Jedro

Služnost se s priposestvovanjem pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Glede na to, da so se redne vožnje izvrševale le za kmetijske potrebe (obdelava njive, košnja trave, prevoz sena za živali), sta tožnika služnost lahko priposestvovala le za te namene.

Služnostne pravice voženj zaradi razvojnih sprememb ni mogoče omejiti le na določene vrste vozil. Služnost vožnje obsega tudi služnost hoje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

1.) v točki II.1. izreka tako, da obstaja služnost hoje in voženj po parc. št. 848/23 in 848/17 k.o. G. z vsemi vozili za uporabo v kmetijske namene, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne; ter

2.) v točki II. 3. izreka tako, da se pravilno glasi: ''a.) Toženca po tožbi A. L. in M. L. sta prvemu in drugemu tožniku po tožbi A. O. in I. O. dolžna povrniti 543,93 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje; b.) Tretji in četrti tožnik R. O. in N. O. sta tožencema A. L. in M. Le. dolžna povrniti 463,66 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje; c.) Tožniki A. O., I. O., R. O. in N. O. so dolžni tožencema A. L. in M. L. povrniti 1.133,86 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.''

II. Sicer se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka II.2.) potrdi.

III. Tožniki A. O., I. O., R. O. in N. O. so dolžni tožencema A. L. in M. L. povrniti pritožbene stroške v znesku 101,42 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

(1) Pritožbeno sodišče bo zaradi večje preglednosti tožnike (po tožbi in tožence po nasprotni tožbi) A., I., R. in N. O. poimenovalo z izrazom tožniki, tožence (po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi) A. in M. L. pa z izrazom toženca.

(2) Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbenega zahtevka (pravilno tožbe) tretjega in četrtega tožnika ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje v korist njunega zemljišča 848/23, preko zemljišča tožencev parc. št. 848/6, oboje k.o. G. Sicer je ugotovilo, da obstaja služnostna pravica hoje in voženj z vsemi cestnimi prevoznimi sredstvi preko skrajnega severovzhodnega kota zemljišča 848/6, v obsegu trikotnika, katerega stranica na meji z zemljiščem 848/6 in 848/24 meri 6,10 m, na meji s parcelo 848/6 in 848/23 pa 11 m, v korist gospodujočih zemljišč 848/17, 848/16 in 848/21, ter odredilo vknjižbo opisane služnosti v zemljiško knjigo (točka I.1. izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tretjega in četrtega tožnika na ugotovitev, da ne obstoji služnostna pravica hoje in voženj po skrajnem zahodnem robu parcele 848/23 v korist parcel 845/9, 845/24, 845/25 in 848/6. Po nasprotni tožbi je odločilo, da za potrebe teh zemljišč obstaja služnostna pravica hoje in voženj z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po skrajnem zahodnem robu parcele 848/23 v širini 3 m, in severozahodnem vogalu parcele 848/17 v dolžini 1,5 m, kot je razvidno iz skice v prilogi B6 spisa, tožencem pa prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico (točka II. 1. in 2. izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da so tožniki tožencema dolžni povrniti znesek 432,73 EUR (točka II.3. izreka).

(2) Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

(3) Tožniki vlagajo pritožbo zoper točke I.2. in II.1. - 3. izreka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 73/2007- UPB3 s spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek po nasprotni tožbi glede obstoja služnosti in posledično ugodi zahtevku tretjega in četrtega tožnika, da služnost na njunem zemljišču ne obstoji. Po ustaljeni sodni praksi občasne priložnostne vožnje in hoje namreč ne zadoščajo za priposestvovanje (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3904/2008). Pritožba povzema izpovedbo M. L., iz katere izhaja, da se je vozilo z manjšim kultivatorjem s prikolico le za kmetijske potrebe, s težjo mehanizacijo (traktorjem) in osebnim avtom pa le občasno. Iz njegove izpovedi nadalje izhaja, da so do leta 1990 s traktorjem opravili pet do šest voženj letno, po tem pa za potrebe gradnje gospodarskih poslopij, v letu 1999 enkrat za črpanje greznice in v letu 2001 za gradnjo škarpe. Da so se vožnje opravljale zelo poredko, so povedali tudi R. S. (enkratno čiščenje greznice), S.Z. (ena vožnja z gradbenim strojem) ter D. B. Tako redke vožnje v 30 letih po stališču pritožbe ne zadoščajo za priposestvovanje služnosti voženj s traktorji in gradbenimi stroji oziroma kar z vsemi vozili, vključno s kamioni, s katerimi L. (tudi po lastni izpovedi) ni nikoli vozil. Nobena izmed prič tudi ni potrdila, da so L. do svojih zemljišč dostopali z osebnimi avti. Za kaj takega sicer ni bilo potrebe, saj se je z manjšimi vozili dalo priti po poti ob njihovi hiši. Pot v naravi ni bila nikoli vidna, temveč je bilo zemljišče ves čas zatravljeno, na njem pa rastejo drevesa, ki ovirajo vožnje, sledi voženj pa niso vidne niti na fotografijah. Vožnje v omembe vrednem obsegu so se tako opravljale le do leta 1990, kar je manj kot 20 let, zato do priposestvovanja po mnenju pritožnikov ni moglo priti. Poleg tega tožniki niso zatrjevali, da so pot uporabljali za hojo, niti priče niso tega potrdile, zato služnosti hoje niso mogli priposestvovati. Podredno, v kolikor bi pritožbeno sodišče štelo, da obstoji služnost voženj z multikultivatorjem, pritožba opozarja, da le – ta ne obstoji v breme parcele 848/17, saj je F. Č. izpovedal, da se je vozilo po zahodnem delu parcele 848/23, ne da bi se prečkala parcela 848/17. (4) Toženca se pritožujeta le zoper odločitev o stroških postopka. Navajata, da sta tretji in četrti tožnik v pravdi povsem propadla, zato bi morala vse svoje pravdne stroške nositi sama. Del zahtevka sta namreč umaknila, saj je bila tožba glede na obstoj služnostne pogodbe nepotrebna, v preostalem delu pa je bil njun zahtevek zavrnjen. Prvi in drugi tožnik sta s tožbo sicer uspela, vendar je treba upoštevati, da sta jima toženca že na prvem naroku ob njunem zaslišanju priznala služnostno pravico, zato je od tedaj dalje pravdanje potekalo le zaradi nasprotne tožbe. Pritožba zato meni, da bi morali tožniki sami trpeti stroške zadnjih dveh obravnav. Uspeh tožencev je tako 75% in ne 50%, kot je ocenilo sodišče, pritožnika pa sta upravičena do povrnitve 1.545,88 EUR oziroma po izvršenem pobotanju 948,02 EUR.

(5) Odgovora na pritožbo pravdni stranki nista vložili.

(6) Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

(7) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je vsebovana v sklepu (umik tožbe glede služnosti na parceli 848/6) in v točki I.1. (obstoj služnosti v breme parcele 848/6), postala pravnomočna, saj zoper ta del ni bilo pritožbe. V pritožbenem postopku je tako sporna le še služnost po parceli 848/23 in 848/17, vse k.o. G..

(8) Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca A. in M. L. uporabljala pot po parceli 848/23 in 848/17. Do takšnega zaključka je prišlo ne le na podlagi prepričljivih izpovedi tožencev, temveč tudi prič (glej povzetek njihovih izpovedb v točki (9)), ki jih pritožba z navedbami, da je teren na tem delu zatravljen in da sledi voženj niso vidne, ne uspe omajati.

(9) Pritožba se neutemeljeno sklicuje na izpoved priče F. Č., češ da se po parc. 848/17 sploh ni vozilo. Sodišče prve stopnje priči (v skladu s prosto presojo dokazov, 8. čl. ZPP) namreč ni sledilo, pritožbeno sodišče pa v takšno dokazno oceno, kot že rečeno, nima pomislekov. Kot je razvidno iz kopije katastrskega načrta (priloga A5) ter slik (priloga A9), je med toženčevo hišo in škarpo na parceli 848/6 oziroma mejo s parcelo 848/17 najmanj prostora ravno v liniji z mejo parcele 848/17. Zaključek, da so toženci delno vozili tudi po parceli 848/17, je po stališču pritožbenega sodišča logičen, saj se v nasprotnem primeru ne bi izognili ozkemu prehodu, kar je bil razlog za uporabo sosednje parcele.

(8) Glede ugotovitve, da sta toženca A. in M. L. priposestvovala služnost vožnje z vsemi vozili, ne da bi takšne vožnje omejilo glede na njihov namen, pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča napačno uporabilo materialno pravo. Služnost se s priposestvovanjem namreč pridobi le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi(1). Kot utemeljeno opozarja pritožba, iz izpovedi toženca ter prič, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, izhaja, da so se redne vožnje v daljšem časovnem obdobju opravljale le za kmetijske potrebe. Toženec M. L. je namreč izpovedal, da so po sporni poti vozili s traktorji, s katerimi se je orala njiva za hišo, in sicer od leta 1975 do nekako leta 1990 šestkrat letno, nato pa dvakrat letno, ter z manjšim mulikultivatorjem s prikolico. Toženka A. L. je potrdila, da je pokojni mož do leta 1998 po tej poti vozil travo za živali, po letu 1990, ko so obdelavo njive opustili, pa so tam le še kosili. Podobno izhaja tudi iz izpovedi priče T. P., ki je kot otrok večkrat videl toženčevega očeta voziti seno in travo za zajce, smiselno pa tudi iz izpovedi priče F. Č., da so toženci od nekdaj uporabljali to pot za dostop do njive, po njej pa so s frezo vozili mrvo in travo za živali, ki so jih imeli v gospodarskem poslopju za hišo. Iz izpovedi strank ter omenjenih prič pa nadalje izhaja, da so se vožnje z osebnim vozilom ter gradbenimi stroji opravljale le redko oziroma je šlo zgolj za enkratno vožnjo za potrebe gradnje škarpe in gospodarskega poslopja (primerjaj izpoved toženca na list. št. 36, izpovedi prič R. S. na list. št. 43, S. Z. na list. št. 44 in D. B. na list. št. 59).

(9) Dejanska podlaga sodbe sodišča prve stopnje tako ne omogoča materialnopravnega zaključka o priposestvovanju služnosti v celotnem vtoževanem obsegu. Redno izvrševanje pravice, ki vodi do priposestvovanja, namreč predstavljajo le vožnje za potrebe njive ter živine. Glede na časovno opredelitev tovrstnih voženj, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in jih pritožba ne izpodbija (od leta 1970 do leta 2005), sta toženca nedvomno priposestvovala služnost voženj za tovrstne namene. Pritožba sicer meni, da tako redke vožnje po letu 1990 (dvakrat letno) ne zadostujejo, vendar število voženj ne more biti edino merilo, glede na to, so se sicer opravljale redno in za točno določen namen(2). Služnostne pravice voženj pa zaradi razvojnih sprememb ni mogoče omejevati samo na določene vrste vozil, kot to predlaga pritožba. Pritrditi pa je stališču pritožbe, da vožnje s preostalimi vozili (z osebnim avtom ter z gradbenim strojem) niso izkazane v zadostnem obsegu, da bi jih toženca lahko priposestvovala.

(10) Služnost vožnje obsega tudi služnost hoje (primerjaj Tone Frantar, Stvarno pravo, str. 232). V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da toženci hoje po poti niso niti zatrjevali niti dokazali, je zato brezpredmetno.

(10) Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v II.1. točki izreka spremenilo in odločilo, da služnost hoje in vožnje z vsemi vozili obstaja le za kmetijske potrebe, v presežku, ki se nanaša na hojo in vožnjo za druge namene, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 1. odst. 358. čl. ZPP). V preostalem delu je izpodbijana odločitev pravilna, zato je pritožbeno sodišče ob odsotnosti procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

(11) Pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženca A. in M. L. zaradi delno spremenjene odločitve o obstoju služnosti nista uspela le v neznatnem delu, zaradi česar pa niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. čl. ZPP). Kljub temu je poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj ti niso bili odmerjeni pravilno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbijane, tožnikovi stroški postopka znašajo 2.391,45 EUR, toženčevi pa 2.061,18 EUR. Predmetni postopek je tekel po tožbi in nasprotni tožbi, zato je potrebno razmejiti stroške, ki so bili potrebni za tožbo in stroške, ki so nastali zaradi nasprotne tožbe. Glede na to, da toženca (kljub temu, da sta ob zaslišanju priznala, da so tožniki vozili po njuni parc. 848/6) zahtevka po tožbi nista pripoznala, je sodišče izvajalo dokazni postopek na naslednjem naroku dne 20.10.2008 tudi glede navedene služnosti. Pritožba tožencev (ob upoštevanju njunega uspeha po nasprotni tožbi) zato neutemeljeno navaja, da sta toženca upravičena do povrnitve celotnih stroškov tega naroka. Pravilno pa opozarja, da so se na zadnjem naroku 8.6.2009 (list. 58) izvajali le dokazi v zvezi s služnostjo po parcelah 848/23 in 848/17 in gre torej za strošek nasprotne tožbe. Preostalih stroškov po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče ločiti in jih sodišče prve stopnje pravilno prepolovilo. Tožnikovi stroški v zvezi s tožbo tako znašajo 1.087,86 EUR (½ od priznanih stroškov, zmanjšano za strošek zastopanja na zadnji obravnavi 470 točk), z nasprotno tožbo pa 1.303,59 EUR. Toženčevi stroški po tožbi znašajo 927,32 EUR, po nasprotni tožbi pa 1.133,86 EUR (½ priznanih stroškov, povečano za strošek zastopanja na zadnji obravnavi 450 točk).

Uspeh prvih dveh tožnikov po tožbi je 100%, zato sta v takšnem deležu upravičena do povrnitve njunih stroškov postopka po tožbi (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na to, da tožnike zastopa isti pooblaščenec, imata pravico do povrnitve polovice odmerjenih stroškov. Toženca sta jima tako dolžna povrniti 543,93 EUR.

Toženca sta po tožbi v celoti uspela v razmerju do tretjega in četrtega tožnika, zato sta od slednjih upravičena terjati ½ (v zvezi s tožbo) nastalih stroškov v višini 463,66 EUR. Sosporniki namreč krijejo stroške po enakih delih le, če je njihov uspeh v pravdi enak (1. odst. 161. čl. ZPP). Če v pravdi uspejo samo nekateri od več sospornikov, se obveznost tistih, ki so propadli, deli na enake dele, tisti, ki so uspeli, pa niso zavezani k plačilu.

Toženca sta po nasprotni tožbi v celoti uspela, zato sta upravičena od vseh tožnikov skupaj terjati povrnitev stroškov, nastalih zaradi nasprotne tožbe v znesku 1.133,86 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. 3. točki ustrezno spremenilo.

(12) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP. Tožnikovi pritožbeni stroški zanašajo 496,54 EUR in zajemajo sestavo pritožbe 500 točk (pcto 8.554,50 EUR), 30% povečanje po 9. čl. Odvetniške tarife, 20% DDV, 2% materialnih stroškov ter 131,36 EUR sodne takse. Tožnikov uspeh s pritožbo pritožbeno sodišče ocenjuje na 20%, zato so v takšnem obsegu upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov. Toženca sta s pritožbo v celoti uspela, zato sta upravičena do povrnitve stroškov pritožbe, ki znašajo 200,73 EUR (sestava pritožbe 250 točk, povečano za 10% v skladu z 9. čl. Odvetniške tarife, 20% DDV ter sodno takso 49,26 EUR). Po medsebojnem pobotanju so tožniki tožencema dolžni povrniti 101,42 EUR pritožbenih stroškov.

(1) Primerjaj zadeve I Cp 609/2007, I Cp 170/2000 in I Cp 1508/2009. (2) Primerjaj VSL sodba II Cp 3869/2008.