Jedro

Predhodna odredba je zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvari časovno omejeno zastavno pravico. Zastavna pravica preneha, če odločba, ne postane izvršljiva ali ko postane gotovo, da sploh ne bo mogla postati izvršljiva.

Po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, že pred začetkom stečaja začetih izvršilnih postopkov pa praviloma ni dovoljeno nadaljevati.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe (odločitev o primarnem tožbenem zahtevku) se zavrne in se izpodbijana sodba glede točke I izreka potrdi.

II. Pritožbi zoper točko II. izreka prvostopenjske sodbe (odločitev o podrejenem zahtevku) se ugodi in se izpodbijana sodba glede točke II. izreka spremeni tako, da se tožba zavrže. III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tožbi z glavnim zahtevkom zahtevala prednostno poplačilo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku. Poplačilo je zahtevala iz denarnih terjatev stečajnega dolžnika do dveh poimensko navedenih bank, iz poslovnih deležev in iz vrednostnih papirjev v imetništvu stečajnega dolžnika. S podrejenim zahtevkom je zahtevala ugotovitev ločitvene pravice

2. Prvostopenjsko sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo.

3. Tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se z uporabo prava. V svoji pritožbi meni, da je tudi nepravnomočen sklep o izvršbi, zoper katerega je bil vložen ugovor, lahko takšna odločba, ki je lahko temelj za izdajo predhodne odredbe. Navaja, da sodišča sklep o izvršbi v kondemnatornem delu pogosto razveljavijo, zlasti še, če je ugovor dolžnika deloma utemeljen. V izrek sodbe zapišejo terjatev, ki jo je tožena stranka dolžna izpolniti. V takšnih primerih nepravnomočen sklep o izvršbi zanesljivo ne bo postal izvršljiv. Pritožnica izraža mnenje, da ne bi bilo prav, da bi bilo zgolj oblikovanje izreka sodbe na določen način vzrok za morebitno izgubo zavarovanj, nastalih na temelju predhodne odredbe. Pritožba tudi meni, da 2. odstavka 263. člena ZIZ ni mogoče razumeti na način, da se predpostavke za izvršbo lahko izpolni le z odločbo, na podlagi katere je bila izdana predhodna odredba, prav zaradi absurdnosti rezultatov, do katerih naj bi to pripeljalo. Pritožnica navaja, da sodobna literatura razume stečaj kot splošno (generalno) izvršbo nad premoženjem dolžnika. Tudi ZFPPIPP je po mnenju pritožnice po svoji pravni naravi oblika izvršilnega postopka, pri čemer ne gre za individualno izvršbo enega upnika, temveč za skupno izvršbo vseh upnikov. Pritožnica navaja, da bo glede terjatve tožeče stranke v nadaljevanju v stečajnem postopku lahko izdan sklep v smislu 1. točke 2. odstavka 131. člena ZFPPIPP, na temelju katerega bodo izpolnjeni pogoji za izvršbo (v smislu 2. odstavka 263. člena ZIZ).

4. Pritožnica tudi zatrjuje obstoj novih dejstev, ki naj jih ne bi mogla zatrjevati že prej. Navaja, da je stečajni dolžnik terjatvi dveh ločitvenih upnikov obravnaval drugače kot njeno terjatev, in sicer ugodneje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba je deloma utemeljena.

Bistvene ugotovitve prvostopenjskega sodišča

7. S predhodno odredbo z dne 4. 8. 2010 je bila zaradi zavarovanja terjatve tožeče stranke v višini skoraj 4,1 mio EUR izdana prepoved dvema bankama, da izplačata denarni znesek do višine navedene terjatve in je bil odrejen vpis zastavne pravice tožeče stranke na poslovnih deležih (v poimensko navedenih družbah) in vpis zastavne pravice na vrednostnih papirjih; tudi ti so bili navedeni poimensko. Odločeno je bilo tudi, da ta predhodna odredba velja še osem dni po nastopu izvršljivosti sodbe, ki bo izdana v pravdnem postopku, ki je bil začet na podlagi ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, opr. št. VL 60036/2010 z dne 6. 5. 2010. S sklepom stečajnega sodišča (opr. št. St 1106/2010 z dne 16. 6. 2011) je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek. V stečaju tožene stranke je tožeča stranka prijavila svojo terjatev po sklepu o izvršbi, opr. št. VL 60036/2010 in tudi ločitveno pravico na prej navedenem denarnem znesku, poslovnih deležih in vrednostnih papirjih. V tečajnem postopku je bila tožeči stranki priznana terjatev v višini 4.597.731,94 EUR. Ločitvena pravica je bila prerekana in je bila glede te pravice tožeča stranka s sklepom o preizkusu terjatev napotena na ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice v pravdnem postopku (za vse te ugotovitve gl. prvostopenjsko sodbo, rš. 5).

8. Tožeča stranka je torej že pred začetkom stečajnega postopka začela postopek izvršbe na temelju verodostojne listine (opr. št. VL 60036/2010). Zaradi ugovora tožene stranke zoper ta sklep, je bil sklep v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, razveljavljen že pred začetkom stečajnega postopka. Postopek se je nadaljeval kot pravdni postopek pod opr. št. III Pg 3887/2010 in nato XII Pg 3887/2010. Ta postopek je bil nato 5. 3. 2013 pravnomočno končan z zavrženjem tožbe (prvostopenjska sodba, rš. 8).

9. Pravno stališče, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče je bilo, da se predpostavke za izvršbo nikoli ne bodo izpolnile in je zato zastavna pravica z dnem začetka stečajnega postopka prenehala.

Pravno stališče pritožbenega sodišča

10. Na temelju predhodne odredbe nastane z rubežem zastavna pravica (1. odstavek 260. člena ZIZ). Predhodna odredba je zgolj začasni ukrep zavarovanja, ki ustvari časovno omejeno zastavno pravico. Koliko časa lahko velja predhodna odredba (in z njo zastavna pravica), določata 2. odstavek 263. in 2. odstavek 264. člena ZIZ. Načeloma sme trajati še največ 8 dni od nastopa pogojev za izvršbo (2. odstavek 263. člena ZIZ). Drugi odstavek 264. člena ZIZ določa, da sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno sklepalo, da zastavna pravica preneha, če odločba ne postane izvršljiva ali ko postane gotovo, da sploh ne bo mogla postati izvršljiva. Prav takšen je bil položaj v zvezi z odločbo z opr. št. VL 60036/2010. Poleg tega pa po 1. odstavku 131. člena ZFPPIPP po začetku stečajnega postopka zoper toženo stranko ni več dovoljeno izdati sklepa o izvršbi. Že pred začetkom stečaja začetih izvršilnih postopkov praviloma ni dovoljeno nadaljevati; izjema, določena v 3. točki 3. odstavka 132. člena ZIZ v tej zadevi ni podana. Niti tožeča stranka je ne zatrjuje. Novega izvršilnega postopka ni dovoljeno začeti.

11. Od začetka stečajnega postopka nad toženo stranko torej tožeča stranka nima več zastavne pravice. Da zastavne pravice ne more uveljavljati, je še toliko bolj očitno zato, ker je bil celo pravdni postopek 5. 3. 2013 pravnomočno končan z zavrženjem tožbe. Pogoji za izvršbo se torej nikoli ne bodo izpolnili. Z začetkom stečajnega postopka tudi preneha zastavna pravica, ki nastane na temelju rubeža. Znotraj stečajnega postopka se sicer izdajajo odločbe, ki so izvršilni naslov; pogoji za izvršbo torej še lahko nastanejo. Vendar pa v 2. odstavku 131. člena ZFPPIPP (in tako tudi ne v njegovi 1. točki) ni pravnega temelja za to, da bi se v stečajnem postopku še lahko izdala odločba, ki bi bila izvršilni naslov v zvezi z ločitveno pravico. Prav nasprotno, stečajni upravitelj je ločitveno pravico prerekal in je tožečo stranko napotil na pravdo, v kateri se naj ugotovi ločitvena pravica. S tem je pristojni stečajni organ jasno pokazal, da v stečajnem postopku zavrača ločitveno pravico.

12. Pritožbeno sodišče se torej popolnoma strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča in s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 285/2012. S tem pa je tudi odgovorilo na enega od pritožbenih razlogov.

13. Prvostopenjsko sodišče svojega izreka ni oblikovalo tako, da bi sklep o izvršbi v delu, v katerem je naloženo plačilo denarnega zneska (1. točka izreka sklepa o izvršbi), razveljavilo in nato v izreku sodbe opredelilo obveznost tožene stranke. O tem, kakšne posledice bi imelo takšno oblikovanje izreka, v tem postopku sploh ni treba odločiti. Ne glede na to, bo pritožbeno sodišče na pritožbeni razlog odgovorilo. Pritožbeno sodišče meni, da samo oblikovanje izreka ne bi imelo vpliva na obseg pravic, ki jih ima tožeča stranka. To pač zato ne, ker se z izrekom v takšnih primerih zgolj odloča o materialnopravnem zahtevku. Takšno ali drugačno oblikovanje izreka odločbe bi torej na vsebino materialnopravnih pravic niti ne moglo vplivati.

14. Očitno zmotno je pritožbeno stališče, da je stečajni postopek vrsta izvršilnega postopka, in na njem temelječe sklepanje. V stečajnem postopku po ZFPPIPP se določbe ZIZ ne uporabljajo niti subsidiarno. Uporabljajo se le pravila ZPP (1. odstavek 121. člena ZPP). Predvsem pa je ogromna razlika med obema vrstama postopkov v temeljnem načelu enega in drugega. V stečajnem postopku je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP), in torej tudi enako poplačati. V izvršilnih postopkih zoper istega dolžnika, ima prednost tisti upnik, ki prvi začne z izvršilnim postopkom. Enakega obravnavanja upnikov ni. Da je stečajni postopek generalna izvršba nad premoženjem dolžnika, je akademska poenostavitev bistva stečajnega postopka. Lahko je uporabna za študij, ne odraža pa dovolj natančno bistva konkretne pravne ureditve. Res je, da so nekateri sklepi v stečajnem postopku lahko izvršilni naslovi, vendar pa to še nič ne pove o tem, zakaj je tako. Predvsem pa iz tega ni mogoče sklepati, da je stečajni postopek vrsta izvršilnega postopka. Če bi bilo tako, bi bil tudi pravdni postopek vrsta izvršilnega postopka, saj je izid takšnega postopka izvršljiva sodba ali sklep, ki sta oba izvršilni naslov.

15. Pritožnica v svoji pritožbi navaja nova dejstva. Ta naj bi kazala na neenako obravnavanje upnikov. Celo če se predpostavlja, da je prišlo do različnega obravnavanja upnikov v pravnem smislu v povsem enakih (in ne le zgolj podobnih) položajih, je lahko razlog za to le to, da so se kršile določbe ZIZ in ZFPPIPP o učinkih in trajanju predhodne odredbe in zastavne pravice. To ni razlog, da se določbe ZIZ in ZFPPIPP kršijo še v tej zadevi. Ne nazadnje bi se to lahko dogodilo le na račun drugih upnikov z nezavarovanimi terjatvami, ki bi bili zaradi tega prikrajšani.

16. Tožeča stranka bi lahko v pravdnem postopku, glede na 1. odstavek 305. člena ZFPPIPP zahteva le, da se stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (1. odstavek 305. člena ZFPPIPP). Postavitev zahtevka na ugotovitev obstoja ločitvene pravice ni dopustna. Za takšen zahtevek tožeča stranka poleg tega tudi nima pravnega interesa, saj lahko postavi dajatveni zahtevek, kar je tudi storila.

17. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo takšnih kršitev.

18. V delu, v katerem se torej prvostopenjska sodba nanaša na glavni zahtevek, je pritožba zoper prvostopenjsko sodbo neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP). V delu, v katerem se nanaša na podrejeni zahtevek, pa je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo iz razlogov, navedenih v 16. točki te obrazložitve, v tem delu razveljavilo, tožbo pa zavrglo (1. odstavek 351. člena ZPP).

19. Če pritožnica ne uspe s pritožbo, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar pa ji to v danem položaju ne bo prineslo prav nikakršne materialnopravne koristi. Ni ji namreč uspelo uveljaviti njene domnevne ločitvene pravice. Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da naj tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).

20. Odgovor tožene stranke ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe. Povzročil je le nepotrebne stroške, ki jih bo zato morala nositi tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena ZPP).