Jedro

Po presoji sodišča ima izplačani znesek, v delu, v katerem je bil izplačan kot "odškodnina za manjvrednost zemljišča vse elemente pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava, zato predstavlja odškodnino v smislu določbe 7. točke 20. člena ZDoh-1. Med strankama namreč ni sporno, da je A. d.d. TP zgradil drugače kot je bilo dogovorjeno v pogodbi in da je gradnjo zamaknil "globje" v zemljišče s parc. št. 565/15 kot je bilo to predvideno s pogodbo. Iz tožbe v zadevi, ki je bila zaključena s sklenitvijo zadevne sodne poravnave, pa izhaja, da je tožeča stranka tožbo vložila prav iz razloga oškodovanja zaradi zamika gradnje, saj zaradi zamika, na sicer stavbnem zemljišču, ni več mogoče zgraditi stanovanjskega objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, št. DT 01 07124 1 z dne 20. 8. 2008, se odpravi, in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 211,80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Koper tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2006 v znesku 11.708,74 EUR, pri čemer znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 2.287,69 EUR. Dohodnina je bila, kljub ugovoru tožeče stranke zoper informativni izračun dohodnine, odmerjena od osnove, ki vključuje dohodek v neto višini 2.700.000,00 SIT, ki ga je tožeča stranka prejela od A. d.d., na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Kopru dne 30. 5. 2006, v zadevi opr. št. P 464/2005 (v nadaljevanju sodna poravnava). Po določbi 7. točke 20. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) se dohodnina ne plača od odškodnine, izplačane na podlagi sodbe sodišča zaradi osebnih poškodb (telesnih poškodb, bolezni ali smrti) ali poškodovanja osebnega premoženja, vključno z zamudnimi obrestmi, razen odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek. Med navedene odškodnine je mogoče šteti tudi odškodnine zaradi osebnih poškodb ali poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne ali izven sodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravnega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljen in razumen znesek, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih. Sporni znesek je bil tožeči stranki izplačan kot odškodnina za manjvrednost parcele, za dosedanjo uporabo parcele in kot nadomestilo za bodočo služnost. Organ prve stopnje zaključuje, da odškodnina za manjvrednost parcele v konkretnem primeru ni odškodnina v vsebinskem smislu, pač pa gre na nadomestilo za negativno služnost, zato ne spada med oprostitve plačila dohodnine v smislu citirane določbe ZDoh-1. Posledično je izplačilo na podlagi sodne poravnave vključil v odmero davčne osnove.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance z odločbo, št. DT 499-01-430/2008 z dne 6. 2. 2012, zavrnilo.

Tožeča stranka se ne strinja z odmero davčne osnove, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da se od celotnega zneska, ki ga je prejela na podlagi sodne poravnave, 74,08 % zneska (2.000.160,00 SIT neto) nanaša na odškodnino zaradi manjvrednosti zemljišča s parc. št. 565/15 k.o. B. Navedeno izhaja iz primerjave tožbenih zahtevkov, ob upoštevanju, da je prišlo pri sklenitvi sodne poravnave do medsebojnega popuščanja strank. Ta del zneska pa je na podlagi določbe 7. točke 20. člena ZDoh-1 oproščen plačila dohodnine. V tem delu gre namreč za izgubo v vrednosti in nikakor ne gre za izgubljeni dohodek kot ugotavlja organ druge stopnje. Izplačana odškodnina je v tem delu v celoti posledica protipravnega ravnanja A. d.d., ki je brez soglasja tožeče stranke, TP zgradila drugače kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi z dne 6. 4. 2001 o ustanovitvi stvarne služnosti za izvedbo ter vzdrževanje elektroenergetskih naprav na parcelah št. 565/15 in 565/6, obe k.o. B. (v nadaljevanju Pogodba). Protisloven pa je tudi nadaljnji zaključek organa druge stopnje, da gre v tem delu za nadomestilo za negativno služnost, ki je po 6. točki tretjega odstavka 98. člena ZDoh-1 obdavčljiva kot drugi dohodek, glede na to, da je pred tem v odločbi zaključil, da gre v tem delu za izgubljeni dohodek. Posledično znašata plačilo za preteklo uporabo zemljišča in nadomestilo za služnost le 25,92 % izplačanega zneska po sodni poravnavi (699.840,00 SIT neto), ki pa ga tožena stranka ne bi smela obravnavati kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem po 65. členu ZDoh-1 z utemeljitvijo, da ta del prihodka ni povezan s spremenjeno lokacijo TP, saj sta tudi ti dve izplačili posledica samovolje A. d.d.. V zvezi z očitanimi bistvenimi kršitvami postopka tožeča stranka navaja, da organ prve stopnje ni vročil vabila pooblaščencu, čeprav je bilo v spisu pooblastilo za zastopanje in ji tako ni dal možnosti, da svoje pravice in pravne koristi varuje s strokovno usposobljenim pooblaščencem. Organ prve stopnje tudi ni izvedel predlaganih dokazov in v izpodbijani odločbi ni navedel razlogov zaradi katerih predlagani dokazi niso bili izvedeni. Obe kršitvi postopka pa sta vplivali na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Na podlagi vsega navedenega sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da se tožeči stranki za leto 2006 odmeri dohodnina v višini 9.421,04 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti plačano razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 2.287,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je za tožečo stranko sporna vključitev zneska, ki ga je od A. d.d. prejela na podlagi sodne poravnave, v osnovo za odmero dohodnine za leto 2006. Iz besedila sodne poravnave, ki je v upravnem spisu, izhaja, da so tožeča stranka, njegova žena in A. d.d., z njeno sklenitvijo uredili vsa razmerja, ki so med njimi nastala zaradi izgradnje TP. Dogovorili so se, da tožeča stranka in njegova žena A. d.d. prodata zemljišče s parc. št. 565/37 k.o. B., na katerem je bila zgrajena TP, za kupnino v znesku 612.000,00 SIT (2., 3., 4. in 5. člen sodne poravnave). Nadalje so se iste stranke dogovorile za ustanovitev odplačne in trajne služnosti v breme zemljišč s parc. št. 565/7 in 565/15, obeh k.o. B., in obeh v lasti tožeče stranke in njegove žene, ter v korist zemljišča s parc. št. 565/17 k.o. B., pri čemer so vsebino služnosti določili v 7. členu sodne poravnave. V 12. členu sodne poravnave pa je določeno, da mora A. d.d. za odškodnino za manjvrednost zemljišča s parc. št. 365/15 (pravilno 565/15) k.o. B., za dosedanjo uporabo zemljišča s parc. št. 565/37 k.o. B. in za služnosti v breme zemljišč s parc. št. 565/15 in št. 565/7, obeh k.o. B., tožeči stranki plačati 3.006.000,00 SIT (polovica dogovorjenega zneska, glede na to, da je tožeča stranka lastnica zadevnih zemljišč do ½).

Med strankama v tem upravnem sporu je sporno, ali znesek, ki je bil na podlagi sodne poravnave tožeči stranki izplačan iz naslova „odškodnine za manjvrednost zemljišča s parc. št. 565/15 k.o. B.“, predstavlja odškodnino v smislu določbe 7. točke 20. člena ZDoh-1, po kateri se dohodnina ne plača (med drugim) od odškodnine zaradi poškodovanja osebnega premoženja, izplačane na podlagi sodne poravnave, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank, in če odškodnina ne presega utemeljen in razumen znesek, ki je običajen za odškodnine, izplačane na podlagi sodb sodišča v podobnih primerih.

Ali je izplačana „odškodnina“ odškodnina v smislu citirane določbe ZDoh-1, je treba presojati v vsakem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin in narave izplačanih prejemkov, glede na elemente pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava. To vrednotenje je organ druge stopnje opravil in zaključil, da v konkretnem primeru ni podana protipravnost ravnanja A. d.d., saj je tožeča stranka vsaj delno soglašala z nastankom škode, glede na to, da je izgradnjo TP dovolila s Pogodbo. S to presojo tožeče stranke pa se sodišče ne strinja. Ni sporno, da je A. d.d. TP zgradil drugače kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi in da je gradnjo zamaknil „globje“ v zemljišče s parc. št. 565/15 kot je bilo to predvideno s Pogodbo. Iz tožbe v zadevi opr. št. P 464/2005, ki je bila zaključena s sklenitvijo zadevne sodne poravnave, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je tožeča stranka tožbo vložila prav iz razloga oškodovanja zaradi zamika gradnje, saj zaradi zamika, na sicer stavbnem zemljišču, ni več mogoče zgraditi stanovanjskega objekta. Primarno je predlagala, da sodišče Pogodbo razdre ter A. d.d. naloži vrnitev v prejšnje stanje ter plačilo uporabnine za zemljišče s parc. št. 565/37 k.o. B. v znesku 50.000,00 SIT letno. Podrejeno pa je predlagala plačilo 6.000.000,00 SIT (skupno za tožečo stranko in njegovo ženo). Po presoji sodišča tako iz nespornih dejstev med strankama, iz vsebine tožbe v pravdnem postopku in iz vsebine sodne poravnave izhaja, da ima izplačani znesek, v delu, v katerem je bil izplačan kot „odškodnina za manjvrednost zemljišča s parc. št. 565/15 k.o. B.“, vse elemente pravno priznane škode v skladu s pravili civilnega prava. Odškodnina je bila v tem delu namreč tožeči stranki izplačana zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine (navadna škoda po prvem odstavku 132. člena Obligacijskega zakonika), zaradi protipravnega posega (posega, ki je presegal poseg dogovorjen v Pogodbi) A. d.d., kar je tožeča stranka zatrjevala tekom celotnega postopka in tudi predlagala izvedbo ustreznih dokazov. Zaradi navedenega predstavlja izplačani znesek po presoji sodišča v tem delu odškodnino, ki se po določbi 7. točke 20. člena ZDoh-1 ne všteva v osnovo za odmero dohodnine.

Tožena stranka bo zato v ponovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2006 morala upoštevati, da del zneska, ki ga je tožeča stranka prejela na podlagi sodne poravnave, predstavlja odškodnino za manjvrednost zemljišča, od katerega se dohodnina ne plačuje. Se pa sodišče strinja s toženo stranko, da preostali izplačani znesek (ki se nanaša na nadomestilo za trajno služnost in na uporabo zemljišča s parc. št. 565/37 k.o. B.) ni izvzet iz obveznosti plačila dohodnine. Tožena stranka bo zato pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku morala izvesti dokazni postopek in skladno z načelom materialne resnice v davčnih zadevah (prvi odstavek 5. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2) ugotoviti kolikšen delež celotnega zneska, ki je bil tožeči stranki izplačan na podlagi sodne poravnave, predstavlja odškodnino za manjvrednost zemljišča, ta del iz davčne osnove izvzeti ter od preostalega dela (in drugih nespornih prejemkov tožeče stranke) obračunati dohodnino za leto 2006. Glede na vse navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, ob upoštevanju tretjega odstavka istega člena, v ponoven postopek. Pri odločanju v ponovljenem postopku bo moral upoštevati zgoraj navedena pravna mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Tožeča stranka je v tožbi primarno predlagala, da sodišče samo odloči o stvari, vendar je odločilo kot izhaja iz točke I. izreka te sodbe, glede na to, da za meritorno odločanje v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče odločitev na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji. Iz istega razloga sodišče tudi ni zaslišalo tožeče stranke, kar je predlagala v tožbi.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške upravnega spora. Sodišče je predlogu ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tožeči stranki priznalo stroške v celotni priglašeni višini, skupaj z DDV. Sodna taksa, ki jo je tožeča stranka plačala za postopek pred sodiščem prve stopnje (Tar. št. 6111 – 148,00 EUR), pa ji bo na podlagi določb (c točka opombe 6.1) Zakona o sodnih taksah (ZST-1), vrnjena po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče odloči o stroških dveh pritožbenih upravnih postopkov v tej zadevi, vendar sodišče niti po določbah ZUS-1 niti po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni pristojno za odločanje o stroških upravnega postopka, o katerih odloča upravni organ v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).