Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka insolventna, še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi ZST-1 insolventnost stranke opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu pojasnila, da je del njenih kratkoročnih poslovnih terjatev težko izterljivih, zlasti v petnajstdnevnem roku, kot ga ji je sodišče določilo v plačilnem nalogu. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega (kratkoročnega) premoženja potreben določen čas, zato ima tožeča stranka prav, ko navaja, da sredstev iz tega naslova ne more zagotoviti takoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje odloži do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) v višini 3.511.00 EUR.

2. Zoper sklep se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in jo plačila sodne takse oprosti oziroma plačilo odloži do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku ali ji dovoli obročno plačilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožeče stranke, podatkov bilance stanja in poslovnega izida na dan 31. 12. 2017 ter stanja na transakcijskih računih (priloge sodnega spisa C1-C6) ugotovilo, da tožeča stranka na transakcijskih računih razpolaga z denarnimi sredstvi v skupni višini 9.132,05 EUR. Ugotovilo, da je njena bilančna izguba za leto 2017 skupaj s prenešeno znašala 3.065.608,22 EUR, pri čemer se je poslovni izid obračunskega obdobja izboljšal na 633.320,81 EUR, kar samo po sebi naj ne bi kazalo trajnejše nelikvidnosti. Po podatkih bilance stanja je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka na dan 31. 12. 2017 imela 1.848.170,95 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev, po stanju vseh dolgoročnih in kratkoročnih sredstev pa nato sklenilo, da tožeča stranka ne izkazuje slabega premoženjskega stanja, niti ne prezadolženosti. Ker je ocenilo, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj odmerjene sodne takse ne zmore plačati v celotnem znesku, naenkrat in v petnajstdnevnem roku oziroma zakaj bi vsa svoja sredstva potrebovala ravno v takšni obliki in v takšnem obsegu, kot jih ima sedaj, ker bi bilo drugače ogroženo njeno poslovanje, je njen predlog za taksno oprostitev zavrnilo. Štelo je, da pričet postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko ne more vplivati na takšno odločitev.

5. Tožeča stranka v pritožbi zmotno meni, da pričetek postopka prisilne poravnave že sam po sebi kaže na to, da njeno premoženjsko stanje ne omogoča takojšnjega plačila sodne takse. Dejstvo, da je tožeča stranka insolventna, še ne utemeljuje taksne oprostitve, sicer bi ZST-1 insolventnost stranke opredelil kot okoliščino, ki narekuje oprostitev plačila sodne takse, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.1 ZST-1 namreč v 10. členu takšnega razloga ne predvideva. To pomeni, da zakon kljub izkazani insolventnosti taksnega zavezanca sodišču nalaga celovito presojo njegovega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja (četrti odstavek 11. člena ZST-1), enako kot pri taksnem zavezancu, ki se ne nahaja v postopku zaradi insolventnosti. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanem ugotavljanje tožničinega materialnega položaja za taksno oprostitev po določilih ZST-1 tako ne predstavlja ponovne presoje njenega izpolnjevanja pogojev za insolventnost po določilih Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) in v teh primerih ne gre za odločanje o isti stvari.

6. Tožeča stranka v pritožbi nadalje pravilno navaja, da pravno posledico uvedbe prisilne poravnave nad insolventnim dolžnikom predstavlja tudi določeno omejitev poslov, saj sme dolžnik po uvedbi prisilne poravnave praviloma opravljati samo redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti iz teh poslov. Med takšne posle pa je v smislu določbe prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP potrebno šteti tudi izterjavo vseh dolžnikovih terjatev in stroškov v zvezi z izterjavo, kar v predmetni zadevi predstavlja prav vložitev tožbe in plačilo sodne takse za tožbo.2 Posledično je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da plačilo sodne takse predstavlja njeno izredno obveznost, zaradi katere bi morala biti kot insolventna dolžnica deležna taksnih ugodnosti.

7. Stališče sodišča prve stopnje, da mora stranka, ki predlaga katerokoli od taksnih olajšav, navesti dejstva na katera svoj predlog opira in v zvezi z njimi tudi predlagati dokaze (212. člen ZPP), je sicer pravilno. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka utemeljeno opozarja na napačen zaključek sodišča, da ni podala konkretnih pojasnil, zakaj ne more unovčiti kratkoročnih poslovnih terjatev v višini 1.848.170,95 EUR vsaj do višine naložene sodne takse oziroma o minimumu sredstev, ki jih potrebuje za tekoče poslovanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v predlogu pojasnila, da je del njenih kratkoročnih poslovnih terjatev težko izterljivih, zlasti v petnajstdnevnem roku, kot ga ji je sodišče določilo v plačilnem nalogu. Dejstvo je, da je za unovčenje takšnega (kratkoročnega) premoženja potreben določen čas, zato ima tožeča stranka prav, ko navaja, da sredstev iz tega naslova ne more zagotoviti takoj. Glede na ugotovljeno materialno stanje tako tožeča stranka od likvidnega premoženja v času odločanja razpolaga zgolj z denarnimi sredstvi v višini 9.132,05 EUR, z enkratnim plačilom 3.511,00 EUR naložene sodne takse pa bi se ta sredstva znižala za več kot tretjino. Tožeča stranka je z nadaljnjimi navedbami, da je v zadnjih treh mesecih v plačilnem prometu opravila za 829.580,92 EUR plačil, sama pa prejela za 835.431,80 EUR nakazil, po presoji pritožbenega sodišča prav tako postavila zadosten obseg trditev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da večino teh sredstev porabi za tekoče poslovanje. S predložitvijo bančnega potrdila (priloga sodnega spisa A13) jih je nato tudi izkazala. Vse to pomeni, da je tožeča stranka glede na svoje premoženjsko stanje sicer zmožna plačati sodno takso, vendar je glede na omejena sredstva ni zmožna poravnati takoj. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da pogoji za oprostitev plačila sodne takse niso podani, so pa podani pogoji za odlog plačila (tretji odstavek 11. člena ZST-1), saj je realno pričakovati, da bo tožeča stranka z unovčenjem njenih kratkoročnih sredstvih v skupni višini 1.916.430,87 EUR do konca postopka pred sodiščem prve stopnje lahko pridobila določena sredstva za njeno plačilo.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da ji je plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje odložilo do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Prim. VSL sklep I Cpg 752/2015, VSL sklep I Cpg 462/2014 in VSL sklep I Cpg 333/2013. 2 Prim. VSL sklep I Cpg 333/2013.