Jedro

Delavca ni dovoljeno razporediti na delovno mesto, ki v času razporeditve ni bilo sistemizirano v aktu delodajalca.

Razporeditev na drugo delovno mesto učinkuje šele z dokončnostjo sklepa o razporeditvi. Sodišče je zato pristojno, da s sodbo ugotovi, kdaj je postal sklep o razporeditvi pravnomočen in/ali dokončen in s katerim dnem je delavca dovoljeno razporediti na drugo delovno mesto.

Napak v volji pri sklenitvi pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja delavec v reviziji več ne more uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa z dne 23.12.1991 in sklepa Komisije za delovna razmerja II. stopnje z dne 25.2.1992, s katerima je bil zaradi novega pravilnika o sistemizaciji delovnih mest razporejen na delovno mesto 71219, referent v organizacijsko pravnem področju I, tarifna skupina 7 (točki 1.1. in 1.3. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na razveljavitev sklepa z dne 8.1.1992 o razporeditvi tožnika z delovnega mesta referenta za zemljiškoknjižne zadeve v S. na delovno mesto referenta za zemljiškoknjižne zadeve v organizacijsko pravnem področju (točka 1.1.). Zavrnilo je tudi nadaljnje zahtevke: na razveljavitev sklepa z dne 23.12.1991 (pisni odpravek z dne 8.1.1992) o akontaciji plače (točka 1.2. izreka), na plačilo razlike plače (razlike v plačah navedenih referentov in indeksoma 280 in 310) (točka 1.4.), na plačilo razlike v odpravnini oziroma nepravilno obračunani odpravnini (točka 1.5. in 1.6.), na plačilo razlike v nadomestilu plače (točki 1.8. in 1.9. izreka) in na plačilo zamudnih obresti (točka 1.7.).

V zvezi s sklepom o razporeditvi z dne 23.12.1991 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik za čas od 1.12.1991 do 1.1.1992 razporejen v skladu z 12. členom novega Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest in Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Uradni list RS, št. 1/92, v nadaljevanju: KPDŽP). Pri razporeditvi je tožnik ohranil indeks 280. Tožnik je izpovedal, da z razporeditvijo ni prišlo do sprememb, ker je ostal na istem delovnem mestu. Ni navajal, v čem bi naj bila nezakonitost razporeditve.

Sklep o razporeditvi z dne 8.1.1992 za tožnika ni imel negativnih posledic in je bil sprejet v skladu s 17. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR).

V sklepu o akontaciji plače z dne 8.1.1992 (23.12.1991) je tožnikova plača ostala enaka, kot do takrat. Število točk je bilo ustrezno.

Tudi zahtevek na plačilo razlike plače med indeksom 280 in 310 ni utemeljen, ker trditve tožnika v zvezi s tem temeljijo na domnevah. Primerjava med tožnikovo plačo in plačo sodelavke, ki je delala v upravi, je pokazala, da tožnik ni prejemal manj plače, kot primerjalna delavka. Plača, ki jo je prejemal tožnik, je bila v skladu z akti tožene stranke.

V sporazumu o prenehanju delovnega razmerja se je tožena stranka zavezala tožniku izplačati tako imenovano odpravninsko pomoč. Ker pri sklenitvi sporazuma ni bilo napak volje, ki jih zatrjuje tožnik, mu tožena stranka dolguje le navedeno pomoč, ne pa tudi odpravnine, ker mu delovno razmerje ni prenehalo zato, ker bi naj njegovo delo postalo trajno nepotrebno.

Tožnik nima pravice do nadomestila plače zaradi šestmesečnega odpovednega roka, ker mu delovno razmerje ni prenehalo zato, ker bi naj bilo njegovo delo trajno nepotrebno.

Zaradi zavrnitve vseh denarnih zahtevkov, tožnik tudi nima pravice do obresti.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožnika in je izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki 1.1. spremenilo tako, da je razveljavilo sklep o razporeditvi z dne 8.1.1992, v zvezi s sklepom z dne 23.12.1991 pa je datum razporeditve 1.1.1992 nadomestilo z datumom 25.2.1992. V drugih delih izreka je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sklep tožene stranke z dne 8.1.1992 je po mnenju sodišča druge stopnje nepravilen zato, ker v novi sistemizaciji delovnih mest ni več delovnega mesta referenta za zemljiškoknjižne zadeve. Tožnik je bil na navedeno delovno mesto razporejen za čas od 1.12.1991 do 1.1.1992, čeprav mu je bil sklep vročen šele 17.1.1992. Dne 9.1.1992 je prejel sklep o razporeditvi z dne 23.12.1991. Sklep z dne 8.1.1992 ni bil izdan na podlagi novih internih aktov in tudi ne pomeni prilagoditve vsebini teh aktov.

Kljub razveljavitvi sklepa z dne 8.1.1992 tožnik ni bil prikrajšan pri plači, ker je bila ta določena z indeksom 280, to je v enakem znesku, ki je bil določen s sklepom z dne 23.12.1991. Tožnik je bil razporejen zaradi novega akta o sistemizaciji delovnih mest. Sklep o razporeditvi lahko začne učinkovati šele z njegovo dokončnostjo, to je 25.2.1992. Ko je bil sprejet sklep organa druge stopnje, je že veljala KPDŽG, zato o zakonitosti sklepa Komisije za delovna razmerja II. stopnje z dne 25.2.1992 ne more biti dvoma. Čeprav tožena stranka ni izdala sklepa o plači po novi KPDŽG, katere tarifni del se je uporabljal od 1.1.1992 dalje, tožnik ni bil prikrajšan. Tožnik je bi ustrezno razvrščen v 39. razred, s količnikom 3,07. Sodišče druge stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnik ustrezno napredoval na podlagi 21. člena Organizacijskega predpisa o napredovanju delavcev. Tožnik je od 1.1.1992 pa do prenehanja delovnega razmerja, to je do 31.8.1993, prejemal ustrezno plačo, ki je bila v skladu s KPDŽG, Prilogo h kolektivni pogodbi za dejavnosti železniškega prometa (v nadaljevanju: Priloga) in internimi akti tožene stranke.

Tudi zahtevki za plačilo odpravnine, zamudnih obresti in nadomestilo plače, ki bi naj izvirali iz sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, so bili pravilno zavrnjeni. Tožniku ni prenehalo delovno razmerje zato, ker bi naj njegovo delo postalo trajno nepotrebno, temveč zaradi sklenjenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, torej na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) in 38. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi vseh treh revizijskih razlogov iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP). Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu in v delu izreka v točki 1.1., ki se nanaša na spremembo datuma razporeditve, in sodbo in sklep sodišča prve stopnje, razveljavi oziroma ju spremeni in ugodi zahtevku tožeče stranke.

V zvezi s kršitvami določb pravdnega postopka je revident navajal, da je sodišče druge stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je datum razporeditve nadomestilo z datumom dokončnosti. Izrek je nerazumljiv, saj nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ker bi moral biti razveljavljen tudi sklep o osebnem dohodku z dne 8.1.1992, ki je bil sprejet 23.12.1991. Ta sklep se nanaša na sklep o razporeditvi z dne 8.1.1992, ki ga je sodišče razveljavilo.

Navajal je tudi, da je KPDŽP začela veljati 19.1.1992 in da Priloga ni bila objavljena v Uradnem listu RS, kar pomeni, da ni začela veljati.

Sklepa o razporeditvi sta bila izdana v času, ko KPDŽP še ni veljala. Sodišče ni pristojno spremeniti sklepa o razporeditvi tako, da bi spremenilo datum razporeditve.

Če je sodišče razveljavilo sklep o razporeditvi na delovno mesto referenta za zemljiškoknjižne zadeve, bi moralo razveljaviti tudi sklep o osebnem dohodku z dne 8.1.1992. Tožnik je zahteval, da tožena stranka predloži listine o plači tožnika, vendar tega ni storila, zato dokazi v zvezi s plačo niso bili izvedeni.

Ni res, da je tožniku prenehalo delovno razmerje po sporazumu na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ker je zaradi nedopustnega pritiska na tožnika prišlo do napak pri izjavi volje ob sklepanju sporazuma.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi vsebine določb ZPP, ki urejajo revizijo (382. do 400. člen), je revizija izredno pravno sredstvo, ki jo je dovoljeno vložiti le zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izčrpno navedeni. Takšna ureditev revizije v zakonu zahteva od revidenta, da navede revizijske razloge, ki jih uveljavlja in da te razloge tudi utemelji. Revident je v uvodu revizije navedel, da jo vlaga zaradi vseh treh revizijskih razlogov, kar glede procesnih ugovorov pomeni, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, vendar ni utemeljil, v čem in zakaj bi naj bila storjena takšna kršitev postopka na prvi stopnji. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo le zaradi razlogov, ki so v reviziji izrečno navedeni in ki se nanašajo na kršitev postopka na drugi stopnji. Takšna kršitev postopka je po 2. točki prvega odstavka 385. člena podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Razlog prekoračitev tožbenega zahtevka na drugi stopnji je sicer v reviziji dopustno uveljavljati, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče pristojno ugotoviti in odločiti, kdaj nastopijo pravni učinki odločitve delodajalca, da torej ugotovi, kdaj je postala odločitev dokončna. Sodišče druge stopnje je utemeljilo, da sklepa o plači ni bilo treba razveljaviti zato, ker tožnik ni bil prikrajšan. Revizija torej nima prav, da bi naj navedeno pomenilo kršitev določb pravdnega postopka.

Revident ni navedel, v čem bi naj bila nerazumljivost izreka izpodbijane sodbe in njegovo nasprotovanje razlogom sodbe, kar bi naj bila kršitev 13. točke prvega odstavka 354. člena ZPP. Takšne kršitve revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo, ker samo dejstvo, da sklep o osebnem dohodku z dne 8.1.1992 ni bil razveljavljen, ne pomeni zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka.

Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče ob tistem delu, ki se uveljavlja z revizijo, po uradni dolžnosti preizkusi izpodbijano sodbo tudi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe takšne kršitve ni ugotovilo.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) ni podan.

Tarifni del KPDŽP ima tudi merila za določanje plač (124. do 138. člen), ki obsega določbe o izhodiščni plači, osnovni plači, plači delavca in napredovanju. V tem delu tarifne priloge so določene vse osnove za določanje plač delavcev. Četrti odstavek 129. člena KPDŽP določa, da je razvrstitev tipičnih delovnih mest v tarifne skupine in plačilne razrede priloga 1 k tej pogodbi. Prvi odstavek navedenega člena pooblašča delodajalca, da v soglasju s sindikati določi plačilni razred posameznega delovnega mesta tako, da najprej delovno mesto razvrsti v eno od tarifnih skupin glede na zahtevano stopnjo strokovne izobrazbe (poklica). Priloga je torej le izvedbeni akt tarifnega dela KPDŽP in ga zato ni bilo potrebno objaviti skupaj s kolektivno pogodbo. Sicer pa je tožena stranka lahko odločala na podlagi Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest, ki ga je poslovodni odbor izdal 15.11.1991 (februar 1992), ki je bil izdan na podlagi 181. člena KPDŽP. Zmotno je tudi stališče v reviziji, da sodišče ni pooblaščeno ugotavljati datuma dokončnosti odločbe delodajalca. V sklepu o razporeditvi z dne 23.12.1991, ki ga je tožnik prejel dne 7.1.1992, je določeno, da se tožnik razporedi s 1.1.1992, to je pred dokončnostjo sklepa. V prvem odstavku 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) je določeno, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. V drugem odstavku navedenga člena so izčrpno naštete izjeme od navedenega načela, ki pa jih v tem primeru ni treba uporabiti, ker je bila tožnikova razporeditev trajna. Določba navedenega prvega odstavka pomeni, da je odločbo delodajalca dopustno izvršiti z njeno pravnomočnostjo, torej po izteku petnajstdnevnega roka za ugovor, če ugovor ni bil vložen, ali z dokončnostjo, torej po odločitvi drugostopnega organa. Komisija za delovna razmerja II. stopnje je sicer odločala na seji dne 13.2.1992 (sklep v prilogi A 21), pisni odpravek sklepa pa ima datum 25.2.1992, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP prav ugotovilo, da je bilo v zvezi z začetkom veljavnosti sklepa materialno pravo na prvi stopnji zmotno uporabljeno.

V 182. členu KPDŽP je določeno, da določba 77. člena (ureja določanje dolžine letnega dopusta) in določbe tarifnega dela te kolektivne pogodbe se uporabljajo od 1.1.1992. V zvezi z razporejanjem (sklep z dne 23.12.1991) je tožnik navajal, da se stanje na delovnem mestu ni spremenilo z ničemer (list 9 spisa), izpovedal pa je, da je kljub izpodbijanim razporeditvam ostal na istem delovnem mestu in da se zanj glede dela ni nič spremenilo (list. št. 40 spisa). Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil prikrajšan pri plači, sodišče druge stopnje pa je tak dokazni zaključek sprejelo. Tarifni del KPDŽP, ki je za odločitev o tožnikovi plači bistven, je začel veljati 1.1.1992. Odločbe, s katerimi je bilo odločeno o tožnikovi plači pa so začele veljati po tem datumu. Zato revizija nima prav, da je bilo materialno pravo glede začetne veljavnosti navedene pogodbe zmotno uporabljeno.

Sklep o plači tožnika z dne 8.1.1992 se sicer nanaša na delovno mesto referenta za zemljiškoknjižne zadeve v organizacijsko-pravnem področju, ne torej na delovno mesto referenta v organizacijsko-pravnem področju. S sklepom je bilo odločeno o merilih za določanje plače in višini plače tožnika. Delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen, takrat več ni bilo sistemizirano v aktu delodajalca, vendar sta nižji sodišči ugotovili, da tožnik ni bil oškodovan pri plači, delovno razmerje pa mu je prenehalo 31.8.1993, zaradi česar ni mogoče sprejeti revizijske trditve, da bi bilo treba - ob razveljavitvi sklepa o razporeditvi z dne 8.1.1992 - razveljaviti tudi navedeni sklep o plači. ZPP v tretjem odstavku 385. člena določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi tega navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje o višini plače in na okoliščine, v katerih je bil podpisan sporazum o prenehanju delovnega razmerja, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Glede ugotovljenega dejanskega stanja je vezano na dokazne zaključke nižjih sodišč.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpis Republike Slovenije.