odločbe tudi ni razvidna obveznost tožeče stranke glede na ugotovitev, da je davčni organ ugotovil negativno davčno osnovo v letu 2005 in ugotovil, da je tožeča stranka izkazala drugačno izgubo.

V zvezi z ugotovitvijo tožene stranke, da si je tožnik neupravičeno uveljavljal odbitek vstopnega DDV za osebno vozilo Renault Megane, tožnik navaja, da je vozilo kupil od prodajalca A. d.o.o. in ga prodal kupcu B. d.o.o. Slednji je kot leasingodajalec s tožnikom sklenil pogodbo o finančnem leasingu, katere predmet je bilo navedeno vozilo. Tožena stranka meni, da je nakup tega osebnega vozila, katerega vstopni DDV je bil zajet v obračunskem obdobju julij do december 2004 v nasprotju z določili 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV. Tožnik je davčnemu organu povedal, da gre za kasnejšo spremembo namena nakupa konkretnega vozila, prav tako je bilo vozilo namenjeno za najem. V ta namen je imel tožnik sklenjeno pogodbo o subleasingu s pogodbeno stranko E.E., predmet najema so bila vsa vozila, ki so v skladu s 2. členom te pogodbe bila dobavljena do 1. 8. 2004. Pogodbena stranka kljub najemu ni spoštovala dogovore, zato je tožnik vozilo odvzel, zaradi nelikvidnosti osebe in nemožnosti vzpostavitve kontakta pa ni izdal niti računa, saj je imel že z odvzemom in stanjem avtomobila dovolj stroškov. O najemu vozila so bile seznanjene tudi druge osebe, prijatelj F.F. Davčni organ ni navedel razloge o tem, da je mogoče namen v teku poslovnega leta spremeniti in se tako ni opredelil do tožnikovih pripomb. Organ je bil seznanjen s pogodbo o najemu. Po mnenju tožnika je nelogična ugotovitev davčnega organa, da je iz registra vozil razvidno, da je tožnik lastnik in uporabnik navedenega vozila, zaradi česar je organ zaključil, da tožnik vozila ne daje v najem. Davčni organ je zato napačno ugotovil, da je tožnik neupravičeno uveljavljal vstopni DDV od nakupa tega vozila v znesku 407.432.06 SIT. Tožnik se tudi ne strinja z zaključki davčnega organa, ki je glede računov, ki se nanašajo na nabavo osebnih vozil, ki jih navaja, in Motorola central ugotovil, da temeljijo na neresničnih transakcijah. Meni, da je bilo glede navedenih dobav dejansko stanje v postopku nepopolno in napačno ugotovljeno, napačno uporabljeno materialno pravo, zaključkov davčnega organa pa ni mogoče preizkusiti.

Tožnik glede osebnega vozila Daimler Chrysler navaja, da je društvo tožniku res poslalo predračun za navedeno vozilo, ne pa računa. Tožnik navedenega vozila ni kupil, kupil pa je vozilo BMW X5, katerega kupnina je bila enaka kot pri omenjenem predračunu, zato je v računovodskem servisu prišlo do pomote pri knjiženju. Gre za zamenjavo z vozilom BMW X5. Navedba davčnega organa, da je tožnik plačal Društvu za vozilo Chrysler po predračunu št. 912 znesek v višini 18.000.000,00 SIT ni resnična. Vozilo BMW 5 je tožnik kupil od Društva na podlagi računa št. 25 z dne 13. 10. 2004 in ga prodal G. na podlagi računa št. 32 z dne 13. 10. 2004. slednja je vozilo prodala podjetju H. d.o.o., kar je razvidno iz prevzemnega zapisnika. Davčni organ je tako neutemeljeno odločil, da se tožniku ne upošteva odbitek vstopnega DDV od te dobave v višini 3.000.000,00 SIT, ker ni izkazal prodaje tega vozila.

Po mnenju tožnika je davčni organ tako neutemeljeno odločil, da je tožnik od julija do decembra 2004 neupravičeno uveljavljal vstopni DDV in sicer v znesku 407.432,00 SIT in v znesku 3.000.000,00 SIT. Po mnenju tožnika je pomembno, da iz bančnih izpiskov nikjer ni razvidno, da bi tožnik B. vrnil zneske, ki jih je tožnik prejel od njega. Davčni organ je zaradi ugotovitev, da so bili posli iz katerih je tožnik izkazal obveznost in pravico do uveljavljanja DDV fiktivni, neutemeljeno zavrnil pravico tožnika do uveljavljanja vstopnega DDV. Izpodbijane odločitve po mnenju tožnika ni mogoče preizkusiti, v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, niso bile uporabljene odločitve Evropskega sodišča ter ni bil pravilno uporabljen zakon ter so bile storjene bistvene kršitve določb postopka. Tožnik se sklicuje na Direktivo Sveta 2006/112/ES, iz katere izhaja pravica do odbitka DDV. V zvezi z ugotovitvijo davčnega organa o fiktivnosti pravnih poslov, se posredno domneva, da je bil posel povezan z goljufivo transakcijo, pri čemer pa davčni organ ni upošteval odločb Sodišča Evropske skupnosti SES (sedaj Sodišče Evropske unije (SEU)), predvsem C-439/04 in C-440/04. Iz slednjih izhaja, da v primeru, da je davčni zavezanec vstopil v transakcijo v dobri veri, brez namena goljufije, le to ne more povzročiti, da davčni zavezanec izgubi pravico do odbitka DDV. Pri tem se tožnik sklicuje na načelo nevtralnosti, ki izhaja iz sodne prakse Sodišča EU (C-408/98, C-395/02).

Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da stroški po prejetih računih navedeni v razpredelnici št. 5 niso bili povezani s stroški poslovanja. Glede na dejstvo, da se je tožnik ukvarjal s posredništvom vozil, je bil dolžan poskrbeti za brezhibno delovanje avtomobila. Zato je tožnik moral svojim bivšim kupcem zamenjati določen del na vozilu, saj je s prodajo garantiral delovanje vsaj šest mesecev. Zato se nekateri računi datirani kasneje, saj je bila tudi storitev opravljena kasneje. Prav tako je moral tožnik včasih pred prodajo zamenjati tudi kakšen del, kajti če dela ne bi zamenjal, ga sploh ne bi mogel prodati. Iz prejetih računov v preglednici je razvidno, da gre za prodajo avto delov ali za ličarske storitve. Glede na tožnikovo dejavnost je neutemeljena ugotovitev organa, da ti stroški niso povezani s tožnikovim poslovanjem. Ozko gledanje organa, da tožnik določenega vozila ni prodal po toliko višji ceni, kot so znašali stroški popravila, je nesprejemljivo. Davčni organ je zavrnil tudi račune, ki se glasijo na posredovanje. Tožeča stranka je delovala na trgu zato, da ustvarja dobiček. Pri tem je potrebno tudi posredovanje tretjih, da se določena vozila prodajajo. Davčni organ niti ni navedel dejavnosti, s katero se ukvarjajo podjetja kot so I.I. s.p., J.J. s.p., opravil ni nobenih drugih poizvedb ali navzkrižne kontrole v teh podjetjih, ki so izdale račun. Izpodbijana odločba ne vsebuje nobenega argumentiranega razloga o tem, zakaj ti stroški niso povezani s poslovanjem.

Tožnik meni, da so bila v postopku bistveno kršena določila postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, odločbe se prav tako ne da preizkusiti. V postopku ni bilo spoštovano načelo zakonitosti, ker niso bile uporabljene odločbe Evropskega sodišča in je bilo odločeno v nasprotju z določili Zakona o davčnem postopku in Zakona o davku na dodano vrednost. Davčni organ v postopku ni upošteval načela varstva pravic strank. Tožnik je v postopku nastopal sam, brez odvetnika, zato bi ga moral organ opozoriti na pomen dejanj in opustitev dejanj. Navedbe organa o telefonskem razgovoru s tožnikom, kjer je navedel osebe, ki uporabljajo vozila, so neutemeljene. Glede na to, da je organ takšne svoje ugotovitve vnesel tudi v obrazložitve odločbe, kjer naj bi bili razlogi za izdajo odločbe, je takšna odločba nezakonita, saj ZUP našteva katere dokaze je moč izvajati, med njimi tudi zaslišanje stranke, glede česar se piše zapisnik. V postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice, saj organ ni uporabil določenih dokazov zaradi ugotavljanja materialne resnice in ni opravil navzkrižne kontrole pri izdajateljih računov, ni zaslišal oseb na leasingu, ni vpogledal v tuje evidence glede vozil. Dejansko stanje je zato zmotno, napačno, pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno. V postopku je bilo kršeno načelo zaslišanje stranke, saj organ ni upošteval tožnikovega opravičila, da je bil pri zdravniku. Tožnik se sklicuje tudi na načelo proste presoje dokazov, po katerem mora organ odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V konkretni zadevi pa organ v določenih delih sploh ne presoja dokaza, v določenih delih pa presoja vsak dokaz posebej in na koncu ne presoja na podlagi celote. Prosta presoja dokazov mora biti kritična, logična, prepričljiva presoja, ki mora priti do izraza v obrazložitvi odločbe, iz katere morajo biti razvidni utemeljeni in razumni razlogi za presojanje, teh pa v predmetni zadevi ni. Izpodbijana odločbe prav tako ne vsebuje razlogov oziroma so ti nejasni in so si v nasprotju ter v nasprotju o tem kaj se navaja v listinah. Izpodbijana odločitev ne vsebuje odločilnih razlogov o tem, da je posel fiktiven, o tem, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje v goljufivi transakciji. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločitev (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa) ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka že odgovorila, zaradi česar predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku, ker je ugotovljeno, da niso izpolnjeni pogoji iz 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV (nabava osebnega vozila Renault Megane) in pogoji iz 2. odstavka 40. člena ZDDV (nabava osebnega vozila Daimler Chrysler) (točka I. 1. izreka) ter pogoji iz 2. odstavka 40. člena ZDDV (po računih, ki izhajajo iz razpredelnice 5, točka I. 2. -10. izreka). Slednji računi se tožniku tudi ne priznajo med odhodke, saj je v postopku ugotovljeno, da ne gre za odhodke, ki so pogoj za opravljanje tožnikove dejavnosti v skladu z 20. členom ZDDPO-1 in 12. členom ZDDPO (II. točka izreka).

Iz določbe 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od osebnih avtomobilov, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Tožnik v postopku ni izkazal, da je osebno vozilo Renault Megane, ki ga je nabavil v letu 2004, uporabil za namene opravljanja dejavnosti dajanja v najem in zakup ali za nadaljnjo prodajo. Čeprav se tožnik sklicuje, da je bila za navedeno osebno vozilo sklenjena najemna pogodba in da je bilo to vozilo uporabljeno za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup, pa tožnik navedene pogodbe davčnemu organu v postopku ni predložil. Po 3. odstavku 76. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) je dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek (enako je določal ZDavP-1 v 3. odstavku 95. člena). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Glede na to, da tožnik pogodbe o najemu predmetnega vozila davčnemu organu ni predložil, je pravilen zaključek davčnega organa, da glede navedenega osebnega vozila niso izpolnjeni pogoji iz 1. točke 6. odstavka 40. člena ZDDV.

Pogodba o subleasingu, ki jo je tožnik priložil šele v tožbi, pa predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Iz 52. člena ZUS-1 izhaja, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik v tožbi ni navedel razlogov, zaradi katerih navedene pogodbe ni mogel predložiti v postopku davčnemu organu, zaradi česar navedena pogodba (predložena v tožbi) ne more vplivati na ugotovitev, da omenjeno osebno vozilo tožnik ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik navedeno osebno vozilo ni uporabljal za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup, tožbene ugovore tožnika, ki se s takim zaključkom ne strinja in se sklicuje na kasnejšo spremembo namena nakupa navedenega vozila, pa zavrača. Tožnik je zato v letu 2004 neupravičeno uveljavljal vstopni DDV v višini 407.432,06 SIT.

Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku ne prizna odbitek vstopnega DDV glede vozila Daimler Chrysler. Iz 2. odstavka 40. člena ZDDV izhaja, da če ni s tem zakonom drugače določeno, sme davčni zavezanec od svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (vstopni DDV).

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je tožnik v knjigi prejetih računov izkazoval nabavo tega osebnega vozila po predračunu z dne 9. 12. 2004, ki ga je izstavilo Društvo ter da je v letu 2004 v zvezi z nabavo navedenega vozila uveljavljal odbitek vstopnega DDV v znesku 3.000.000,00 SIT. Nadalje je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izkazuje prodaje tega vozila ter da vozilo z navedeno šasijo v evidenci registriranih vozil sploh ne obstoja, kar potrjuje ugotovitve davčnega organa, da gre za navidezni posel. Navedbe tožnika v tožbi, da tožnik ni kupil navedenega vozila, pač pa vozilo BMW X5, katerega kupnina je bila enaka kot pri omenjenem predračunu ter da je v računovodskem servisu prišlo do pomote pri knjiženju, predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik, na katerem je dokazno breme, se v postopku pred davčnim organom na navedene razloge ni skliceval (ne v pripombah na zapisnik in tudi ne v pritožbenem postopku), v tožbi pa ni pojasnil (52. člena ZUS-1) zakaj jih ni uveljavljal že v postopku izdaje upravnega akta. Ob takih ugotovitvah, ko tožnik ni izkazal, da bi navedeno vozilo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, davčni organ pa je celo ugotovil, da vozilo z navedeno šasijo v evidenci registriranih vozil ne obstoja, je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da je tožnik v letu 2004 neupravičeno in v nasprotju z določili 40. člena ZDDV uveljavljal vstopni DDV v višini 3. 000.000,00 SIT. Sodišče zato zavrača tožnikovo sklicevanje na načelo nevtralnosti in sodbe Sodišča ES. Iz pojasnjenih razlogov je po presoji sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku dodatno odmeri DDV za obračunsko obdobje od 1. 7. do 31. 12. 2004 v znesku 14.218,96 EUR (3.407.432,00 SIT) (I. 1. točka izreka). Prav tako je po presoji sodišča pravilna odločitev prvostopenjskega organa, da se tožniku dodatno odmeri DDV za obračunska obdobja v letu 2005 v višini, kot jih navaja (I. 1. - 10. točka izreka), v skupni višini 3.348,11 EUR (802.342,00 SIT).

V konkretni zadevi je davčni organ ugotovil, da ima tožnik med prejetimi računi tudi račune (22 računov), od katerih je uveljavljal odbitek vstopnega DDV (preglednica 5 na 33. in 34. strani izpodbijane odločbe) ter da tožnik za navedene račune ne razpolaga z izdanimi računi, ki bi se nanašali na te stroške. Tožnikove ugovore, da glede posameznih računov (sklicuje se na 9 od skupno 22 računov) obstojajo računi, na katere se tožnik sklicuje, in ki naj bi bili v povezavi z navedenimi računi, prvostopenjski organ argumentirano zavrača. Sodišče se strinja z zaključki prvostopenjskega organa in njegovimi razlogi, da med računi, na katere se tožnik sklicuje, in izdanimi računi ni povezave. Iz dejstev, ki jih je davčni organ ugotovil, tudi po presoji sodišča ni razvidno, da bi bile dobave in storitve po spornih računih namenjene obdavčljivim transakcijam tožeče stranke. Če se je tožeča stranka kot dokaz porabe materiala sklicevala na račune za vozila, ki jih je prodala, bi morale biti te listine take, da bi bila iz njih razvidna povezava stroškov oziroma da je blago oziroma storitve po spornih računih uporabila oziroma bo uporabila za namene svojih obdavčenih transakcij.

Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, ki se v tožbi sklicuje na to, da je tožeča stranka, ki se je ukvarjala s posredništvom vozil, morala svojim bivšim kupcem zamenjati določen del na vozilu, ali pa, da je včasih morala pred prodajo zamenjati tudi kakšen del. Ker je dokazno breme za uveljavljanje davčne olajšave na strani tožnika, bi tožnik moral davčnemu organu predložiti listine, s katerimi bi izkazoval, da je blago oziroma storitve po omenjenih računih uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2) in ni dokazno breme na strani davčnega organa, kot to zmotno meni tožnik. Povsem pavšali pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na račune v zvezi s storitvami svetovanja. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, ki se ne strinja z zaključkom davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da je blago oziroma storitve po omenjenih računih uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Ker tožnik ni izkazal, da je blago in storitve po spornih računih uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, je pravilen zaključek davčnega organa, da glede navedenih računov (v skupni višini 5.182.242,00 SIT) niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV iz 2. odstavka 40. člena ZDDV ter je tožnik v letu 2005 neupravičeno uveljavljal vstopni DDV v skupni višini 802.342,00 SIT oziroma 3.348,11 EUR.

Ugotovitve davčnega organa, ki so povezane z obračunom davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 pa temeljijo na 20. členu ZDDPO-1, ki v 1. odstavku določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Iz 2. odstavka 20. člena ZDDPO-1 pa izhaja, da so odhodki, ki niso potrebni za pridobivanje prihodkov, odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: - niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; - imajo značaj privatnosti; - niso skladni z običajno poslovno prakso. ZDDPO v 1. odstavku 12. člena določa, da se med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja te dejavnost, oziroma samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov. V skladu z navedenimi določbami se tožniku ne priznajo kot odhodek stroški v skupni višini 5.217.108,00 SIT, glede katerih ni predloži verodostojnih listin po SRS. Zato je davčni organ postopal pravilno, ko je za navedeni znesek tožniku za leto 2005 povečal davčno osnovo, zaradi česar je ugotovil manjšo izgubo, kot jo je izkazal tožnik (II. točka izreka).

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede načina obračuna zamudnih obresti. V konkretnem primeru namreč ne gre za obračun zamudnih obresti na podlagi določb ZDavP, na katere se nanaša sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik. Gre za odločanje na podlagi določb ZDavP-2 (95. člen) in s tem na podlagi zakonskih določb, ki so veljale v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti ter da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je dodatno odmerjen DDV, pri čemer ni razviden že plačan DDV. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami davčnega organa v postopku in je podal pripombe na zapisnik, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Tožnik je v postopku sodeloval, čeprav davčni organ z njim ni opravil razgovora (razloge za to je navedel v zapisniku o DIN), kar po presoji sodišča ne predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Za predmetni postopek veljajo določbe ZDavP-1, v skladu s katerimi (77. člen ZDavP-2, 96. člen ZDavP-1) dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami.

Zaradi ugotovitev davčnega organa glede nabave drugih vozil in Motorole Compact central tožniku niso bile naložene davčne obveznosti in se izrek izpodbijane odločbe nanje ne nanaša. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da glede navedenih dobav v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in je bilo kršeno materialno pravo, saj ni tožniku iz tega naslova naložena nobena obveznost. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.