Jedro

Dokazi, ki jih je predložila dolžnica, ne potrjujejo njenih navedb, s katerimi je utemeljevala upravičenost razloga za zamudo roka, to je, da ni bila sposobna pravočasno in pravilno reagirati na sklep ter da je bila njena presoja pomembnosti posledic ravnanja v zvezi s prejetim sklepom okrnjena, saj kaj takšnega iz predmetnega izvida v opisanem delu ne izhaja. Ravno nasprotno, ugotovitev o bistri zavesti kaže na to, da se je dolžnica zavedala tako pomena vročenega sklepa kot tudi njegovih posledic.

Zgolj obstoj bolezni, tudi če je huda ali kronična, namreč ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje; zatrjevano in dokazano mora biti hkrati tudi, da je bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 4. točki izreka razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep v 2., 3., in 5. točki izreka potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: v 1. točki izreka: odločilo, da se postopek nadaljuje z upnikom M., d.d, ki prevzame postopek v fazi, v kateri je; v 2. točki izreka: zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje; v 3. točki izreka: zavrnilo pritožbo zoper sklep o nadaljevanju; v 4. točki izreka: zavrglo ugovor; v 5. točki izreka: odločilo, da dolžnica sama nosi svoje stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper 2., 3., 4. in 5. točko sklepa se pravočasno pritožuje dolžnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih izvršilnih stroških. Navaja, da je sklep sodišča napačen. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče sprejelo svojo odločitev na podlagi lastne ocene zdravniških izvidov. Ni res, da iz zdravniškega izvida z dne 2. 11. 2005 izhaja, da bolezen dolžnice ni bila take narave, da dolžnica ne bi bila sposobna razumeti pomena prejetega sklepa. Ravno nasprotno, psihiater je namreč ugotovil, da je dolžnica brezvoljna, potrta, miselno depresivno naravnana, kar vse so bolezenski znaki, ki so vplivali na razumevanje pomena oziroma posledic prejetega sklepa o izvršbi oziroma je bilo dolžnici za posledice tega sklepa dejansko vseeno, ker je bila v tistem času v slabem psihičnem stanju, kot to kažejo tudi izvidi. Splošno znano dejstvo je, da je bolnikom z diagnozo „depresija“ popolnoma vseeno za njih same, za svet okoli njih, za posledice dejanj. Da se simptomi – bolezenski znaki depresije kažejo enkrat izraziteje, drugič pa manj izrazito in da se bolnik v obdobju, ko ima hude težave z depresijo, kot jih je imela tudi dolžnica, ne zaveda posledic svojih dejanj oziroma mu je zanje nezavedno vseeno. Enako kot zgoraj navedeno izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 16. 11. 2005. Da so bile zdravstvene težave dolžnice resne, kaže tudi dejstvo, da je obiskala psihiatra dvakrat v roku 14 dni, ter da je bila po zadnjem pregledu naročena na ponovni pregled že meseca januarja, to je čez slabe dva meseca. Dolžnica se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da redna in konstantna skrb za mamo dolžnice kaže na to, da njeno stanje ni bilo drugačno kot sicer. Takšna ugotovitev je v nasprotju z izpovedbo dolžnice, ki je izrecno navedla, da se v bistvu sploh ne spominja obdobja, ko je prejela sklep o izvršbi. Do takšne navedbe se sodišče sploh ni kritično opredelilo. Ker se dolžnica kritičnega obdobja sploh ne spominja, se ne more spominjati niti, ali je takrat skrbela za svojo mamo. Predvsem je vprašanje, ali je za svojo mamo skrbela na pravilen način, ali je skrb zgolj dejstvo skupnega življenja mame in dolžnice. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ko je presodilo, da zdravniško potrdilo ne ustreza tistemu iz 115. člena Zakona o pravdnem postopku. Spregledalo je namreč, da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje na sodišče vložen že dne 8. 12. 2005, k tem predlogu pa so bili priloženi zdravniški izvidi. V času vložitve predloga pa določba citiranega člena ni predvidevala oblike, kot jo predvideva v času odločanja. Dolžnica svojemu predlogu tako ni mogla predložiti potrdila v obliki, kot jo predpisuje sedaj veljavni 115. člen Zakona o pravdnem postopku. Sodišče pa je bistveno kršitev napravilo tudi s tem, ko je neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče I. W.. Zavrnitev s pojasnilom, da dolžnica ni zatrjevala, da bi priča lahko na podlagi strokovnega znanja ocenila zdravstveno stanje dolžnice, je namreč v nasprotju s trditveno podlago. Dolžnica je predmetno zaslišanje predlagala kot dokaz svojim navedbam, da je bila v času prejema sklepa o izvršbi v slabem zdravstvenega stanju in o posledicah takšnega stanja in ne kot pričo, ki je strokovno podkovana. Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in ocenilo, da dolžnica ni zamudila roka za vložitev pritožbe in ugovora iz upravičenega razloga, je posledično neutemeljeno zavrglo pritožbo in ugovor kot prepozne. Priglasi pritožbene stroške.

Upnik ni odgovoril na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi z določbo 15. člena ZIZ (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

S sklepom z dne 13. 10. 2005 je sodišče prve stopnje odločilo, da se izvršba nadaljuje zoper družbenico prvotnega dolžnika, družbe K. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod, Ur. l. RS, št. 54/1999 s spremembami). Ta sklep je bil dolžnici vročen dne 22. 10. 2005, dne 7. 12. 2005 pa je dolžnica vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo ter ugovor zoper navedeni sklep. Poleg razlogov, ki jih je navajala za vrnitev v prejšnje stanje, je v vlogi uveljavljala ugovorni razlog iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, torej da obveznost ni prešla nanjo, ob tem pa je opozorila, da sodišče ni postopalo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-351/04 z dne 20. 10. 2005 (Ur. l. RS, št. 96/2005), ker ji ni vročilo sklepa o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika.

V času vročanja sklepa o nadaljevanju izvršbe z družbenico izbrisane družbe odločba Ustavnega sodišča opr. št. U-I-351/04 še ni bila objavljena (objava v Uradnem listu RS dne 28. 10. 2005), zaradi česar sodišče prve stopnje ob vročitvi tega sklepa še ni moglo upoštevati načina izvršitve citirane odločbe, o katerem je bilo odločeno v 3. točki izreka, sklicujoč se na 17. točko obrazložitve. Skladno s to odločitvijo mora dati sodišče prve stopnje novemu dolžniku možnost, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji, in sicer tako, da mu skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vroči tudi pravnomočni sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka dolžnici vročiti sklep o izvršbi z dne 14. 4. 2003, izdan zoper gospodarsko družbo, ki je bila kasneje izbrisana iz sodnega registra. Ker ji ta sklep ni bil vročen, se tudi še ni iztekel rok za vložitev ugovora iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki ga lahko novi dolžnik vloži v skladu s 56a. členom ZIZ zoper sklep o izvršbi v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe. Glede na opisano se predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje lahko nanaša le na zamudo roka za pritožbo zoper sklep z dne 13. 10. 2005, v katerem je odločeno o nadaljevanju izvršbe zoper novo dolžnico ter o nadaljnjih stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je iz tega razloga pritožbi delno ugodilo in izpodbijan sklep razveljavilo v 4. točki izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče prve stopnje bo moralo dolžnici vročiti pravnomočni sklep o izvršbi z dne 14. 4. 2003 s pravnim poukom o možnosti vložitve ugovora skladno s 56a. členom ZIZ, nato pa naj kot pravočasnega obravnava tudi dolžničin ugovor z dne 7. 12. 2005, ne glede na to, da ji ob vložitvi tega ugovora sklep o izvršbi še ni bil vročen.

Nadalje je pritožbeno sodišče presojalo dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper sklep z dne 13. 10. 2005 (36. člen ZIZ). Sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če ugotovi, da je stranka zamudila rok iz upravičenega razloga (prvi odstavek 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsebino tega pravnega standarda ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej. Merilo za presojo, ki sta ga oblikovali sodna praksa in pravna teorija, je, da lahko opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, pod pogojem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Praviloma gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti niti odkloniti. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč kot izjema nujno omejena le na tiste primere, ko gre za upravičen vzrok za zamudo, ker je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami; prim. odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-510/03 z dne 9. 6. 2005).

Sodišče prve stopnje je za ugotovitev upravičljivosti razloga za zamudo roka razpisalo narok, na katerem je zaslišalo dolžnico in izvedlo predlagane dokaze z vpogledom v listine, ki jih je slednja predložila (priloge B1 do B5), zavrnilo pa je predlagano zaslišanje hčerke dolžnice. Takšno očitano bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pa bi dolžnica morala uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče (prvi odstavek 286b. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To v konkretnem primeru pomeni, da bi morala dolžnica oziroma njena pooblaščenka že na koncu naroka dne 10. 2. 2010 opozoriti sodišče in s tem pravočasno uveljavljati zatrjevano kršitev dokaznega postopka. Ker dolžnica ni ravnala skladno z navedeno zakonsko določbo, v pritožbenem postopku te kršitve sodišču ne more več očitati. V pritožbi namreč niti ne zatrjuje, da predmetne kršitve brez svoje krivde ni mogla navesti že prej, prav tako pa ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje dolžnici, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 115. člena ZPP. V času vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje ZPP namreč še ni predpisoval obveznosti predložitve obrazca za zdravniško opravičilo. Navedena določba ZPP je bila dopolnjena šele z novelo ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), ki je začela veljati dne 1. 10. 2008. Poleg tega pa se ta določba nanaša na predlog za prestavitev naroka, določbe ZPP v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje pa ne predvidevajo nikakršnih dokaznih pravil. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za prejšnje stanje pravilna, saj omenjena kršitev ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Dolžnica je v predlogu zatrjevala, da pritožbe ni mogla pravočasno podati iz razloga, ker je psihična bolnica, ki se redno zdravi pri psihiatru pod diagnozo depresivne motnje. Pojasnila je, da se je njeno zdravstveno stanje po prejemu sklepa poslabšalo tako, da ni bila sposobna pravočasno in pravilno reagirati na prejeto pošto, po predčasnem zdravniškem pregledu pa so predpisana zdravila še dodatno zmanjšala sposobnost presoje pomembnosti posledic njenega ravnanja v zvezi s prejetim sklepom. Opisan vzrok za zamudo roka za pritožbo je dolžnica dokazovala z zdravniškimi izvidi z dne 2. 11. 2005 ter z dne 16. 11. 2005 (priloge B2, B3 in B4). Sodišče prve stopnje je iz zdravniških izvidov razbralo, da se dolžnica zdravi zaradi depresivnih motenj, vendar je njena zavest bistra, zato je zaključilo, da bolezen dolžnice ni take narave, da je bila v času, ko je prejela sklep o izvršbi, zaradi bolezni nesposobna razumeti pomen prejetega sklepa, oziroma da se je v času, ko je prejela sklep, zdravstveno stanje tako poslabšalo, da bi bilo mogoče sklepati, da je njena zamuda pri vložitvi ugovora in pritožbe upravičljiva. Ugotovilo je tudi, da gre za očitno dolgotrajno bolezensko stanje, ne pa za kratkotrajno in trenutno poslabšanje zdravja, ki bi lahko vplivalo na razumevanje situacije.

Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen in utemeljen. Iz zdravniškega potrdila z dne 2. 11. 2005 namreč res izhaja, da je bila dolžničina zavest bistra, orientacija urejena ter da blodenj in halucinacij ne iznaša, prav tako pa ni suicidalna. Sodišče prve stopnje je s tem pravilno ocenilo dokaze na podlagi proste dokazne ocene, kot to predvideva 8. člen ZPP. Dokazi, ki jih je predložila dolžnica, v tem delu namreč ne potrjujejo njenih navedb, s katerimi je utemeljevala upravičenost razloga za zamudo roka, to je, da ni bila sposobna pravočasno in pravilno reagirati na sklep ter da je bila njena presoja pomembnosti posledic ravnanja v zvezi s prejetim sklepom okrnjena, saj kaj takšnega iz predmetnega izvida v opisanem delu ne izhaja. Ravno nasprotno, ugotovitev o bistri zavesti kaže na to, da se je dolžnica zavedala tako pomena vročenega sklepa kot tudi njegovih posledic. Zato ne drži pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo listine, ker iz njih izhaja, da dolžnica ni bi bila sposobna razumeti pomena prejetega sklepa. Dejstva, ki prav tako izhajajo iz zdravniškega izvida, in sicer da je dolžnica potrta, tesnobna, brezvoljna ter miselno depresivno naravnana ter samo zdravljenje zaradi depresivne motnje, pa po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi še ne predstavljajo tako močne ovire za dolžnico, da ne bi bila sposobna vložiti pritožbe oziroma za to dejanje pooblastiti odvetnika oziroma drugo osebo (prim. odločitev Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4540/2005 z dne 9. 11. 2005 in odločitev Ustavnega sodišča opr. št. Up-184/98 z dne 2.2.1999). Zgolj obstoj bolezni, tudi če je huda ali kronična, namreč ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje; zatrjevano in dokazano mora biti hkrati tudi, da je bolezen nepredvidljiva oziroma nenadna (prim. Ude in dr. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 490 in 4. knjiga, Ljubljana 2010, str. 96). Dolžnica pa v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni niti zatrjevala, da je bilo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja nenadno in nepričakovano. Depresivna motnja po njenih navedbah traja ves čas, pojavlja pa se ji v intervalih (list. št. 54). Takšna diagnoza, to je ponavljajoča se depresivna motnja, izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 2. 11. 2005, iz slednjega pa je mogoče razbrati še, da je trenutna epizoda zmerna. Torej gre v obravnavanem primeru za določeno bolezensko stanje, ki se ponavlja, zaradi česar za dolžnico zatrjevano poslabšanje ni moglo biti povsem nepričakovano. Ob tem je potrebno pojasniti, da mora biti upravičen razlog za zamudo podan tekom pritožbenega roka, v konkretnem primeru torej v obdobju osmih dni od vročitve sklepa o izvršbi. Dolžnica je v ugovoru trdila, da je šla zaradi poslabšanja stanja dne 2. 11. 2005 na predčasen zdravniški pregled, na tem pregledu povečana količina in vrsta predpisanih zdravil pa je še dodatno zmanjšala njeno sposobnost presoje glede pomembnosti posledic ravnanja v zvezi s prejetim sklepom. Takšno poslabšanje zaradi povečane medikamentozne terapije pa je glede na njene trditve nastopilo šele zadnji dan pritožbenega roka oziroma kasneje. Zdravniški izvid z dne 16. 11. 2005 pa sploh ne more predstavljati dokaza o poslabšanju stanja dolžnice tekom roka za pritožbo. Glede na opisano torej zaključek, da gre za nenadno in tako hudo poslabšanje, zaradi katerega je podan upravičen razlog za zamudo roka, ni mogoč. Prav tako pa pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dolžničine izjave na naroku o tem, da se ne spominja obdobja prejema sklepa, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča, saj glede na ugotovitve o bistri zavesti dolžnice ni dokazano, da bi bila takšna reakcija posledica dolžničinega zdravstvenega stanja oziroma je lahko to zgolj normalna posledica teka časa.

Šele v pritožbi podana trditev, da je bilo dolžnici za posledice sklepa popolnoma vseeno, pa glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ predstavlja pritožbeno novoto, zaradi česar je sodišče ni moglo upoštevati. Dolžnica namreč v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala, da zaradi bolezenskega stanja ni imela volje vložiti pritožbe, temveč zgolj, da se zaradi bolezenskega stanja ni zavedala posledic prejetega sklepa o izvršbi in njenega ravnanja v zvezi s tem. Pritožbeno sodišče ob tem glede na navedbe dolžnice le še pojasnjuje, da predstavljajo splošno znana dejstva (214. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), katerih ni treba dokazovati, tista dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v določenem času in prostoru. Dejstvo, da je bolnikom z depresivnimi motnjami popolnoma vseeno za njih same, za svet okoli njih ter za posledice dejanj, kot to dolžnica navaja v pritožbi, pa po oceni pritožbenega sodišča splošno znanega dejstva ne predstavlja, saj gre za dejstvo, ki je lahko znano le ožjemu strokovnemu krogu ljudi glede na to, da gre za dejstva iz medicinske stroke. Ob tem pa velja dodati še, da je tudi splošno znana dejstva, v kolikor naj jih sodišče vzame v podlago svoje odločitve, potrebno zatrjevati pravočasno (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ; prim. odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 106/2008 z dne 1. 10. 2009).

Ker iz dokazov torej izhaja, da je bila dolžničina zavest bistra, prav na zavestni komponenti v smislu nerazumevanja pomena in posledic sklepa o izvršbi pa je dolžnica gradila upravičenost vzroka za vrnitev v prejšnje stanje, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. ZPP, ki se v izvršilnem postopku smiselno uporablja (15. člen ZIZ), v 215. členu določa, da v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Dokazno breme za to, da je dolžnica zamudila rok iz upravičenega razloga, leži na njej sami. Za odločitev o utemeljenosti njenega predloga pa je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju zatrjevanega pravno odločilnega dejstva, kar pomeni, da je izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek (prim. Ude in dr. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 494 in 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 334). Ker torej iz predloženih zdravniških potrdil sodišče ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, da dolžnica zaradi poslabšanja stanja ni bila sposobna razumeti pomena in posledic prejetega sklepa ter se nanj ustrezno odzvati, je predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrnilo.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2., 3. in 5. točki izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka sklepa očitno pomotoma odločilo o zavrnitvi pritožbe glede na to, da je takšno odločitev pravilno razlagalo kot zavrženje pritožbe zaradi zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Glede na zgoraj opisano razveljavitev in novo odločanje v zvezi s 4. točko izreka izpodbijanega sklepa temelji odločitev o stroških pritožbenega postopka na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP v v zvezi s 15. členom ZIZ.