Jedro

Glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 172. člena ZUTD je tožniku morala odvzeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbrisati iz registra. Iz opisanega dejanskega stanja namreč nedvoumno in s strani tožnika neprerekano izhaja, da več čas svojega opravljanja dejavnosti kot delodajalec za zagotavljanje dela ni imel poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, kar DDV nedvomno je.

Tožnikovo naziranje, da bi poleg objektivnega moral biti izkazan tudi subjektivni element ter da naj se zaustavi izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe, zato ni na mestu. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bila potrebna sorazmernost pri odmeri sankcije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka v ponovnem postopku odločila, da se tožniku odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in se ga izbriše iz registra domačih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi toženka (1. točka izreka). Hkrati je bilo še odločeno, da tožnik lahko ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi katerega se vpiše v register domačih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi tožena stranka, po poteku treh let od dneva dokončnosti te odločbe (2. točka izreka). V tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vodila ponovni postopek na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 387/2022 z dne 30. 6. 2022. Ugotavlja se, da je bilo tožniku z odločbo z dne 14. 12. 2016 izdano dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi česar je bil tudi vpisan v ustrezni register pri toženki. Vendar pa se je ob preverjanju pokazalo, da pogoji, ki jih določa 164. člen Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD), odtlej niso bili izpolnjeni ves čas. Po preverbi pri Finančni upravi Republike Slovenije je toženka namreč izvedela, da tožnik na dan 6. 10. 2021 in na dan 6. 12. 2021 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti. Tožniku je bila v tej zvezi omogočena izjava in je obakrat odgovoril, da je na posamezni presečni dan imel neporavnane obveznosti iz naslova davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), kar pa je poravnal. ZUTD v 3. alineji prvega odstavka 164. člena določa med drugim, da vlagatelj vloge ne sme imeti neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, nadalje pa drugi odstavek cit. člena veleva, da morajo izbrani pogoji iz prvega odstavka biti izpolnjeni ves čas opravljanja dejavnosti. Tožnik je ta pogoj ob izdaji dovoljenja izpolnjeval, zato mu je bilo tudi dano dovoljenje za opravljanje dejavnosti, odtlej pa bi ta pogoj moral tudi naprej izpolnjevati ves čas. Vendar pa je imel 6. 10. 2021 in 6. 12. 2021 neporavnane zapadle davčne obveznosti, pri čemer iz obeh tozadevnih izjav tožnikovega pooblaščenca izhaja, da je tedaj imel takšne obveznosti, kar pomeni, da je stranka dejansko potrdila obstoj neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti in s tem očitano kršitev. Naknadno predloženo potrdilo finančne uprave se sicer nanaša na stanje na dan 27. 12. 2021, ko tožnik ni imel neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti, vendar so te, ne glede na to, da jih je tožnik naknadno poravnal, obstajale na oba prej omenjena presečna dneva. To pomeni, da tožnik ni ves čas opravljanja dejavnosti izpolnjeval pogojev iz 2.-6. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, kot to narekuje drugi odstavek cit. člena. Glede argumenta tožnika o nesorazmernosti posega v njegovo pravico do opravljanja gospodarske dejavnosti toženka poudarja jasnost zakonskih določb, saj ZUTD v tretjem odstavku 172. člena določa, v katerih primerih se po uradni dolžnosti odvzame dovoljenje in subjekt izbriše iz registra. Toženka torej v primeru neizpolnjevanja pogojev nima diskrecijske pravice glede odvzema dovoljenja in izbrisa.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da mu je toženka odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti, ki mu je bilo izdano z odločbo št. 1102-20/2016/9 z dne 14. 12. 2016. Citira prvi odstavek 164. člena ZUTD, ki med drugim določa obveznost imeti poravnane zapadle obveznosti iz naslova plačila za delo, in drugi odstavek istega člena. Poudarja, da je imel ves čas opravljanja dejavnosti plačane vse plače in prispevke, kakor tudi oddane vse predpisane obrazce, kar pomeni, da je imel urejene vse dolžnosti iz naslova plačila za delo, medtem ko je DDV prometni davek, ki ni povezan z obveznostmi iz naslova plačila za delo. Tudi pravno-sistemizacijsko ne šteje med plačila za delo iz sfere zasebnega prava, pač pa iz sfere javnega prava. Zato meni, da je tožena stranka pri sklicevanju na 164. člen ZUTD v konkretnem primeru zmotno uporabila materialno pravo, zaradi česar tožniku lahko nastane večja premoženjska škoda, ob tem, da je pri njem zaposlenih okoli 150 delavcev, ki bi zaradi izpodbijane odločbe ostali brez službe. Organ navaja, da tožnik 6. 10. 2021 in 6. 12. 2021 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti, in sicer v obeh primerih v znesku 11.396,42 EUR. Tožnik pa je v obeh primerih svoje davčne obveznosti nemudoma in v celoti poplačal. Te obveznosti se nanašajo na prometni davek in ne na davščine ali prispevke v povezavi s plačilom za delo. To je razvidno iz izpodbijane odločbe in sodišče lahko o tem tudi opravi poizvedbe pri finančni upravi ali toženi stranki. To pomeni, da ne gre za hujše prekrške, zaradi katerih bi bil mogoč odvzem dovoljenja in izbris iz registra. Tožnik poudarja, da se vedno drži vseh rokov za plačilo davčnih in drugih obveznosti in da je že v svoji izjavi, ki jo je podal v mesecu decembru 2021, navedel, da je prišlo le do kratke oziroma zanemarljive zamude pri plačilu davka zaradi administrativne napake, kar je povzročilo nepredvidljivo situacijo, za katero tožnik ni vedel niti nanjo ni mogel vplivati. Vendar je ob spoznanju o navedeni napaki zapadlo plačilo tudi poplačal in tako ni nastala nobena škoda ali upravno pravna kršitev, kar je relevantno ob upoštevanju pravnega načela sorazmernosti, ki je tudi temeljno načelo pri uporabi nacionalnega prava in prava EU. Gre namreč za sorazmernost posledic v primerih kršitev, pri čemer mora biti izkazan tudi subjektivni element. Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do nobene kršitve relevantnih predpisov oziroma niso nastopile okoliščine, ki bi izpolnjevale dejanske stanove kršitve kogentnih predpisov javnega prava, je po mnenju tožnika glede na opisano dejansko stanje očitno, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravno neutemeljena in posledično protipravna, v zadevi pa je zmotno uporabljeno materialno pravo in napačno ugotovljeno dejansko stanje. V dokaz svojih navedb se tožnik sklicuje na zaslišanje svoje zakonite zastopnice ter opravo poizvedbe pri finančni upravi in toženki. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo razveljavi ter toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov upravnega spora.

4. Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe. Navaja smiselno izpolnitev pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Poudarja, da bi zaradi sprejete odločitve nastala tako materialna kot nematerialna škoda, saj bi tožnik ostal brez možnosti opravljati svojo dejavnost, v posledici česar bi brez dela ostalo tudi približno 150 zaposlenih. Tako bi težko nadomestljiva škoda nastala tožniku kot gospodarski družbi, poleg tega pa bi nastale nepopravljive posledice tudi za približno 150 zaposlenih, katerih delo bi bilo, glede na dejavnost tožnika, ogroženo in s tem tudi njihova eksistenca. Poleg tega bi prišlo tudi do okrnitve ugleda pravne osebe, ki si ga bo tožnik le s težavo ponovno povrnil. Zato predlaga izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se zaustavila izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe do dokončne rešitve predmetnega spora. Sodišču predlaga, naj toženki prepove, da bi tožniku odvzela dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter da bi tožnika izbrisala iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.

5. V zadevi je bil opravljen narok za glavno obravnavo, na katerem toženka kljub izkazanemu vabilu ni prisostvovala (skladno z drugim odstavkom 58. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, pa je sodišče narok vseeno izvedlo). Toženka do naroka sicer tudi ni podala odgovora na tožbo, vendar pa le‑ta v upravnem sporu ni obligatoren; drugače kot to velja po zakonu, ki ureja pravdni postopek, je vložitev odgovora na tožbo po določbah ZUS-1 namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano.1 Sodišče je tako na naroku vpogledalo v upravni spis, in sicer zlasti v odgovor FURS z dne 12. 10. 2021 (fotokopija v sodnem spisu pod C1), odgovor tožnika z dne 18. 11. 2021 (fotokopija v sodnem spisu pod C2), odgovor FURS z dne 8. 12. 2021 (fotokopija v sodnem spisu pod C3), odgovor tožnika z dne 27. 12. 2021 (fotokopija v sodnem spisu pod C4) in potrdilo FURS z dne 27. 2. 2021 (fotokopija v sodnem spisu pod C5). Tožnikov dokazni predlog za opravo poizvedbe pri finančni upravi in toženki je zavrnilo kot nepotreben, dokazni predlog za zaslišanje tožnikove zakonite zastopnice pa je bil na naroku umaknjen.

K I. točki izreka

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti (zagotavljanja dela delavcev uporabniku), tožnik pa je bil tudi izbrisan iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi toženka (v nadaljevanju: register).

8. Po drugem odstavku 163. člena ZUTD je delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev uporabniku (v nadaljevanju delodajalec za zagotavljanje dela), vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prejšnjem odstavku, in pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz 167. člena tega zakona ter je med drugim vpisana v register. Po 164. členu ZUTD lahko delodajalec za zagotavljanje dela začne z opravljanjem dejavnosti, če, med drugim, v obdobju zadnjih dveh let ni imel neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova plačila za delo (2. alineja prvega odstavka cit. člena) in, med drugim, _na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti_ (3. alineja prvega odstavka cit. člena), pri čemer _mora pogoje iz 2.-6. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti_ (drugi odstavek cit. člena). Po tretjem odstavku 172. člena ZUTD ministrstvo, pristojno za delo, delodajalcu za zagotavljanje dela _po uradni dolžnosti odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbriše iz registra med drugim, če se ugotovi, da delodajalec za zagotavljanje dela ne izpolnjuje več pogojev_ za opravljanje dejavnosti iz 2.-6. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD.

9. Kot izhaja iz zgoraj citiranih predpisov je toženka, ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa, tj. da tožnik po stanju na dan 6. 10. 2021 in 6. 12. 2021 ni imel poravnanih zapadlih davčnih obveznosti (kot to izhaja iz obeh odgovorov finančne upravne, C1 in C3), česar tožnik dejansko niti ni osporaval (kot to izhaja iz obeh njegovih odgovorov na poziv toženke, v katerih zapiše, da je imel neporavnane obveznosti iz naslova DDV v znesku 11.396,42 EUR, ki pa jih je 11. 10. 2021 poravnal v celoti (C2), oz. da je 14. 12. 2021 poskrbel, da se je omenjena obveznost poravnala v celoti (C4)), po presoji sodišča glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 172. člena ZUTD tožniku morala odvzeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbrisati iz registra.2 Iz opisanega dejanskega stanja namreč nedvoumno in s strani tožnika neprerekano izhaja, da več čas svojega opravljanja dejavnosti kot delodajalec za zagotavljanje dela ni imel poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, kar DDV nedvomno je.

10. Tega dejstvo, da je tožnici predložil potrdilo finančne uprave z datumom 27. 12. 2021, da ima plačane vse dotlej evidentirane obvezne dajatve in druge denarne nedavčne obveznosti, ki jim je potekel rok plačila (C5), po presoji sodišča ne spreminja, saj dejansko stanje na presečna datuma 6. 10. 2021 in 6. 12. 2021 kljub temu ostaja nespremenjeno. Na to pa prav tako ne vplivajo tožbene trditve, da tožnik ni imel neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova plačila za delo, češ da je imel vselej plačane vse plače in prispevke. Tožniku dovoljenje namreč z izpodbijano odločbo ni bilo odvzeto in ni bil izbrisan iz registra, ker v obdobju zadnjih dveh let ne bi imel poravnanih zapadlih obveznosti iz naslova plačila za delo, kar je pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, temveč zaradi neizpolnjevanja pogoja po 3. alineji prvega odstavka 164. člena ZUTD. Zato so ti tožbeni ugovori nerelevantni.

11. Dokazni predlog za opravo poizvedb pri finančni upravi (oz. toženki) je sodišče zavrnilo kot nepotreben, saj ga je tožnik podal v zvezi z, z njegove strani neosporavanim, dejstvom, da se njegove zapadle neporavnane obveznosti nanašajo na DDV.

12. Sklepno sodišče dodaja, da tožbeni ugovori o nesorazmernosti odvzema dovoljenja in izbrisa iz registra ob le kratki oz. zanemarljivi zamudi pri plačilu davka zaradi administrativne napake, kot to opisuje tožnik, niso utemeljeni. Kot toženka pravilno poudarja v izpodbijani odločbi, glede na določilo tretjega odstavka 172. člena ZUTD sama nima nobenega prostora za prosto odločanje ali prilagajanje posledic glede na okoliščine konkretnega primera. Njeno odločanje po cit. pravni podlagi je pravno vezano, tj. ob ugotovljenem neizpolnjevanju pogojev iz 2.-6. alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD ji zakon kot obvezno posledico narekuje odvzem dovoljenja in izbris iz registra. Tožnikovo naziranje, da bi poleg objektivnega moral biti izkazan tudi subjektivni element ter da naj se zaustavi izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe (kot to navaja v zahtevi za izdajo začasne odredbe), zato ni na mestu. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bila potrebna sorazmernost pri odmeri sankcije.

13. Glede na navedeno tožba torej ni utemeljena, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

14. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Sodišče je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zato tožnik nima več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno lahko vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

K III. točki izreka

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če je tožba zavrnjena, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 255. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30.08.2012. 2 Prim. podobno sodišču tudi v sodbah I U 838/2015, I U 354/2015, I U 1342/2014.