Jedro

Že pritožbene navedbe, da nujnega sosporništva ni na aktivni strani, da vseh udeležencev dediščinske skupnosti ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugemu pravdnemu ravnanju, utemeljujejo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo revizijo tistih tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila. Predložitev novega pooblastila k reviziji namreč pomeni, da posamezni enotni sospornik želi biti (še naprej) procesno aktiven. Posamezni enotni sospornik na aktivni strani namreč lahko prosto izbira, ali bo še naprej procesno aktiven v pravdnem postopku, torej v konkretnem primeru tudi po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje, s tem, da vloži revizijo, kateri predloži novo pooblastilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožnikov, za katere njihova pooblaščenca nista predložila novih pooblastil. 2. Vsi tožniki1 vlagajo pritožbo zoper sklep zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni tako, da revizijo dopusti in jo pošlje v odločanje Vrhovnemu sodišču RS, podredno pa, da sklep razveljavi. Tožniki navajajo, da sklep ni obrazložen, ugotovitve sodišča prve stopnje so tudi protispisne, zato je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se v sklepu ni opredelilo, ali so tožniki enotni ali navadni sosporniki in zakaj revizija tožnikov, ki so predložili posebna pooblastila, ni dovoljena. Po sodni praksi predstavlja ta pomanjkljivost v sklepu o zavrženju pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka.2 Zmotno je uporabljena določba 196. člena ZPP, kar potrjuje pravno mnenje Pravne fakultete v Mariboru z dne 7. 2. 2017.3 Tožbeni zahtevek je oblikovan v skladu z navodilom Vrhovnega sodišča RS v isti zadevi, da je treba tožnike v zvezi z njihovim tožbenim zahtevkom obravnavati kot skupnost dedičev. Nujnega sosporništva ni na aktivni strani, zato je sodišče z odločitvijo kršilo načelo največje ugodnosti ravnanja enotnega sospornika. Pravno sredstvo, ki ga vloži samo posamezen sospornik, ima učinke za vse sospornike. Sodišče je z zavrženjem revizije tožnikom odvzelo pravico do sodnega varstva, saj ni sporno, da so nekateri enotni sosporniki predložili novo pooblastilo. Sodišče je kršilo pravico tožnikov do sodnega varstva iz drugega odstavka 2. člena ZPP in pravico iz 22. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tretji odstavek 86. člena ZPP določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ta določba pa ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Odvetnik mora za vložitev izrednih pravnih sredstev predložiti novo pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP), sodišče pa zavrže revizijo, če odvetnik reviziji ne priloži novega pooblastila (peti odstavek 98. člena ZPP). Novo pooblastilo je torej obvezna procesna predpostavka v revizijskem postopku. Glede na razloge, zaradi katerih je bila ta zakonska določba umeščena v ZPP,4 se šteje, da stranka ni pooblastila odvetnika za vložitev revizije oziroma da nima interesa za nadaljnjo procesno aktivnost. 5. Pritožbi priloženo pravno mnenje izhaja iz zmotne predpostavke, da je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo tožnikov, ki so reviziji priložili novo pooblastilo, zato že iz tega razloga mnenja ni moč upoštevati. Pritožba tudi protispisno zatrjuje, da je bila revizija zavržena zoper vse tožnike, čeprav iz sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo revizijo le tistih tožnikov, za katere pooblaščenca nista predložila novih pooblastil. Prav pa ima pritožba, da je treba pri odločanju o dovoljenosti (izrednega) pravnega sredstva obravnavati, kakšna je narava sosporništva strank glede na učinke tega sosporništva. Opredelitev vrste sosporništva je namreč potrebna pri odločanju o pravočasnosti pritožbe (revizije ali drugega pravdnega dejanja, ki je vezano na rok),5 ker v primeru, če se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje vse do takrat, dokler še teče rok za katerega koli izmed njih (197. člen ZPP). Kadar se je več tožencev (tožnikov) pritožilo zoper sodbo (ali vložilo revizijo) in je glede enega izmed njih že pred vložitvijo pritožbe (revizije) potekel pritožbeni rok, vprašanje pravočasnosti njegove pritožbe ni le procesno vprašanje, ampak tudi materialnopravno vprašanje, za kakšno sosporništvo pri tožencih (tožnikih) gre.6 Iz povzete zakonske določbe in pravnega mnenja izhaja, da posamezni enotni sospornik lahko opravi pravdno dejanje vse do takrat, dokler še teče rok za katerega koli izmed enotnih sospornikov, ko pa ta rok poteče, se njegovo pravdno dejanje ne upošteva. Procesna dejanja posameznega sospornika se torej obravnavajo samostojno, materialnopravni oziroma pravovarstveni učinki pa kot celota. V procesnem smislu torej vsak sospornik odgovarja za svoja ravnanja, s tem, da imajo pozitivna procesna dejanja učinek za vse enotne sospornike. Glede na konkretni primer to pomeni, da se upošteva in se bo obravnavala revizija tistih tožnikov, ki so izpolnili vse procesne predpostavke za njeno dopustnost. 6. Pritožbeno sodišče je pri odločanju o (ne)utemeljenosti pritožbe izhajalo iz predpostavke, da so tožniki enotni sosporniki,7 saj v nasprotnem ni dvoma, da revizija ni dovoljena glede tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila. Pritožba zagovarja (tudi) tezo, da iz razloga, ker so tožniki enotni sosporniki in je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, zadošča, da so pooblastilo odvetnikoma za vložitev revizije dali le nekateri tožniki. Že pritožbene navedbe, da nujnega sosporništva ni na aktivni strani, da vseh udeležencev dediščinske skupnosti ni mogoče prisiliti k tožbi ali drugemu pravdnemu ravnanju, utemeljujejo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo revizijo tistih tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila. Predložitev novega pooblastila za revizijo namreč pomeni, da posamezni enotni sospornik želi biti (še naprej) procesno aktiven. Posamezni enotni sospornik na aktivni strani namreč lahko prosto izbira, ali bo še naprej procesno aktiven v pravdnem postopku, torej v konkretnem primeru tudi po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje, s tem, da vloži revizijo, kateri priloži novo pooblastilo. Učinek pasivnosti tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila pri reviziji, se ne razteza na tožnike, ki so novo pooblastilo za revizijo predložili. Ni pa dvoma, da se bodo pozitivni učinki vložene revizije raztezali tudi na tožnike, ki niso predložili novega pooblastila in katerih revizija je bila zavržena, ne bodo pa imeli negativnih učinkov, v primeru, če bo revizija zavrnjena, saj ti tožniki ne bodo odgovorni za morebitne revizijske stroške nasprotne stranke (primerjaj s četrtim odstavkom 161. člena ZPP) in tudi niso zavezanci za plačilo sodne takse na podlagi osmega odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče prve stopnje od teh tožnikov ne more zahtevati, da plačajo celotno sodno takso, ki je zakonska predpostavka za dopustnost revizije.8

7. Zavrženje revizije tožnikov, ki niso predložili novega pooblastila, torej ne vpliva na pravovarstvena oziroma materialnopravna upravičenja teh tožnikov, če bo revizija uspešna, ker velja, da so vsi enotni sosporniki deležni uspeha aktivnih enotnih sospornikov. Na ta način je treba razumeti stališče, ki ga izpostavlja pritožba,9 da se šteje, da so vsi enotni sosporniki vložili redno ali izredno pravno sredstvo, čeprav je to storil le en sam.

8. Procesna kršitev, na katero opozarja pritožba, da se sodišče prve stopnje v sklepu ni opredelilo glede pravne narave sosporništva, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa, protispisnosti pa v sklepu ni. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njihov zahtevek za plačilo pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. čl. ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. čl. ZPP in prvim odstavkom 165. čl. ZPP.

1 In ne le tisti, katerih revizija je bila zavržena. Ker so tožniki enotni sosporniki je pritožbeno sodišče dopustilo pritožbo tožnikov, katerih revizija ni bila zavržena. 2 Pritožba se sklicuje na sklep VS RS II Ips 329/2003. 3 Ki sta ga izdelali prof. dr. Vesna Rijavec in doc. dr. Tjaša Ivanc. 4 Podrobneje o tem glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem,1. knjiga tč. 10 str. 396. 5 V tem postopku sicer ni sporno, da sta revizijo za vse tožnike pravočasno vložila odvetnika, ki sta zastopala tožnike pred sodiščem prve sin druge stopnje. 6 Povzeto iz mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 263 op. 758 - sodba VS RS II Ips 39/91 z dne 20. 6. 1991, pravno mnenje, Poročilo VSS 1991, št. 2. str. 13. 7 Upoštevalo je sodbo in sklep VS RS II Ips 364/2010 z dne 6. 2. 2014, ki je v 8. in 9. točki obrazložitve pojasnilo, da iz razloga, ker je do razdelitve denacionaliziranega premoženja obravnavana odškodninska terjatev nedeljiva, jo je v tožbi mogoče uveljaviti le kot celoto, saj vrnjeno premoženje še ni bilo razdeljeno med dediče. Narava tega materialnopravnega razmerja pa po drugi strani terja, da tožniki, ki niso vsi dediči pokojne denacionalizacijske upravičenke, tožbeni zahtevek oblikuje so tako, da je zagotovljena izpolnitev, ki je v korist celotne skupnosti dedičev, tudi tistih, ki se tožbi niso pridružili. 8 Smiselno primerjaj z razlogi iz sklepa VS RS III Ips 64/2011. 9 Glej mag. Nina Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga tč. 10 str. 261.