Jedro

Rok za določitev letnega načrta dovolilnic je instrukcijski, torej rok, v primeru prekoračitve katerega zakon ne predvideva nobene posledice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Gospodarska zbornica Slovenije tožniku (prevozniku) za leto 2010 v letni načrt določila med drugim tudi eno dovolilnico CEMT - tretje države (z oznako 191/CE) ter 0 CEMT dovolilnic za Republiko Avstrijo (z oznako 040/CE) in Republiko Italijo (z oznako 380/CE). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik vložil pravočasno in popolno vlogo za določitev letnega načrta dodelitve dovolilnic za mednarodni prevoz blaga v cestnem prometu za leto 2010, kot to določa prvi odstavek 90. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 131/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZPCP-2). Kot pojasnjuje prvostopni organ, je delivec v skladu s 95. členom ZPCP-2 in v skladu s 30., 31. in 32. členom Pravilnika o načinu in merilih za delitev in uporabo dovolilnic in dovolilnic CEMT (Ur. l. RS, št. 67/2007; v nadaljevanju: Pravilnik) opravil skupni pregled točkovanja CEMT dovolilnic in sezname točkovanja uporabe CEMT dovolilnic javno objavil na spletni strani ter izobesil na oglasni deski. Pri točkovanju je delivec upošteval opravljene vožnje s CEMT dovolilnicami od vključno 1. januarja 2009 do 31. avgusta 2009. Tožniku je organ pri točkovanju dodeljenih CEMT dovolilnic za tretje države upošteval število prevozov med tretjimi državami in mu za 37 opravljenih prevozov dodelil 37 točk. V skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPCP-2 in v skladu s 33., 34. in 35. členom Pravilnika delivec vodi seznam prosilcev po posamezni vrsti CEMT dovolilnice – čakalno listo, ki je objavljena na spletni strani delivca. Delitev CEMT dovolilnic po čakalni listi pa bo delivec, kot pojasnjuje v obrazložitvi prvostopni organ, izvedel naknadno, predvidoma do konca leta 2009. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za promet Republike Slovenije št. 3716-9/2010/2-0021434 z dne 5. 3. 2010 kot neutemeljena zavrnjena. V njeni obrazložitvi drugostopni organ pojasnjuje, da je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik zaprosil za eno CEMT dovolilnico, ki velja v Republiki Avstriji in ne velja v Republiki Italiji ter za eno CEMT dovolilnico, ki velja v Republiki Italiji in ne velja v Republiki Avstriji. V letnem načrtu za leto 2009 mu ni bila dodeljena nobena dovolilnica teh vrst, kar pomeni, da se za zaprošeni dovolilnici šteje za novega prevoznika in da se bo uvrstil skladno s kriteriji iz 34. člena Pravilnika na seznam prosilcev za CEMT dovolilnice, ki veljajo v Republiki Avstriji, ne veljajo pa v Republiki Italiji ter CEMT dovolilnice, ki veljajo v Republiki Italiji in ne veljajo v Republiki Avstriji. Ker z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o delitvi navedenih CEMT dovolilnic po seznamu prosilcev, bo pa o tem očitno odločeno s posebnim aktom, se pritožbeni organ, kot pojasnjuje ministrstvo, do pritožbenih očitkov v tem delu ni mogel opredeliti. Zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti. Kot ugotavlja ministrstvo, pa je tožnik zaprosil tudi za eno CEMT dovolilnico, ki ne velja v Republiki Avstriji in ne velja v Republiki Italiji. V letnem načrtu za leto 2009 mu je bila dodeljena ena dovolilnica te vrste, kar pomeni, da se za zaprošeno dovolilnico šteje za obstoječega prevoznika. Tožniku ta dovolilnica po določbah petega odstavka 32. člena Pravilnika ni bila odvzeta, saj je bilo po opravljenem točkovanju ugotovljeno, da je tožnik opravil 37 voženj za tretje države in zbral skupaj 37 točk. Tako mu je bila v njegovem letnem načrtu dovolilnic tudi za leto 2010 dodeljena ena CEMT dovolilnica te vrste. Ker je bilo tožniku dodeljenih toliko dovolilnic CEMT za tretje države, za kolikor dovolilnic je zaprosil, ministrstvo ugotavlja, da je njegova pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Tožnik v tožbi izpodbijani odločitvi nasprotuje zaradi nepravilno uporabljenega prava, kršitve določil postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot navaja, je bila izpodbijana odločba izdana 3. 12. 2009 in ne 15. 10. 2009, kot to določa četrti odstavek 90. člena ZPCP-2. Iz navedenega izhaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Po mnenju tožnika pa so bile kršene tudi določbe, ki se tičejo izračuna letnega načrta dodelitve CEMT dovolilnic. Tožnik je v letu 2010 zaprosil za dodatno število CEMT dovolilnic, a mu je upravni organ v letnem načrtu določil le eno CEMT dovolilnico, s katero je tožnik razpolagal že v letu 2009. Iz podatkov na spletni strani delivca za meseca oktober in november 2009 je razvidno veliko število prevoznikov, ki so imeli nizko uporabo dovolilnic CEMT (opravljenih manj kot 20 voženj za tretje države), zaradi česar bi jim morale biti te dovolilnice na podlagi 95. člena ZPCP-2 in petega odstavka 32. člena Pravilnika odvzete. Te dovolilnice bi se morale nato deliti upravičencem po listi prosilcev. Tožnik je glede na navedeno bil mnenja, da bo razdeljenih večje število CEMT dovolilnic po listi prosilcev. Ker je upravni organ opravljal točkovanje in prenos oz. zamenjave dovolilnic CEMT še po 15. 10. 2009, ki je skrajni rok za izdajo odločb prevoznikom, je izpodbijana odločba po mnenju tožnika nezakonita. Če bi delivec upošteval roke in postopke, kot jih določa zakon in Pravilnik, bi bilo odvzetih mnogo več CEMT dovolilnic, ki bi jih lahko nato delivec delil prevoznikom po listi prosilcev za leto 2010. Zaradi navedenega je tožnikovo podjetje oškodovano, saj ni prejelo zaprošenega števila dovolilnic CEMT. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pojasnjuje, da je prvostopni organ naknadno odločil o zahtevi tožnika za dodelitev CEMT dovolilnic (040/CE in 380/CE) za leto 2010 kot novemu prevozniku in sicer z dopolnilno odločbo št. 88/2010/CE-LN-2010-88/536201 z dne 12. 2. 2010, zoper katero ni bila vložena pritožba. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbijani odločbi nasprotuje, ker je bila ta izdana po preteku v zakonu določenega roka za izdajo, v tožbi pa tudi navaja, da mu z izpodbijano odločbo v načrtu dodelitve dovolilnic za mednarodni cestni prevoz blaga za leto 2010 neupravičeno nista bili dodeljeni CEMT dovolilnici za Republiko Avstrijo (z oznako 040/CE) in za Republiko Italijo (z oznako 380/CE), za kateri je v tem letu na novo zaprosil. Po četrtem odstavku 90. člena ZPCP-2 mora delivec – Gospodarska zbornica Slovenije – letni načrt dodelitve dovolilnic prevoznikom določiti najpozneje do 15. oktobra tekočega leta. Ta rok za izdajo odločbe je instrukcijski, torej rok, v primeru prekoračitve katerega zakon ne predvideva nobene posledice. Navedeno pomeni, da izdaja izpodbijane odločbe dne 3. 12. 2009, to je po preteku v zakonu predpisanega roka, ne pomeni takšne kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba odločbo kot nezakonito odpraviti.

V zvezi z ugovorom tožnika, da mu v letnem načrtu dodelitve dovolilnic neupravičeno nista bili dodeljeni dovolilnici CEMT za Republiko Italijo in Republiko Avstrijo, pa sodišče ugotavlja, da je Gospodarska zbornica Slovenije o zahtevku tožnika za dodelitev teh dveh vrst dovolilnic odločila dne 12. 2. 2010 z dopolnilno določbo št. 88/2010/CE-LN-2010-88/5362601, ki je bila izdana šele po izdaji izpodbijane odločbe. S to odločbo je delivec odločal o dodelitvi CEMT dovolilnic, za katere je tožnik v letu 2010 zaprosil na novo. Te dovolilnice, ki so ostale po delitvi obstoječim prevoznikom v prvem krogu, so se med nove prevoznike v skladu z drugim odstavkom 95. člena ZPCP-2 razdelile po seznamu prosilcev kasneje. Izdajo dopolnilne odločbe predvideva v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi Gospodarska zbornica Slovenije, ki pojasnjuje, da bo delitev CEMT dovolilnic po čakalni listi v skladu z določili ZPCP-2 in Pravilnika izvedena naknadno. Čeprav upravni organ v izreku izpodbijane odločbe poleg ostalih vrst dovolilnic navaja tudi dovolilnice za Republiko Italijo in Republiko Avstrijo, o dodelitvi teh dveh vrst dovolilnic, kot že obrazloženo, z izpodbijano odločbo po vsebini ni bilo odločeno. Sodišče zato tožbenih ugovorov v zvezi z dodelitvijo teh dovolilnic ni presojalo. Te ugovore je imel tožnik možnost uveljavljati v pritožbi (in morebiti kasneje vloženi tožbi) zoper odločno št. 88/2010/CE-LN-2010-88/5362601. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS št. 105/2006, 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.