Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je glede na to, da je kupoprodajno pogodbo, čeprav v času trajanja zakonske zveze, sklenil le pokojni, in glede na to, da ta nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, manj verjetna pravica vdove, kljub temu, da velja zakonita domneva po drugem odstavku 51. člena ZZZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M.F. napotilo na pravdo, da zoper ostali dve dedinji vloži tožbo zaradi ugotovitve, da ½ trosobnega stanovanja v stanovanjski hiši v C. ne spada v zapuščino zapustnika, dedinjo P.F. pa napotilo na pravdo, da zoper dedinjo M.F. vloži tožbo zaradi ugotovitev, da je le-ta dedno nevredna in da nima dedne pravice po pokojnem B.F.F... Pod II je dedinjama naložilo, da vložita tožbo v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, ker bo sicer zapuščinsko sodišče zapuščinsko obravnavo nadaljevalo in dokončalo ne glede na zahtevke.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila dedinja M.F. in izpodbija sklep v točki I/a ter navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V pritožbi izpostavlja dejstvo, da na podlagi zakonske domneve, ki jo določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) spada v zapuščino samo ½ stanovanja v C.. To stanovanje je bilo kupljeno v času trajanja zakonske skupnosti in s skupnimi denarnimi sredstvi, zaradi česar je postala solastnica do ½. Meni, da hoče dedinja z prerekanjem takšnih dejstev samo zavlačevati ta postopek, kar je tudi jasno povedala. Zato sodišče ne bi smelo dopustiti tožbe, saj gre za zlorabo pravice, kar je hotela dokazati z predlaganimi pričami, ki jih sodišče ni zaslišalo. V pritožbi še navaja, da kljub temu, da je v kupoprodajni pogodbi kot kupec naveden le pokojni, bi sodišče moralo upoštevati, da je bilo stanovanje kupljeno po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu in se je zato pokojni mož vpisal kot lastnik, kar pa ne pomeni, da stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja. Stanovanje je bilo kupljeno s sredstvi, ki sta jih tekom zakonske skupnosti z delom pridobila oba zakonca. Meni, da je njena pravica močnejša, zato bi sodišče moralo na pravdo napotiti P.F., ki ji te pravice ne priznava. Njen polovični delež na tem stanovanju je priznala tudi druga dedinja. Zato predlaga, da se ta sklep v točki I/a spremeni tako, da se na pravdo napoti dedinjo P.F. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da zapustnik ni napravil oporoke, zato pride v poštev zakonito dedovanje, dedinje I. dednega reda pa so zapustnikova vdova M.F. in hčeri P.F. in N.K.F., vsaka do 1/3 zapuščine. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve sklepa navedlo, da je zapustnikova vdova navajala, da spada v zapuščino zapustnika samo ½ trisobnega stanovanja št. 71 v dvanajstem nadstropju stanovanjskega bloka v C., ker gre za stvar, ki je bila kupljena s sredstvi pridobljenimi z delom v času trajanja zakonske zveze. To stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Takšnim trditvam dedinje je oporekala zapustnikova hči P.F., ki je zatrjevala, da spada v zapuščino celotno stanovanje, ker je to stanovanje kupil oče sam in tudi plačeval kredit, kar ji je tudi osebno pojasnil. Ker je bilo torej tekom zapuščinskega postopka sporno dejstvo o tem, ali spada v zapuščinski postopek celotno stanovanje ali samo ½, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbo 212. člena Zakona o dedovanju (ZD), po kateri sodišče prekine obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino.

Sodišče prve stopnje pa je v točki 9 sklepa tudi pravilno in v skladu z določbo 213. člena ZD navedlo, da je napotilo na pravdo tisto stranko, katere pravico je štelo za manj verjetno. Pri tem se je pravilno oprlo na dejstvo, da to stanovanje še ni vpisano v zemljiški knjigi in da iz prodajne pogodbe izhaja, da je stanovanje kupil po kupoprodajni pogodbi, sklenjeni z Republiko Slovenijo, pokojni B.F.F. 19. 11. 1992. Zakon o dedovanju določa, da sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon ne pove, kakšne kriterije sodišče pri tem uporabi oziroma ne določa meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zato je dolžnost sodišča, da pravice, ki se med seboj izključujejo, ocenjuje glede na prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje stališče. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je glede na to, da je kupoprodajno pogodbo, čeprav v času trajanja zakonske zveze, sklenil le pokojni, in glede na to, da ta nepremičnina še ni vpisana v zemljiško knjigo, manj verjetna pravica vdove, kljub temu, da velja zakonita domneva po drugem odstavku 51. člena ZZZDR. Takšna je tudi obširna sodna praksa, ki poudarja, da je na vdovi dokazno breme o tem, da spada neko premoženje v skupno premoženje obeh zakoncev, saj je glede na zemljiškoknjižno stanje in glede na kupoprodajno pogodbo njena pravica manj verjetna. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožbeno sodišče pa se ni ukvarjalo s tistimi pritožbenimi navedbami, v katerih pritožnica opozarja na to, da skuša dedinja le zavlačevati postopek. Zakoniti dedič ima pravico prerekati pravico drugega dediča, zato je sodišče takoj, ko je ugotovilo, da je to dejstvo sporno, ravnalo pravilno, ko je zapuščinski postopek prekinilo in dedinjo napotilo na pravdo. Zgolj zatrjevanja pritožnice o interesih dedinje pa ne morejo sama po sebi še pomeniti, da skuša druga dedinja zlorabiti svoje pravice.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1.