Jedro

Toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko je mogel. Enako velja za razlog, ki ga je toženka tudi navedla kot enega izmed razlogov za izkaz begosumnosti, in sicer, da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Gre namreč (tudi) za t.i. milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in ki tudi veljajo za večino prosilcev za mednarodno zaščito.

Nadalje je nezadostna podlaga za pridržanje tožnika tudi dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah. Že glede na ureditev po Dublinski uredbi je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici. Se pa sodišče strinja s toženko, da pa ravno to vedenje tožnika (zapustitev Nemčije in Avstrije pred zaključkom postopkov mednarodne zaščite) kaže na izrazito begosumnost tožnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., državljan Gruzije, odredila ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 16. 8. 2018 od 10:45 ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik, ki trdi, da je A.A., vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Uvodoma je povzela okoliščine prihoda tožnika v Slovenijo ter razloge tožnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz baze EURODAC izhaja, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer 10. 2. 2010 v Franciji, 3. 9. 2017 v Avstriji, 2. 10. 2017 v Nemčiji in 12. 10. 2017 v Švici. Tožnik je navedeno potrdil, povedal, da v Nemčiji ni počakal, ker je bil nastanjen v sobi s 15 osebami, ni prejemal žepnine, niso mu nudili zdravstvene oskrbe. V Avstriji je delal v azilnem domu v kuhinji, tam so bivali tudi trije čečenski državljani, ki so ga zmerjali in poniževali, zato je zapustil Avstrijo. V Švici ni imel težav, so ga pa v maju 2018 vrnili v Avstrijo, tam pa ni počakal, ker je dobil negativno odločitev. Nato je najprej dejal, da se na odločitev ni pritožil, nato pa, da se je in da pritožbeni postopek še poteka. Toženka je v nadaljevanju citirala določbe prvega in drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in 3. ter 28. člen Dublinske uredbe. Sklicevala se je še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in v nadaljevanju presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen. Kot že povedano, je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito že v štirih državah, v nobeni državi, razen v Švici, ni počakal na zaključek postopka, Švica pa ga je deportirala v Avstrijo. Podal je tudi nasprotujoče izjave glede pritožbenega postopka v Avstriji, na koncu pa dejal, da se je pritožil, ni pa počakal na konec postopka, ker pozna primere, ko so kljub pritožbi prosilci prejeli negativno odločitev. Njegovo prepričanje, da bo tudi njegova pritožba zavrnjena, ne opravičuje zapustitve države pred koncem postopka. Od prosilca za azil se pričakuje, da bo zanj zaprosil v prvi varni državi in v tej tudi počakal na odločitev, česar pa tožnik ni storil, temveč odšel in naprej nedovoljeno prehajal državne meje. To dejstvo ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku ali navajanju lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih - v nadaljevanju ZTuj-2). Z nezakonitim prehajanjem državnih mej, v Sloveniji pa tudi nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Če pa mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, pa bi tudi Slovenijo lahko zapustil pred končanjem postopka in ponovno ilegalno prehajal državne meje. Tudi to potrjuje prepričanje toženke v njegovo begosumnost po prvi alineji istega člena. Glede na povzete okoliščine je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku. Ne glede na to, da se je tožnik sam zglasil na policijski postaji v Sloveniji, pa ve, da ga želi Slovenija vrniti v državo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, kamor pa ne želi. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar tožnik počne. S tem pa onemogoča katerikoli državi vsebinsko odločanje o njegovih izvornih težavah v Gruziji. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje za nadaljevanje postopka. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Izrečeni ukrep je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive. Ker so podani pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot tudi v skladu z drugim odstavkom istega člena razlogi za omejitev gibanja na območju Centra za tujce, je toženka odločila, kot navedeno.

3. Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril, da mora biti odločitev toženke prepričljiva in utemeljena glede na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe in da namen predaje odgovorni državi članici ne predstavlja enega izmed zakonsko določenih razlogov za omejitev gibanja. Nadalje je navedel, da je v Centru za tujce nastanjen z drugimi osebami v manjši sobi, do katere je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu policistov. Tožnik se lahko giblje le v oddelku, kjer je nastanjen, ki je prostorsko omejen, poleg tega je nadzorovan z video kamerami. Med oddelki ni prostega prehajanja, tudi ko gre na obrok v jedilnico, gre v spremstvu policistov. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tožnik držati. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki poteka pod nadzorom policistov. Meni tudi, da med kriterije za izjemno begosumnost prosilca nedvomno ne morejo soditi milejše oblike okoliščin, ki izhajajo iz 68. člena ZTuj-2, iz obrazložitve pa tudi ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le peta alineja iz 68. člena ZTuj-2 je takšna, ki kaže na nevarnost pobega. Tožnik je za zapustitev posameznih držav navedel okoliščine, ki so do tega privedle, do katerih pa se toženka sploh ni opredelila, čeprav je to bistveno, saj svojo odločitev temelji na domnevi nesodelovanja v postopku. S tem je zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zaradi česar se sklepa tudi ne da preizkusiti. Tožniku niti ni ponudila možnosti, da se o okoliščinah, ki se nanašajo na nasilje in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo, izreče, s čimer je bila tožniku kršena pravica do izjave, kršeno pa je bilo tudi načelo kontradiktornosti (I U 960/2018). Teh okoliščin toženka tudi ni preverila na drug način. Glede trditev toženke v zvezi s pritožbenima postopkom pa tožnik opozarja, da navedeno ne izhaja iz zapisnika z dne 16. 8. 2018. Tožnik ni nikoli trdil, da se ni pritožil, zaradi česar mu toženka neutemeljeno očita navajanje lažnih podatkov. Nedovoljen vstop v državo pa je milejša oblika okoliščin iz 68. člena ZTuj-2, zato zgolj dejstvo, da je tožnik nedovoljeno prehajal državne meje, ni razlog za pridržanje. Toženka svoje odločitve tudi ne bi smela opreti na nemožnost bivanja tožnika v Sloveniji, saj se to nanaša na večino prosilcev. Toženka tudi ni upoštevala kot pomembne okoliščine dejstvo, da se je tožnik sam, takoj ko je prestopil državno mejo, zglasil na policijski postaji, kar kaže na to, da ima namen ostati v Sloveniji. Tožnik je z državnimi organi sodeloval, jih ni zavajal in dajal napačnih podatkov, zato mu ni mogoče očitati nesodelovanja. Dejstvo, da je tožnik zaprosil za zaščito v več državah, pa še samo po sebi ne more in ne sme predstavljati razloge za sklepanje, da tožnik z organi RS ne bo pripravljen sodelovati. Poleg tega pa ilegalno prehajanje državnih meja in vložitev prošenj v več državah članicah niso neobičajni pojavi, saj v vseh državah prosilcem ni zagotovljena ustrezna oskrba, namestitev in obravnava, prosilci pa so tudi izpostavljeni raznim oblikam nadlegovanja. Tožnik vseskozi navaja enake podatke, je prostovoljno oddal prstne odtise in se odločil ostati v RS do konca azilnega postopka. Iz zapisnika in sklepa je tudi razvidno, da tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali ima namen oziroma ali bi želel ostati v Republiki Sloveniji oziroma kam je namenjen. Ta okoliščina je torej nerazjasnjena. Izpostavil je še odločitev C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Gre za novejšo sodno prakso od prakse, ki jo je navedla toženka. Tako tudi naslovno sodišče v I U 921/2018 z dne 26. 4. 2018. Utemeljitev toženke glede izreka ukrepa pa je pavšalna in pomanjkljiva, ob tem, da njen argument ni primeren, ker gre za pomanjkljivost na njeni strani.

4. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 in sicer, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe oziroma da se do pravnomočne odločitve sodišča stanje uredi tako, da se takoj po prejemu sklepa preneha izvajati ukrep pridržanja. Izvrševanje ukrepa bo tožniku prizadejalo nepopravljivo škodo. Tožnik je hudo bolan, ima infekcijo, včasih se onesvesti, del obraza mu prične otekati, če takrat ne more piti antibiotikov, potem sploh ne more odpirati ust. Zavest je nazadnje izgubil v Avstriji. Tožnik se v Postojni počuti zelo slabo, kar ima lahko škodljive posledice za njegovo zdravje. Odvzema osebne svobode mu nihče ne bo mogel povrniti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave, 6. člen Listine). Sodišče mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo sodišče tožbi ugodilo in sklep odpravilo ter vrnilo zadevo toženki v ponovno odločanje. Glede na povedano je tožnik predlagal, da sodišče sklep odpravi oziroma podrejeno odpravi in vrne v toženki v ponovno odločanje ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe kot zgoraj.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

6. Uvodoma sodišče navaja, da med temeljna jamstva v postopku mednarodne zaščite sodi tudi pravica do tolmača (4. in 6. člen ZMZ-1). Sodišče je v tem postopku za tolmačenje tožniku, ki je državljan Gruzije, in ki po podatkih spisa govori tudi ruski jezik, postavilo sodno tolmačko za ruski jezik B.B. Na glavni obravnavi dne 30. 8. 2018 je tožnik povedal, da tolmačko in tolmačenje razume. Pravica do tolmača je bila torej tožniku zagotovljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 8. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka, tožbo s prilogami in v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Glavne obravnave se je udeležila tudi toženka.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti ciljev po določbah tega odstavka, pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (peta alineja). Po drugem odstavku istega člena se lahko v primeru, če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

10. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka izdajo ukrepa obveznega zadrževanja oprla na obstoj okoliščin, ki naj bi izkazovale begosumnost tožnika. Le-te po mnenju toženke so: - da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito že v štirih državah (Francija, Nemčija, Švica in Avstrija), v katerih, razen v Švici, ni počakal na zaključek postopka; - da je sprva trdil, da se v Avstriji na odločitev organa ni pritožil, potem pa povedal, da se je, da pa ni počakal na odločitev glede na njemu znane primere o zavrnitvi pritožbe, kar pa ne opravičuje njegove pred zaključkom postopka zapustitve države glede na namen mednarodne zaščite, s čimer vsem je tožnik po oceni toženke tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da je nezakonito prehajal meje, v Republiki Sloveniji pa nima možnosti bivanja, s čimer pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2; - da ker mu gibanje v azilnem domu ne bi bilo omejeno, pa bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in bi tako ponovno ilegalno prehajal državne meje, s čimer je še potrjeno prepričanje toženke o tožnikovi begosumnosti glede na prvo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2; - posledično bo pa s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Pri tem na drugačno mnenje toženke ne vpliva dejstvo, da se je tožnik sam zglasil na policijski postaji v Sloveniji, saj tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v pristojno državo, kamor pa tožnik ne želi.

11. Iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po prvem odstavku istega člena Dublinske uredbe pa države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

12. Sodišče se uvodoma strinja s tožbenim naziranjem, da gre v obravnavanem primeru za odvzem osebne svobode tožnika, zaradi česar mora biti po ustaljeni sodni praksi v vsakem konkretnem primeru izkazana znatna nevarnost pobega, kar mora biti obrazloženo s prepričljivimi razlogi, ki morajo temeljiti na zakonu. Ali je v tem primeru odločitev toženke glede obstoja take nevarnosti prepričljiva oziroma ali so razlogi, ki jih navaja toženka kot razloge za izkazano begosumnost, podani, pa se sodišče opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

13. V zvezi s tožbenim ugovorom o neprimernosti uporabe kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, se ti kriteriji (kot je toženka že navedla v izpodbijanem sklepu) lahko uporabljajo za presojo pojma begosumnosti po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča RS je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Dublinske uredbe, to pa so najmanj kriteriji iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka. Neskladnosti razlogov s stališči iz precedenčne sodbe Sodišča EU C-528/2015 z dne 15. 3. 2015 (Al Chodor), po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom, sodišče ne ugotavlja. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu namreč po oceni sodišča zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev iz ZTuj-2, ne pa npr. za kriterije, ki bi jih izoblikovala sodna praksa. Enako oziroma podobno tudi že naslovno sodišče v sodbi, I U 861/2018 z dne 23. 4. 2018. 14. Sodišče tako glede na povedano najprej sodi, da toženka svoje odločitve ne bi smela opreti na tožnikov nedovoljen vstop oziroma ilegalno prehajanje mej (prva alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ker je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil takoj, ko je mogel. Kot je tožnik povedal že v postopku pred toženko in izpovedal tudi na glavni obravnavi, je prišel v Slovenijo s kolesom iz Avstrije in sam odšel na policijsko postajo v Mariboru, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ta razlog se nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito. Iz povedanega je ta kriterij v tej zadevi neskladen z značilnostmi in cilji Dublinske uredbe.

15. Enako velja za razlog, ki ga je toženka tudi navedla kot enega izmed razlogov za izkaz begosumnosti, in sicer, da tožnik nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). Gre namreč (tudi) za t.i. milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, in ki tudi veljajo za večino prosilcev za mednarodno zaščito, zaradi česar je tudi ta kriterij v tej zadevi neskladen z značilnostmi in cilji Dublinske uredbe.

16. Nadalje je nezadostna podlaga za pridržanje tožnika tudi dejstvo, da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah (Nemčiji, Švici in Avstriji). Že glede na ureditev po Dublinski uredbi je logično, da se je prosilec pred prihodom v državo članico nahajal v drugi državi članici, saj se ravno zato postopek predaje po Dublinski uredbi prične, kot že povedano, pa se osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po Dublinski uredbi, ne sme pridržati. Ob tem sodišče še dodaja, da je toženka tožniku ukrep pridržanja izrekla za to, da se bo predaja sploh lahko izvedla, kar uredba, kot izhaja iz že citiranega drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, dopušča. 17. Se pa sodišče strinja s toženko, da pa ravno to vedenje tožnika (zapustitev Nemčije in Avstrije pred zaključkom postopkov mednarodne zaščite) kaže na izrazito begosumnost tožnika in s tem na izpolnitev kriterija nesodelovanja iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, še zlasti, ker je na glavni obravnavi tožnik še izpovedal, da je odšel iz Avstrije (po tem, ko je prejel negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito in po njegovi pritožbi nanjo, vendar pred odločitvijo o pritožbi) z namero, da gre preko Italije in Francije v Španijo (kar pa, kot kažejo podatki spisa in kot je izpovedal tudi na glavni obravnavi, je bila njegova ciljna država že od začetka). Dejstvo, da je za mednarodno zaščito sam zaprosil takoj, ko je prečkal mejo s Slovenijo, tako ne more vplivati na drugačen zaključek, tožnik pa je na glavni obravnavi še izpovedal, da je v Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil, ker je potreboval začasno pomoč, namestitev in hrano. Zato sodišče kot prepričljive tudi ne ocenjuje tožnikove izjave, da je pripravljen sodelovati z organi v Republiki Sloveniji in počakati na zaključek postopka v Sloveniji, oziroma da naj bi ravno dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je prečkal slovensko mejo, kazalo na njegovo pripravljenost na sodelovanje in izkazovalo namero, da v Sloveniji ostane, še zlasti, ker tožnik ve, da ga namerava Republika Slovenija vrniti v Republiko Avstrijo, slednja pa je tudi že poslala Sloveniji odgovor, da ga je pripravljena sprejeti (dopis pristojnih organov Republike Avstrije z dne 21. 8. 2018, ki ga je toženka vložila na glavni obravnavi v spis). Na glavni obravnavi pa je tožnik še izjavil, da ima zadržke v zvezi z njegovim sprejemom v Republiko Avstrijo, kar tudi nedvomno nakazuje na veliko verjetnost, da bo tožnik pobegnil zato, da bi se izognil vrnitvi v Avstrijo. Iz njegovega zaslišanje pred upravnim organom v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito pa tudi izhaja, da ga je toženka vprašala, ali ima namen ostati v Sloveniji, zatorej ne drži očitek, da to vprašanje tožniku sploh še ni bilo postavljeno, kar naj bi rezultiralo v nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pri izdaji izpodbijanega sklepa.

18. Zaradi povedanega pa na drugačno odločitev ne morejo vplivati razlogi, zakaj je tožnik pred končanjem azilnih postopkov v Nemčiji in Avstriji samovoljno ti državi zapustil, saj je očitno vedel, da jih pred koncem postopkov ne sme zapustiti, iz njegove izpovedbe pa tudi ne izhaja, da bi svoje težave tožnik skušal rešiti najprej na kraju samem (tj. v namestitvenih centrih v Nemčiji in Avstriji) zato, da bi pristojni organi že uvedene postopke sploh lahko dokončali in s tem omogočili tožniku vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer na glavni obravnavi izpovedal, da je pri odhodu iz Avstrije pozabil, da države ne sme zapustiti, kar pa njegove obveznosti sodelovanja v postopku, ki teče na njegovo prošnjo, ne izključuje. Sodišče se torej toženkinemu zaključku o izkazanem kriteriju po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v celoti pridružuje. Toženka se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer res ni konkretno opredelila do razlogov tožnika glede samovoljne zapustitve zgoraj navedenih držav in je v tem delu njena obrazložitev pomanjkljiva, vendar pa ta kršitev glede na ostale razloge, ki so vodili toženko do njene odločitve, ne vpliva na njeno pravilnost in zakonitost. Ni pa podana kršitev določb postopka (9. člen ZUP) o nemožnosti izjave tožnika glede nasilja in pomanjkljive zdravstvene oskrbe v drugih državah, saj je tožnik te razloge očitno imel možnost navesti in jih tudi je, toženka pa tudi ni izrecno navedla, da tem razlogom ne verjame, temveč jih očitno (implicite) ni sprejela kot take, ki bi lahko vplivali na odločitev.

19. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa je toženka v izpodbijanem sklepu tudi ugotovila, zakaj drugih milejših ukrepov, kot je namestitev tožnika v Centru za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v tem centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče zagotoviti predajo po Dublinski uredbi. S tem je toženka tudi obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa v smislu določb Dublinske uredbe in hkrati tudi uporabo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ob ugotovitvi o obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti izrečeni ukrep za legitimen in tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Namestitev v azilnem domu ne bi bila mogoča, ker pobeg ne bi bil onemogočen. Izrečeni ukrep pa je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive (ta dopušča celo namestitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje). Tožnikovega ugovora o neobrazloženosti izrečenega ukrepa oziroma da se razlogi za izrečen ukrep sploh ne nanašajo na tožnika, sodišče zato tudi ne more sprejeti. Prekomeren poseg pa tudi ne izhaja iz tožbenih navedb, kot tudi ne iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi. V tožbi sicer tožnik navaja, da je v manjši sobi, z drugimi prosilci, da je omejen v gibanju oziroma da ga v vse prostore v centrui spremljajo policisti, da je pod stalnim nadzorom kamer, da so na oknih rešetke, aktivnosti pa potekajo po Pravilniku o bivanju v centru za tujce, vendar pa so te navedbe pavšalne, predvsem pa se ne navezujejo na tožnika osebno, torej kako te opisane razmere nanj sploh vplivajo, še zlasti, ker pa iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi izhaja, da se v centru počuti dobro, predvsem zaradi korektnega postopanja celotnega osebja z njim. Tožnikove navedbe o kršitvah človekovih pravic zato niso izkazane, pri tem pa je treba še upoštevati, da je že samo bistvo izrečenega ukrepa v omejitvi svobode gibanja.

20. Glede na vse navedeno je sodišče, ker je spoznalo, da je bil postopek pred izdajo akta pravilen, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon določa drugače. Po drugem odstavku istega člena pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Iz enakega razloga sodišče izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

22. Glede na četrti odstavek 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, tj. med drugim, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. V tej zadevi sodišče po opravljeni glavni obravnavi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in potrdilo izpodbijani akt toženke, zaradi česar pritožba ni dovoljena. Posledično pa to tudi pomeni, da je odločitev pravnomočna, zato tožnik glede na citirani drugi ter tretji odstavek 32. člena ZUS-1 ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Sodišče je glede na povedano zahtevo za izdajo začasne odredbe smiselno 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.