Jedro

V četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečevala ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po drugem odstavku 109. člena tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad trideset let, daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč znaša ta 10-kratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba - nenazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi - lahko preseže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 31. 12. 2003 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob upoštevanju 37 let delovne dobe pri toženi stranki in zneska za dokup pokojninske dobe, je bila tožniku obračunana in izplačana tudi odpravnina. Tožena stranka je upoštevala osnovo iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) in višino po četrtem odstavku istega člena, to je bruto plačo in desetkratnik osnove. Tožnik pa je s tožbo zahteval plačilo še razlike do odpravnine, izračunane na podlagi 54. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (podjetniške kolektivne pogodbe).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da tožniku pripada odpravnina z upoštevanjem bruto plače po podjetniški kolektivni pogodbi, ki še vedno velja in je ugodnejša kot 109. člen ZDR. Glede upoštevanja bruto plače je ugotovilo, da že podjetniška kolektivna pogodba sama v 157. členu jasno določa, da so vsi zneski, ki se nanašajo na plače v bruto zneskih, če ni v posameznem členu določeno, da gre za neto zneske. V 54. ali drugih členih podjetniške kolektivne pogodbe pa ni določeno, da je osnova za izračun odpravnine neto plača. Določba 7. člena ZDR dopušča določitev višje oziroma za delavce ugodnejše odpravnine kot je določena z zakonom s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tako glede upoštevanja kolektivnih pogodb kot bruto plač. Enako kot že sodišče prve stopnje se je sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča o spornih vprašanjih.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ZDR v četrtem odstavku 109. člena določa, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, več je lahko določeno le s kolektivno pogodbo dejavnosti, ne pa tudi z nižjo kolektivno pogodbo. Splošna določba drugega odstavka 7. člena ZDR se ne uporablja, kadar se posamezno vprašanje uredi s specialno določbo, kot je to v tem primeru. Ne strinja se z odločitvijo, da je kot osnova za izračun odpravnine po 54. členu podjetniške kolektivne pogodbe določena bruto plača, ker se določba 157. člena nanaša le na del kolektivne pogodbe o plačah, ne pa tudi na tisti del, ki ureja pravico do odpravnine. Zato bi bilo potrebno upoštevati voljo pogodbenih strank, kakšno osnovo so imeli v mislih. Ker sodišče predlaganega dokaza v tej smeri ni izvedlo, je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Podjetniška kolektivna pogodba je bila sprejeta v času veljave starega ZDR in je dejansko povzela določbe 36.f člena ZDR90. Namen pogodbenih strank tako ni bil urediti vprašanja odpravnine ugodneje, ampak v višini kot to določa zakon.

5. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

8. V tem sporu sta sporni le dve vprašanji: ali je tudi po uveljavitvi ZDR treba pri odmeri odpravnine presežnim delavcem upoštevati kolektivne pogodbe (katerih in kako) in, ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. O obeh vprašanjih je sodna praksa sprejela enotna stališča že precej pred vložitvijo te revizije. Na nekatere odločitve Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje opozorilo tudi v izpodbijani sodbi.

9. ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je predpisal različne višine glede na delovno dobo pri delodajalcu. V četrtem odstavku navedenega člena pa je določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je v doslej sprejetih sodbah ugotovilo, da že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

10. Se pa obravnavana zadeva razlikuje v tem, da je šlo v vseh dosedanjih primerih za ugodnejšo ureditev s kolektivno pogodbo dejavnosti, tu pa gre za podjetniško kolektivno pogodbo. V primeru kolektivne pogodbe dejavnosti tako ni bilo dvoma, da je že na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 109. člena ZDR ta kolektivna pogodba lahko določila drugačno višino: predvsem torej več kot 10-kratnik zakonsko določene osnove.

11. V obravnavani zadevi pa kolektivna pogodba na ravni dejavnosti ni imela drugačne določbe oziroma se stranki na kakšno takšno določbo ne sklicujeta (sodišče zato posebej tudi ni ugotavljalo, katera kolektivna pogodba dejavnosti za toženo stranko velja). Za odločitev v tej zadevi je tako pomembna le presoja, ali določba četrtega odstavka 109. člena ZDR izključuje določbe ZDR iz 7. člena ZDR (ZKolP in enaka določba 4. člena tega zakona ob prenehanju delovnega razmerja tožniku še ni veljala, veljala pa je podobna določba 86. člena ZTPDR).

12. Ustava v 76. členu zagotavlja svobodno delovanje sindikata, ki vključuje svobodno, avtonomno sklepanje kolektivnih pogodb. Svobodno in prostovoljno sklepanje kolektivnih pogodb izhaja tudi iz mednarodnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo (na primer Konvencije MOD št. 98 in Evropske socialne listine). Enako svobodo uživa tudi druga stran v kolektivnem dogovarjanju.

13. V 7. členu (v povezavi s 30. členom) ZDR je določena hierarhija pravnih aktov (pravnih virov), ki urejajo pravice iz delovnega razmerja in razmerja med njimi: posamezni pravni akti vsebujejo minimalne pravice in standarde, akt nižje ravni pa lahko določi ugodnejše, večje pravice kot akt višje ravni. Za razmerja med ZDR in kolektivnimi pogodbami to pomeni, da lahko kolektivna pogodba - tako na ravni dejavnosti kot podjetja - določi za delavce več ali večji obseg pravic, kot so v zakonu določene kot minimalne. V četrtem odstavku 109. člena ZDR določena omejitev višine odpravnine pa ni določena kot zakonsko določeni maksimum, ki bi kot ius cogens preprečevala ugodnejšo ureditev s katerokoli kolektivno pogodbo. Omejuje le višino odpravnine po drugem odstavku 109. člena tako, da se pri delavcih, zaposlenih nad trideset let daljša delovna doba ne pozna več pri višini odpravnine, temveč znaša ta 10-kratnik osnove. Tako določena odpravnina je še vedno zakonski minimum, ki ga kolektivna pogodba - nenazadnje pa vedno tudi pogodba o zaposlitvi - lahko preseže. 14. Ne glede na vsebinsko enakost s tretjim odstavkom 36.f člena ZDR90 je postala določba o višini odpravnin v 54. členu podjetniške kolektivne pogodbe vsebina kolektivne pogodbe, ki je ZDR ni razveljavil. Ker pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, kar ni v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZDR, sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri odločanju o tožnikovem zahtevku za plačilo razlike odpravnine upoštevali določbe za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe. Res je sicer, da je povzemanje zakonske določbe v kolektivno pogodbo, ob sklepanju kolektivne pogodbe pomenilo zagotavljanje (le) minimalnih pravic, ne pa kaj več. Toda zakon se je potem spremenil, določba kolektivne pogodbe pa je ostala enaka ne da bi se na ustrezen način spremenila ali dopolnila (ali celo odpovedala). Samo na ta način bi se lahko upoštevala (spremenjena) volja strank za drugačno urejanje pravic.

15. Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače (nekatere odločitve sta navedli že nižji sodišči). Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa je sodna praksa revizijskega sodišča (in pravna teorija) sprejela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato se je kot osnova za izračun odpravnine pravilno upoštevala plača tožnika v bruto, ne pa v neto znesku. V določbi šestega odstavka 54. člena podjetniške kolektivne pogodbe ni izrecno določeno, da se upošteva neto plača, zato gre lahko le za bruto plačo. Iz določbe 157. člena podjetniške kolektivne pogodbe, tako kot je zapisana, jasno izhaja, da se nanaša na pojem plače ne glede na to, v katerem delu kolektivne pogodbe se ta uporablja.

16. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).