Jedro

Pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok ima prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih.

Za izdajo začasne odredbe ne zadošča, da je odločitev otrokom v korist, sodišče mora ugotoviti njihovo ogroženost. Začasna odredba se izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen. Ogroženost otrok, ki je posledica nesoglasij med starši o načinu in obsegu preživljanja časa z otroki, težav pri predaji otrok in izpostavljenosti otrok konfliktom med starši, zato ne more povzročiti izdaje začasne odredbe o nadomestitvi soglasja v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih osebnih izkaznic.

Časovne meje pravnomočnosti ob odločanju z začasno odredbo so specifične in jih ne omeji trenutek izdaje začasne odredbe (ko kontradiktornost pogosto sploh še ni vzpostavljena), ampak trenutek odločanja o ugovoru.

Višje sodišče je že večkrat izpostavilo, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok, a je po drugi strani pri urejanju otrokovih stikov po razpadu družine že večkrat opozorilo, da odsotnost (osebnih) stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki kaj hitro lahko postane zelo težko popravljiva.

Ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da je otrokova korist verjetno ogrožena, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo, ne da bi kopičilo nadaljnje dokaze. Takrat, ko sodišče ob prejemu začasne odredbe podvomi v verjetno izkazanost trditev, a ima na voljo še druge, čeravno zamudnejše vrste dokazov, pa ni prav nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi hitelo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe.

Sodišče pritožbo, ki jo stranka vloži sledeč napačnemu pravnemu pouku, obravnava kot pravočasno, tudi če je vložena po poteku zakonskega pritožbenega roka, a v roku iz napačnega pravnega pouka.

Pravno sredstvo stranke, ki meni, da obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti oziroma objektivnosti, je predlog za izločitev sodnika, o katerem odloči predsednik sodišča. Iz podatkov v spisu višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica vsaj en tak predlog podala. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, ni posebne pritožbe, mogoče ga je izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep P 1570/2016-IV-322 s 26. 6. 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep P 1570/2016-IV-355 z 21. 7. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

III. Pritožbi zoper sklep P 1570/2018-IV-356(2) z 21. 7. 2020 se ugodi in se izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

IV. Pritožbi zoper sklep P 1570/2016-IV-370 s 4. 8. 2020 se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da stiki pod nadzorom Centra za socialno delo X potekajo vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu med 13.15 uro in 14.45 uro ali na drug dan, ki ga določi Center za socialno delo v trajanju najmanj eno in največ dve uri; v preostalem se sklep glede odločitve o predlogu za začasno odredbo s 1. 7. 2020 razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; pritožba zoper sklep glede odločitev o predlogu za začasno odredbo z 20. 7. 2020 se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

(2) Pravilno: P 1570/2016-IV-356.

Obrazložitev

1. Sodišče v tem pravdnem postopku odloča o razvezi pravdnih strank in dodelitvi njunih otrok, zdaj devetletnega A. in šestletnih B. ter C. v vzgojo in varstvo, o ureditvi stikov ter določitvi preživnine.

2. Z začasno odredbo z 12. 2. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 859/2020 je otroke začasno zaupalo v vzgojo in varstvo tožniku, stike otrok s toženko sprva določilo enkrat tedensko pod nadzorom centra za socialno delo, s sklepom s 16. 3. 2020, ki je tudi postal pravnomočen z zgoraj citiranim sklepom višjega sodišča, pa je odločilo, da se stiki začasno ne izvajajo.

3. V nadaljevanju postopka je za urejanje odnosov med starši in otroki izdalo še več začasnih odredb, ki so predmet tokratnega pritožbenega preizkusa. Višje sodišče bo v nadaljevanju obrazložitve najprej obravnavalo pritožbo zoper vsakega od sklepov posebej; nazadnje bo odgovorilo še na nekatere pritožbene očitke, ki se v pritožbah ponavljajo.

_O pritožbi zoper sklep s 26. junija 2020_

4. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper svoj sklep z 28. maja 2020, s katerim je toženki prepovedalo objavljati in razširjati že objavljene vsebine, povezane z mladoletnimi otroki pravdnih strank, na vseh spletnih družbenih omrežjih in ji naložilo takoj izbrisati že objavljene vsebine na spletnih družbenih omrežjih.

5. Toženka se zoper tak sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa. Opozarja na napačen pravni pouk sklepa. Soglaša, da otroci potrebujejo mirno, stabilno in predvidljivo okolje, nikakor pa medijske izpostavljenosti in splošne razpoznavnosti v okolju, v katerem odraščajo. A bistveno se ji zdi, da je za medijsko izpostavljenost in splošno razpoznavnost odgovoren tožnik. Njegova ravnanja so otroke izpostavila splošni prepoznavnosti v njihovem (kot to poimenuje pritožnica) prostovoljnem socialnem okolju in v prisilnem socialnem okolju. Opisuje, kako in zakaj je do tega prišlo (s prešolanjem in prepisom v drug vrtec; z javno izvršbo, z objavo društva D., katerega član je najverjetneje tožnik; s tem, da tožnik otroke prepušča tujim neznanim osebam, ki njihove slike objavljajo na facebooku). Po vsem tem je nemogoče kontrolirati, kaj se bo pojavilo v medijih, pa tudi ni mogoče selektivno pristopati k temu, katera javnost bo obveščena, katera pa ne.

Pritožnica dodaja, da del obrazložitve izpodbijanega sklepa (11. in 12. točka) ni v zvezi z ugovorom zoper sklep o začasni odredbi, vsebuje vrednostne očitke, gre za pokroviteljski odnos sodišča do nje in postavljanje toženke v podrejen položaj. Po drugi strani pa ne vsebuje razlogov o ugovornih navedbah, ki jih v pritožbi naniza, zato, meni, se sklepa ne da preizkusiti.

Toženka izpostavlja, da izpodbijani sklep nasprotuje 54. členu Ustave in 8. ter 9. členu Konvencije o otrokovih pravicah, je nezakonit, nehuman, začasna odredba, ki je že sedma, pa je namenjena sama sebi, saj v ničemer ne varuje koristi otrok. Otroci imajo pravico do mame, tudi tako, da jih v pravnem prometu omeni.

6. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 7. Pritožba ni utemeljena.

8. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo obema od staršev (kot v obravnavanem primeru), v skladu z 2. odstavkom 151. člena Družinskega zakonika (DZ) odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, sporazumno in v skladu s koristjo otrok. Če se starši niti ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na razvoj otrok, odloči o tem sodišče (4. odstavek 151. člena DZ).

9. Začasna odredba o vprašanju objavljanja vsebin in gradiv o otrocih na družbenih omrežjih je začasna odločitev sodišča o vprašanju, ki bistveno vpliva na razvoj otrok3; starša pa se o njem (očitno tudi ob pomoči centra za socialno delo4) nista mogla sporazumeti, saj je pritožnica objavljala in širila objave o otrocih5, tožnik pa je temu nasprotoval. 10. Drži to, kar izpostavlja pritožnica - torej, da so otroci v okolju, kjer živijo, prepoznavni. To v določeni meri velja za vse ljudi, za otroke pravdnih strank pa (tudi zaradi nekaterih od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnica) žal še nekoliko bolj. A drugačna od te prepoznavnosti je izpostavljenost, ki jo povzroča pisanje in objavljanje drugih vsebin o otrocih na družbenih omrežjih. Ta izpostavljenost je, kot je splošno znano, mnogo širša, pa tudi bolj daljnosežna; zaradi narave spletnih omrežij lahko celo trajna. V življenja otrok se zato močneje in trajneje zareže. 11. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da ima pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok, prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih. Pritožbeno sodišče ne najde nobene kratkoročne ali dolgoročne koristi, ki bi jo lahko otroci imeli od tega, da se vsebine o njih objavljajo na družbenih omrežjih, kar ne velja le za konkretno situacijo oziroma konkretne otroke, ampak tudi nasploh.

12. V primeru, ko starša o tem vprašanju ne soglašata, to sodišče soglasja za objavljanje vsebin o otrocih na družbenih omrežjih ne bi v nobenem primeru nadomestilo; ker je tako, tudi ne sme dopustiti, da tako ravna eden od staršev brez soglasja drugega oziroma ob nasprotovanju drugega.

13. Opisano pa samo po sebi še ne zadošča za izdajo začasne odredbe; zanjo mora biti izpolnjen še pogoj iz 161. člena DZ, torej, da je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otroci pravdnih strank (zdaj stari devet in šest let) so soočeni z razhodom staršev, ki je zanje že objektivno težak. Še težji je zato, ker je konflikt med staršema velik, otroci pa so z njim soočeni, odgovornost za dobro počutje enega in drugega je pogosto prenesena nanje. Kot povsem pravilno izpostavlja pritožnica, je v dani situaciji v največjo korist otrok, da se jim zagotovi čim bolj mirno, stabilno in predvidljivo okolje. Družina je sicer sistem z notranjim dogajanjem, a ves čas prihaja tudi v stik z vsem, kar se dogaja v okolju. Široko informiranje okolice preko družbenih omrežij otroke, ki so ranljivi že zaradi svoje starosti in razhoda staršev, glede na naravo teh omrežij dolgoročno izpostavlja javnosti, in že to jih (dolgoročno) ogroža. Hkrati so zaradi tovrstne izpostavljenosti lahko soočeni s komentarji in reakcijami ljudi, s katerimi prihajajo v stik, ki jim utegnejo povzročiti hude stiske, kar jih ogroža tako kratkoročno kot dolgoročno. Da medijska izpostavljenost ogroža otroke, ocenjuje tudi center za socialno delo.6

14. Izpodbijana odločitev sodišče prve stopnje je torej pravilna. Na pritožbene navedbe višje sodišče še odgovarja: če otroke izpostavlja tudi kdo drug, lahko tožnica predlaga ustrezno zaščito, sodišče prve stopnje pa jih, če bo ugotovilo, da so ogroženi, lahko zaščiti tudi po uradni dolžnosti. Slednje ne more biti razlog za drugačno odločitev o predlagani začasni odredbi. Pritožbene navedbe o tem, da je nemogoče kontrolirati, kaj se bo pojavilo v medijih, so za odločitev nerelevantne, saj izpodbijana odločitev ne posega v to, kaj se “pojavi“ v medijih nasploh, ampak le v objavljanje toženke na družbenih omrežjih7, ki je povsem v njeni domeni. Enako velja za pritožbeno navedbo o tem, da imajo otroci pravico, da jih mama v pravnem prometu omeni. Ni sicer čisto jasno, kakšen pravni promet ima pritožnica v mislih, a iz vsebine izdane začasne odredbe je jasno, kakšne objave se prepovedujejo, in pri tem ne gre za omenjanje otrok v pravnem prometu, ampak za objave na spletnih družbenih omrežjih. Neutemeljena je tudi bojazen, da bi bila začasna odredba neizvršljiva, ker je sodišče prve stopnje v izreku družbena omrežja še primeroma naštelo. Izrek je dovolj določen, da je jasno, kaj se prepoveduje, še toliko bolj skupaj z obrazložitvijo zavrnilnega dela (19. točka obrazložitve sklepa z 28. 5. 2020).

15. Pritožba torej ni utemeljena; razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa višje sodišče ni našlo, zato je pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

_O sklepu z 21. julija 2020 (red. št. 355)_

16. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper svoj sklep s 26. junija 2020, s katerim je nadomestilo njeno soglasje v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih.

17. Toženka se zoper tak sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa. Opozarja na napačen pravni pouk sklepa. V pritožbi trdi in dokazuje, da je tožniku izročila osebne izkaznice otrok in da jih je ta tudi imel, saj so bili otroci od 26. 6. 2020 do 3. 7. 2020 na letovanju v K., kamor so potovali z osebnimi izkaznicami. Tožnik je torej zavajal toženko, sodišče in upravno enoto, ko je trdil, da so dokumenti pogrešani. Dodaja, da za soglasje za izdajo novih osebnih izkaznic ni bila nikoli zaprošena. Pritožba analizira tožniku očitano ravnanje v luči začasne dodelitve otrok.

Pritožnica še meni, da sodišče o predlogih pravdnih strank sodi po različnih kriterijih, sama je degradirana na vseh področjih izvajanja starševske skrbi. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa pritožnica očita vrednostno ocenjevanje.

18. Tožnik je na pritožbo odgovoril v laični vlogi z naslovom o osebnih dokumentih otrok in toženkinih zlorabah starševskih pravic in inštitucij.

19. Pritožba je utemeljena.

20. Tudi sodna nadomestitev soglasja v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih osebnih izkaznic je odločanje v smislu 2. odstavka 151. člena DZ. Ker gre za odločanje z začasno odredbo, mora biti, kot je bilo že zgoraj poudarjeno, izpolnjen še pogoj iz 161. člena DZ, torej da je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Za izdajo začasne odredbe8 ne zadošča, da je odločitev otrokom v korist (s čimer se ukvarja sodišče prve stopnje v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), sodišče mora ugotoviti njihovo ogroženost.9,10 Začasna odredba se izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen.11 Ogroženost otrok, ki je posledica nesoglasij med starši o načinu in obsegu preživljanja časa z otroki, težav pri predaji otrok in izpostavljenosti otrok konfliktom med starši, zato ne more povzročiti izdaje začasne odredbe o nadomestitvi soglasja v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih osebnih izkaznic.

21. Iz trditev tožnika izhaja, da otroci osebne dokumente (potne liste) imajo, iz neprerekanih trditev toženke pa, da so v času tik pred izdajo sklepa o začasni odredbi lahko potovali v tujino. Otroci v starosti A., B. in C., kot je splošno znano, praviloma pri sebi ne potrebujejo osebnih dokumentov in praviloma niso zelo pogosto dalj časa ločeni od tistega od staršev, ki mu je (začasno) zaupano njihovo varstvo in vzgoja. Kako konkretno bi bili ogroženi (kakšnim nevarnostim bi bili izpostavljeni ali v čem bi bili prikrajšani), če sodišče ne bi z začasno odredbo nadomestilo soglasja toženke v postopku preklica osebnih izkaznic in izdaje novih, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, sklepa o začasni odredbi s 26. 6. 2020 ter predloga za izdajo začasne odredbe ne izhaja. Hipotetične situacije za izkaz ogroženosti ne zadoščajo, tudi ne varovanje koristi enega od staršev, saj začasne odredbe v sporih med starši in otroki slednjemu niso namenjene.12

22. Pogoj za izdajo začasne odredbe iz 161. člena DZ po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni izpolnjen, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče o vprašanju, ki bistveno vpliva na razvoj otrok, odloča le, če se starša o njem nista sporazumela in če jima to tudi ni uspelo s pomočjo centra za socialno delo (4. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 151. člena DZ). Pritožnica zato tehtno izpostavlja, da je pravno pomembna okoliščina, da ji poskus sporazuma o tem vprašanju ali sporazuma s pomočjo centra za socialno delo ni bil predlagan.

_O sklepu z 21. julija 2020 (red. št. 355)_

24. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper svoj sklep s 24. februarja 2020, s katerim je toženki in vsem drugim osebam, razen tožniku, prepovedalo prehod državne meje skupaj s katerimkoli od mladoletnih otrok pravdnih strank.

25. Toženka se zoper tak sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa. Opozarja na napačen pravni pouk sklepa in okoliščino, da sodišče o ugovoru ni odločilo neverjetno dolgo, ob tem pa je upoštevalo prepozen odgovor tožnika na ugovor.

Sodišču očita, da deluje na podlagi privatnega načela oziroma ad personam, ker je sodnica odredbe pošiljala iz zasebnega in ne službenega elektronskega naslova, ker je opravilo telefonske razgovore s PP ... (kar je razvidno iz Uradnega zaznamka PP s 17. 3. 2020), o katerih v spisu ni uradnih zaznamkov, z odločitvijo o ugovoru pa je čakalo na dogodek, ki je ponovno z neresničnimi in prirejenimi navedbami prikazan na način, ki naj bi utemeljeval sum o skrivnih namenih. Sodišče sumarnost in hitrost postopka zasleduje selektivno.

Izdana začasna odredba je sama sebi namen, saj tožena stranka nima nikakršnih stikov. Neutemeljene so trditve, da naj bi toženka otroke odpeljala v A., tudi sicer pa so tako otroci kot obe pravdni stranki državljani A., tako ima tožnik tam prav toliko pravic kot toženka.

26. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 27. Pritožba je utemeljena.

28. V zvezi s tem sklepom mora pritožbeno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, kakšne so časovne meje pravnomočnosti ob odločanju z začasno odredbo. Te so namreč specifične in jih ne omeji trenutek izdaje začasne odredbe (ko kontradiktornost pogosto sploh še ni vzpostavljena), ampak trenutek odločanja o ugovoru.13

29. V tej zadevi je to pomembno zato, ker so se družinske razmere od časa izdaje začasne odredbe o prepovedi prehoda državne meje 24. 2. 2020 do odločanja o ugovoru 21. 6. 2020 bistveno spremenile. V času izdaje začasne odredbe je bila sicer izdana tudi začasna odredba o začasni vzgoji in varstvu ter stikih, starša pa sta imela pri izvajanju starševske skrbi in poskusih, da bi otroci preživljali čas z obema, hude težave. Otroci so bili (v nasprotju z izdano začasno odredbo) večino časa pri toženki; sodišče je tudi ugotovilo, da je toženka tožniku sporočila, da je z otroki odšla k prijateljici, kjer naj bi ostali dlje časa.

30. V času odločanja o ugovoru pa so bili otroci pri očetu, stiki z mamo se (na podlagi odločb, povzetih v 2. točki obrazložitve zgoraj) niso izvajali. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da v takšni situaciji bojazen, da bi otroke odpeljala v A. ali kam drugam preko državne meje, da bi tožniku onemogočila stike, ni bila realna; ogrožanja iz 161. člena DZ torej ni.

31. Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je pogoj za izdajo začasne odredbe iz 161. člena DZ (ogroženost otroka) sicer vsebinsko odprt, vendarle pa mora biti ogrožanje verjetno izkazano. Otroku mora škoda nastajati ali groziti, na to morajo kazati neka konkretna ravnanja ali opustitve.14 To, da je sodišča prve stopnje (ki mu je pritrdilo višje sodišče v sklepu IV Cp 859/2020) z visoko stopnjo verjetnosti ugotovilo, da je toženka ovirala stike očeta z otroki, hkrati pa nanje delovala v smeri, da bodo stike začeli odklanjati, sicer kaže na ogroženost otrok, a ne na takšno, ki bi terjala izdajo začasne odredbe o prepovedi prehoda državne meje z njimi. Gola možnost, da bi mati lahko odpotovala v A. (ker so otroci in starša državljani A. in ker ima finančne možnosti za pot), tudi v situaciji, kot je zgoraj opisana, ne izkazuje verjetno, da bi možnost prehoda državne meje otroke konkretno ogrožala.

32. Zavrnitev ugovora je sodišče utemeljilo še z dogodkom z 10. 7. 2020, ko je tožnik otroke zvečer pogrešil in jih je kasneje našel skupaj s toženkino mamo in tretjo osebo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pomenljivo (oziroma otrokom ni v korist), da je babica iskala stike z vnuki nenapovedano, brez vednosti tožnika, pa tudi z ugotovitvijo, da to kaže na to, da med s toženko povezanimi osebami in otroki poteka neko dogajanje. A po drugi strani sodišče prve stopnje ne obrazloži, kakšno konkretno povezavo ima to ravnanje babice ali dogajanje med njo in otroki s tožnico in nato še z nevarnostjo prehoda državne meje, tega pa tudi ni storil tožnik.

33. Pogoj za izdajo začasne odredbe iz 161. člena DZ po prepričanju pritožbenega sodišča torej ni izpolnjen, zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_O sklepu s 4. avgusta 2020_

34. Sodišče prve stopnje je s tem sklepom odredilo izvedbo dveh stikov pod nadzorom centra za socialno delo, drugačne predloge tožene stranke za izdajo začasne odredbe (o stikih med šolskimi počitnicami in po njihovem zaključku ter o začasni predodelitvi otrok toženki) pa zavrnilo.

35. Toženka se zoper sklep v zavrnilnem delu pritožuje (v dveh vlogah) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sklepa. Sodišče je o njenih predlogih odločalo predolgo, ravnalo je ad personam oz. izven spisa; poziva centru za socialno delo, naj se do predloga opredeli, sploh ni v spisu. O predlogu za predodelitev je odločilo, ne da bi počakalo na mnenje centra za socialno delo, s tem pa kršilo 12. člen Konvencije o otrokovih pravicah - otrokom ni omogočilo, da izrazijo svojo voljo, njihove izražene volje ne posluša. To je nehumano, neetično, nečlovečno in necivilizirano.

V pritožbi toženka analizira tožnikovo ravnanje v zvezi s pridobitvijo osebnih izkaznic in predstavlja dokaze, ki jih je o tem pridobila. Namesto, da bi sodišče ugotovilo, katera od pravdnih strank je resnicoljubna, je obračunalo s toženko. Žalostno je, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepu ukvarja z oksimoroni, ko so otroci brez mame že 147 dni; obrazložitev v 16. do 24. točki pa pritožnica ocenjuje za sodno socialni inženiring.

Pritožnica našteva, kaj vse je dokazala, izpostavlja, da so otroci pri tožniku čustveno in fizično zanemarjeni. Ni jasno, na katera zbrana obvestila se sklicuje sodišče, saj jih v spisu ni; tudi ni jasno od kod informacija, da otroci dobro uspevajo in da so si zgradili novo socialno mrežo. Sodišču je malo mar, da je CSD v poročilu z 22. 4. 2020 prepoznal očetovo vzgojno nemoč in predlagal vključitev v eno izmed oblik starševskega svetovanja.

Iztrganje otrok iz njihovega socialnega okolja pritožnica ocenjuje za zločin. Izpostavlja mnenje dr. D. D., ki ga je predložila, in po prepričanju pritožnice vsaj do stopnje verjetnosti izkazuje, da ima tožnik motnjo histeričnega (histrioničnega) tipa, kar pomeni, da nima ustreznega identifikacijskega vzorca za normalen razvoj otrok. Izpostavlja še druge dokaze, obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa očita skrivanje za razloge višjega sodišča, ki teh okoliščin ob odločanju še ni poznalo.

Tožnik je nasprotoval kakršnikoli ureditvi stikov oziroma normalizaciji življenja otrok, kar kaže, da nima ustreznega identifikacijskega vzorca za normalen razvoj otrok.

Pritožnica analizira SMS sporočilo, do katerega se je sodišče opredelilo v 27. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pa se nanaša na povsem drugo obdobje. Sklicevanje na sporočilo po prepričanju pritožnice kaže na to, da je bil SMS verjetno dogovorno predložen. Toženka meni, da gre pri tem za nenavaden odstop od sodne prakse in arbitrarnost. Zapis sodišča v 28. točki obrazložitve je protispisen, obrazložitev v 29. točki pa neutemeljena. Pritožnica se sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje v globokem konfliktu z mladoletnimi otroki in toženko, obrazložitev izpodbijanega sklepa pa ocenjuje za onkraj razumnega, neetično, nehumano, necivilizirano in nečlovečno ter žaljivo. Sodišče ne sodi na podlagi dejstev in dokazov, ker se je že na začetku odločilo, kako bo rešilo zadevo. Izdaja začasne odredbe, že dve leti pa ni sposobno rešiti zadeve. Obstaja dvom v spoštovanje vladavine prava. Odločitve niso v korist otrok, ampak kaznujejo toženko; vsakršno njeno dokazovanje tega, da ni preprečevala stikov, šteje kot napad na tožnika.

Sodišče prve stopnje je odločilo mimo mnenja CSD s 30. 7. 2020, kjer ta predlaga takojšnjo ponovno vzpostavitev stikov otrok s pritožnico in sicer brez nadzora.

Pritožnica izreku sklepa očita materialnopravne in procesne nepravilnosti.

36. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 37. Pritožba je delno utemeljena.

_O stikih pod nadzorom_

38. Višje sodišče je že večkrat izpostavilo, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok15, a je po drugi strani pri urejanju otrokovih stikov po razpadu družine že večkrat opozorilo, da odsotnost (osebnih) stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki kaj hitro lahko postane zelo težko popravljiva.16 Le če (in dokler) je nujno, se v skladu s 1. odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.17

39. Toženka je (med drugim) predlagala ponovno ureditev stikov z otroki. Ti se, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, na podlagi s sklepom s 16. 3. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 859/2020 izdano začasno odredbo od 16. 3. 2020 začasno niso izvajali. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje vpogledalo vse listine v spisu, mnenje Centra za socialno delo X s 30. 7. 2020, tožnik pa je na predlog tudi že odgovoril. 40. Večji del obrazložitve izpodbijanega sklepa je sicer namenjen zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe o predodelitvi otrok toženki ali ureditvi daljših in nenadzorovanih stikov z njimi, a sodišče prve stopnje je (saj je izdalo začasno odredbo o stikih pod nadzorom) očitno vendarle ugotovilo, da so otroci zato, ker stikov z materjo nimajo, ogroženi. Da je to eden glavnih dejavnikov tveganja za njihov psihosocialni razvoj, izhaja iz poročila in mnenja centra za socialno delo18 s 30. 7. 2020, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Center za socialno delo predlaga takojšnjo ponovno vzpostavitev stikov, a pri tem predlaga postopnost. 41. Sodišče prve stopnje je torej imelo v poročilu in mnenju centra za socialno delo podlago za izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom19 v smislu 163. člena DZ. V skladu s 1. odstavkom 163. člena DZ sodišče odloči, da se stiki izvajajo ob navzočnosti strokovne osebe centra za socialno delo ter določi kraj in čas stikov po predhodnem dogovoru s centrom za socialno delo. Pritožbeno sodišče v omenjeni določbi ne najde podlage za določitev zgolj dveh stikov pod nadzorom (razen v situaciji, ko za odpravo ogroženosti to zadošča in stiki v nadaljevanju niso nadzorovani). Prepričano je še, da zgolj z dvema stikoma pod nadzorom ogroženost, ki jo za otroke predstavlja odsotnost stikov z materjo, ne more biti odpravljena. Ker se je tožnik že imel možnost opredeliti do predlagane začasne odredbe in je s stiki pod nadzorom vsakih 14 dni soglašal, je višje sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se stiki pod nadzorom izvajajo vsak prvi in tretji ponedeljek v mesecu med 13.15 uro in 14.45 uro.20 Takšna odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

_O širšem obsegu stikov toženke z otroki_

42. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do ugotovitev in predlogov centra za socialno delo o nadaljnjem širjenju in sproščanju stikov (ki delno podpirajo njen predlog za začasno odredbo), ni opredelilo. Zakaj ne, ni obrazložilo. Ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče res ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da je otrokova korist verjetno ogrožena, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo, ne da bi kopičilo nadaljnje dokaze.21 Takrat, ko sodišče ob prejemu začasne odredbe podvomi v verjetno izkazanost trditev, a ima na voljo še druge, čeravno zamudnejše vrste dokazov, pa ni prav nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi hitelo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. Hitrost v postopku z začasno odredbo je namreč namenjena varstvu upnikovega (v postopkih za varstvo koristi otroka pa seveda v prvi vrsti otrokovega) položaja in ni sama sebi namen. Z zavrnitvijo predloga se njun22 položaj v ničemer ne varuje. V takšnem primeru je na mestu, da sodišče izvede druge, “zamudnejše“ dokaze23, lahko razpiše narok24, mora pridobiti (in analizirati) mnenje centra za socialno delo (98. člen ZNP-1). Če tega ne stori in predlog zavrne brez izvedbe predlaganih dokazov (to v pritožbi s sklicevanjem na številne predlagane dokaze in neobravnavane trditve uveljavlja pritožnica), upnika prikrajša v njegovi pravici do sodnega varstva25, otrokovo korist, ki bi jo moralo varovati po uradni dolžnosti (4. odstavek 7. člena DZ), pa zanemari.

43. Pritožbeno sodišče lahko listinske dokaze sicer oceni samo, a če bi izdalo začasno odredbo o stikih (v obsegu, širšem od tistega, s katerim je tožnik soglašal) bi tožniku odvzelo pravico do pravnega sredstva zoper izdano začasno odredbo.26 Opisano je terjalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem mora upoštevati zgoraj nanizana izhodišča.27 Takšna odločitev temelji na 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

_O predlogu za začasno predodelitev otrok toženki_

44. Že zgoraj je bilo večkrat poudarjeno, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopati restriktivno in tudi to, da začasno odločitev utemelji le ogroženost otrok. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da otrok začasna dodelitev v vzgojo in varstvo očetu, ne ogroža.28

45. Sodišče prve stopnje res ni v zvezi s predlogom za predodelitev pridobilo posebnega mnenja centra za socialno delo, a poročilo in mnenje, ki zelo poglobljeno analizira družinsko situacijo, dejavnike tveganja in varovalne dejavnike, je pridobilo 30. 7. 2020, in to zadošča. Da otroci zaradi začasne dodelitve očetu in njegove skrbi zanje ter njegove vzgoje niso ogroženi, tudi po prepričanju višjega sodišča kažejo poročila centra za socialno delo z 11. 3. 2020 (o obisku pri očetu 4. 3. 2020), 27. 3. 2020 (list. št. 793 v spisu) in poročilo o obisku na domu z 22. 4. 2020 (priloga B 121 v spisu).29 Tudi poročilo s 30. 7. 2020 na ogroženost otrok s tega vidika ne opozarja. V poročilu o obisku na domu z 22. 4. 2020 center res na trenutke prepoznava očetovo vzgojno nemoč, kar izpostavlja pritožnica v pritožbi, a iz poročila ne izhaja, da bi bili otroci zaradi tega kakorkoli ogroženi.30 Ni staršev, ki kakšnega aspekta vzgoje in varstva svojih otrok ne bi mogli izboljšati, a takšna ugotovitev centra (oziroma načrt centra za socialno delo, ki očetu predlaga vključitev v eno oblik starševskega svetovanja) v ničemer ne kaže na to, da za otroke ne bi bilo dovolj dobro poskrbljeno ali da bi bili ogroženi.31 Na kaj takšnega tudi ne kažejo pritožbeni očitki o minornih higienskih pomanjkljivostih, ki naj bi jih pritožnica zaznala pri otrocih, njene nedokazane trditve o obstoju patologije pri tožniku (izvedensko mnenje, ki ga stranka pridobi sama izven postopka predstavlja zgolj trditve stranke, ne dokaza)32 in ostale pritožbene trditve.

46. Otroci v trenutni situaciji rabijo stabilnost, ki jim je začasno predodeljevanje ne bi nudilo; nato pa čim hitrejšo in strokovno podprto končno odločitev o dodelitvi.33 Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno predodelitev otrok mami zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo, saj tudi niso podani po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_Še o (neutemeljenih) pritožbenih trditvah, ki se v pritožbah ponavljajo_

47. Izpodbijani sklepi vsebujejo zadostne razloge o odločilnih dejstvih, njihove obrazložitve ne nasprotujejo izrekom ali same sebi; očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej niso podane.

48. V treh pritožbah pritožnica graja pravni pouk. Slednji na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje sploh ne more vplivati; vplival pa tudi ni (in ni mogel vplivati) na strankino pravico do pritožbe. Zoper sklep o ugovoru je dopustna pritožba v roku 8 dni. Če je sodišče prve stopnje pravno sredstvo, ki ga sme stranka vložiti, napačno poimenovalo ugovor, stranki s tem ni ničesar odvzelo in je tudi ni izpostavilo nobeni pravni nevarnosti. Četudi bi bila pritožba napačno naslovljena kot ugovor, bi jo višje sodišče obravnavalo.34 Tudi to, da je sodišče v pravnem pouku zapisalo, da je rok za vložitev pritožbe 15 dni, strankine pravice do pritožbe ni ogrozilo. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče pritožbo, ki jo stranka vloži sledeč napačnemu pravnemu pouku, obravnava kot pravočasno, tudi če je vložena po poteku zakonskega pritožbenega roka, a v roku iz napačnega pravnega pouka.35 Stranka je tako imela za vložitev pritožb sedem dni daljši rok; ker pa jo zastopa kvalificirani in prava vešči pooblaščenec, ki pritožbeni rok odlično pozna, jo je lahko, če je zasledovala pospešitev postopka, vložila tudi prej.

49. V vseh pritožbah se pojavlja tudi graja hitrosti odločanja sodišča prve stopnje. Te pritožbene navedbe, so, četudi bi bile utemeljene, nerelevantne za vsebinski preizkus izpodbijanih sklepov, zato se pritožbeno sodišče do njih v tej luči podrobneje36 ne bo opredeljevalo.

50. Pritožbene navedbe o hitrosti odločanja sodišča prve stopnje (tisti del, v katerem pritožnica primerja hitrost odločanja sodišča o njenih predlogih s hitrostjo odločanja o predlogih nasprotne stranke) pa pritožbeno sodišče razume še v drugi luči - v smislu dvoma pritožnice v nepristranskost sodišča oziroma sodeče sodnice. Ta dvom pritožnica izraža tudi s pritožbenimi navedbami o ravnanju sodišča na podlagi privatnega načela, ravnanju ad personam oziroma izven spisa in z grajo delov obrazložitev sodnih odločb, ki jih ocenjuje kot nepovezane z vsebino odločitev in žaljive. Pravno sredstvo stranke, ki meni, da obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti oziroma objektivnosti, je predlog za izločitev sodnika (72. člen ZPP), o katerem odloči predsednik sodišča. Iz podatkov v spisu višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica vsaj en tak predlog podala. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, ni posebne pritožbe (5. odstavek 73. člena ZPP), po določbi 2. odstavka 363. člena ZPP ga je torej mogoče izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Takšne (končne) odločbe v smislu 2. odstavka 363. člena ZPP so nedvomno tudi izpodbijani sklepi.37 Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.38 Takšnega jasnega in nedvoumnega izpodbijanja v pritožbah ni, zato višje sodišče nima podlage za presojo pravilnosti odločitve predsednika sodišča o strankinem predlogu za izločitev, navedbe, ki nekonkretizirano merijo na izkazovanje razlogov za nujnost izločitve, pa ne morejo biti pravno relevantne.

51. V vseh pritožbah se pojavlja graja odločitev, povzetih v 2. točki obrazložitve tega sklepa. Te odločitve so pravnomočne. Glede na naravo družinskih razmerij so sicer spremenljive, a ne v pritožbah zoper vsebinsko druge odločitve. Višje sodišče zato teh navedb ni obravnavalo.

52. Na ostale navedbe v pritožbah višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o pritožbah niso odločilnega pomena - bodisi zato, ker je višje sodišče pritožbam ugodilo že iz drugih razlogov, bodisi zato, ker so pravno nerelevantne.

3 Če ne bi bilo takšno, ampak bi šlo za vprašanje dnevnega življenja otrok, bi o njem odločil tisti od staršev, ki so mu otroci zaupani v varstvo in vzgojo (3. odstavek 151. člena DZ). 4 Prim. obrazložitev sodišča prve stopnje v 17. točki sklepa P 1570/2018-IV-257 z 28. 5. 2020. 5 Glede na pritožbene navedbe o tem, kdo je kaj objavljal in razširjal, višje sodišče pojasnjuje, da za izpodbijano odločitev zadošča nesporna okoliščina, da je pritožnica starše sinovih sošolk in sošolcev na spletnem roditeljskem sestanku seznanjala z družinsko situacijo in vsem udeležencem poslala spletno povezavo do članka v časopisu .... 6 Prim. VS RS II Ips 682/2007: Poročilo centra za socialno delo ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega varstva sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj. Položaj centra za socialno delo se po stališču Vrhovnega sodišča (ki mu enotno sledi praksa višjih sodišč) približuje položaju, ki ga ima v sodnem postopku izvedenec. 7 Kamor pritožbeno sodišče prišteva deljenje elektronskih vsebin (v chat-u) ob množičnem spletnem sestanku (Zoom); prim. priloga A 208 v spisu. 8 Torej v postopku izreka nujnega ukrepa, ki mora biti po naravi stvari hitrejši, a je zato tudi sumaren, sodišče pa odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. 9 Prim. Neža Pogorelčnik Vogrinec v: Komentar družinskega zakonika, red. Barbara Novak, Uradni list, Ljubljana, 2019, stran 514. 10 Odločanje z znižanim dokaznim standardom namreč ne sme postati nadomestilo meritornega odločanja. 11 Delo, navedeno v 9. opombi, stran 513. 12 Delo, navedeno v 9. opombi, stran 509. 13 Prim. sklep VSL IV Cp 786/2020. 14 Prim. Matej Čujovič, delo, navedeno v 9. opombi, stran 486 do 488. 15 Temu izhodišču, ki ga je v odločbi Up-410/01(8) izpostavilo Ustavno sodišče RS, enotno sledi sodna praksa višjih sodišč s takšnim stališčem: Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. 16 Prim. odločbe VSL IV Cp 659/2016, IV Cp 1683/2016, IV Cp 1752/2017, IV Cp 1476/2018, IV Cp 1760/2018. 17 ESČP poudarja, da je polje presoje nacionalnih oblasti glede pravice do stikov med starši in otroci zelo ozko; prim. npr., zadevo ESČP Cincimino proti Italiji, ESČP, št. 68884/13 z 28. 4. 2016. 18 Kakšen je pomen tega, je bilo pojasnjeno v 6. opombi zgoraj. 19 Uvajalni stik na enoti centra za socialno delo, kakršnega je predlagal CSD v poročilu in mnenju s 30. 7. 2020, ni nič drugega kot stik pod nadzorom; nasprotno pritožbeno stališče pa je napačno. 20 Kar je v skladu s 1. odstavkom 163. člena DZ predhodno uskladilo v telefonskem pogovoru s Centrom za socialno delo X (uradni zaznamek višjega sodišča z 21. 9. 2020). 21 Čeprav bodo ti lahko pomembni v postopku o glavni stvari ali pa že prej - ob odločanju o ugovoru zoper morebitno izdano začasno odredbo. 22 Torej predlagateljev in otrokov. 23 Prim. Neža Pogorelčnik Vogrinc, delo, navedeno v 9. opombi, stran 519. 24 Prim. sklep VSL I Cp 1490/2014. 25 Tudi začasne odredbe so namreč oblika sodnega varstva, četudi začasnega. 26 O tem, kdaj pritožbeno sodišče lahko, kdaj pa ne more izdati začasne odredbe prim. sklep VSL II Cp 2201/2012. 27 Tudi stališče, da mora brez odlašanja izdati začasno odredbo, če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da je korist otrok verjetno ogrožena, ne da bi kopičilo nadaljnje dokaze. 28 Na tem mestu je dolžno še dodati, da morebitna ugotovitev, da otroke ogroža tudi očetovo ravnanje, glede na ugotovitve višjega sodišča v sklepu IV Cp 859/2020, ne bi utemeljila izdaje začasne odredbe z vsebino, ki jo predlaga toženka, ampak kvečjemu odločitev za drug ukrep. 29 Nanje se je sodišče prve stopnje sklicevalo splošno, kar ne predstavlja obrazložitvene pomanjkljivosti sklepa. 30 Posebej ob tem, ko center v istem poročilu ugotavlja, da so otroci sproščeni, razigrani, odzivni; v smislu dnevne rutine družine in preživljanja dneva pa vse poteka primerno, četudi je bil obisk opravljen v specifični situaciji, v času epidemije, ko otroci niso obiskovali šole in vrtca. 31 Tudi ob hkratni ugotovitvi centra, kje koreninijo očetove težave - v stiski, ker se boji, da bi ga otroci zavračali zaradi materinih obtožb. 32 Tožnik v dokaznem postopku z izvedenci sodeluje, pregledala ga je tudi že izvedenka psihiatrinja, izdelavo mnenja pa je preprečilo nesodelovanje tožnice z izvedenko. 33 Na kar je to sodišče že opozorilo v sklepu IV Cp 859/2020. 34 Takšne situacije niso redke in sodna praksa je glede obravnave napačno naslovljenih vlog povsem enotna - obravnava se jih v skladu z njihovo vsebino. 35 Prim. Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 216 in odločba Ustavnega sodišča RS Up-417/01. 36 Od tistega, kar je bilo v zvezi s hitrostjo odločanja pojasnjeno v 42. točki obrazložitve, s čimer je tudi pojasnjeno, zakaj je razumno to, da sodišče o različnih predlogih za izdajo začasne odredbe odloči različno hitro. 37 Gre namreč za poseben postopek znotraj pravdnega postopka, v katerem postane odločitev pravnomočna; glede na pomen in daljnosežnost začasnih odredb v družinskih zadevah pa bi bilo tudi nedopustno odlagati preizkus pravilnosti sklepa o neizločitvi. Prim., delo, navedeno v 35. opombi, stran 506 - 507: končna odločba ni nujno sodba, lahko gre tudi za sklep o zavrženju tožbe ali za sklep na podlagi fikcije umika tožbe; s končno odločbo je treba razumeti celo odločbo, s katero se končno odloči o določenem incidenčnem zahtevku, če je zoper to odločbo predvidena samostojna pritožba. 38 Prim., delo, navedeno v 35. opombi, stran 507.