Jedro

Pogodbe je treba ne glede na njihov naziv presojati po vsebini.

Izvajanje dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem v pravdnem postopku ni mogoče.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se vloga tožeče stranke z dne 25.10.2012 kot prepozna ne upošteva (točka I. izreka) in da se izjava tožeče stranke z dne 30.7.2012 ne upošteva (točka II. izreka).

2. S sodbo je v točki III. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izročilna pogodba med I. S. in B. S. ter zapustnico z dne 6.6.1980 nična in gre za darilno pogodbo; da navedena darilna pogodba nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede ½ nepremičnine s parc. št. 839/2, vl. št. 115, k.o. X; in da se parc. št. 938/2 (očitna pisna pomota – prav: 839/2; opomba pritožbenega sodišča), vpisana pri vl. št. 115 k.o. X, v deležu 1/8 od celote, ki je potreben za dopolnitev nujnega dednega deleža tožeče stranke, vrne v zapuščino po zapustnici M. P. (točke prvič do tretjič izreka pod III.). Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek za ugotovitev, da darilna pogodba, ki sta jo dne 18.5.1987 sklenili zapustnica in I. S., nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede 55/100 nepremičnin s parc. št. 806/1, 807/1, 807/2, 806/2, 200, in 201, vse vpisane v vl. št. 661 k.o. X, ter da je tožena stranka dolžna vrniti vrednost kupnine za prejeto darilo v višini deleža ¼, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža tožeče stranke, to je v znesku 47.126,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1991 naprej do plačila, v zapuščinsko maso v zapuščino po pokojni M. P. (točke četrtič in petič točke III. izreka).

3. O pravdnih stroških je odločilo v točki IV. izreka. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 1.935,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožbo vlaga tožeča stranka po dveh pooblaščencih v dveh vlogah, ki sta vsebinsko enaki. Odločbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo obeh sklepov in sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njihovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sklep pod točko I. je napačen. Ni šlo za novo vlogo tožeče stranke, pač pa za pripombe na izpoved priče, zaslišane na zadnji obravnavi. Tožeče stranke na naroku ni bilo. Pozvana je bila k podaji pripomb na pravilnost prepisa zvočnega zapisa zaslišanja prič. Izrek sodbe je bil zaradi tega pridržan. Z vlogo je želela ovreči izpovedbo v postopku zaslišane priče, ki je bila neverodostojna. Obrazložitev, zakaj tega ni storila prej, je bila ustrezna. Podana je relativna kršitev 286. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost odločitve, in absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do vloge ni opredelilo. Dejansko stanje je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno.

5. Sklep pod točko II. je zmoten. Ker ni obrazložen, ga ni mogoče preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neizvedenega zaslišanja tožeče stranke in neupoštevanja njene pisne izjave je kršeno načelo kontradiktornosti. Sodba je za tožečo stranko presenečenje. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršeno je načelo obojestranskega zaslišanja strank. Napačno je uporabljeno pravilo 236. a člena ZPP, ki dovoljuje le pisne izjave prič, ne pa tudi pisnih izjav strank. Opuščeno je bilo ustrezno materialno procesno vodstvo (kršitev 285. člena ZPP). Kršena je bila ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS). Dejansko stanje je zaradi neizvedenega dokaza z zaslišanjem tožeče stranke napačno in nepopolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialnopravno zmotna.

6. Napačna je odločitev o pogodbi o določitvi solastninskih deležev in izročilni pogodbi. Zmotna je ugotovitev, da tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena. Povzema svoje navedbe in meni, da jih je dokazala z listinami, s svojim zaslišanjem in s pričo J. M. Sodišču očita, da se do teh dokazov ni opredelilo. Sodbe se zato ne da preizkusiti. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni uporabilo 110. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Tudi v tem delu je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in samimi listinami. Napačen je tudi zaključek o nesklepčnosti tožbe v zvezi z darilno pogodbo z dne 18.5.1978. Tožnica je navedla vse, kar bi moralo biti po ugotovitvah sodbe navedeno za materialnopravno presojo zahtevka. Če je sodišče ocenjevalo drugače, bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo skladno z 285. členom ZPP. Podane so absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna odločitev o pravdnih stroških.

7. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

8. Pritožba je utemeljena.

9. Tožeča stranka zaradi prikrajšanja nujnega deleža v tem postopku uveljavlja vračanje zatrjevanih daril, danih toženi stranki z dvema pogodbama med zapustnico in toženo stranko – s pogodbo o določitvi solastninskih deležev in izročilno pogodbo z dne 6.6.1980 ter z darilno pogodbo z dne 18.5.1978 - v zapuščino, in sicer v potrebnem obsegu za dopolnitev nujnega deleža tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke o nesklepčnosti tožbe ugotovilo, da je tožeča stranka pravilno postavila oblikovalni in dajatveni del zahtevka, ki je potreben za sklepčnost tožbe pri izpodbojni tožbi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, kakršna je obravnavana tožba (razlogi v točki 7 sodbe). V nadaljevanju je zaradi nesklepčnosti zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na darilno pogodbo z dne 18.5.1978, češ da tožeča stranka ni podala potrebnih navedb, kot jih zahteva 28. člen ZD (da je bil njen nujni delež prikrajšan, v kakšnem obsegu in o obračunski vrednosti zapuščine). Razlogi sodbe so torej sami s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Ugotovitve o nesklepčnosti tožbe pa so tudi materialnopravno zmotne.

10. Pritožba namreč pravilno opozarja, da je tožnica v tožbi dovolj jasno povedala, da ob smrti zapustnica ni imela premoženja, da je z njim v celoti razpolagala za časa življenja v korist tožene stranke s pogodbama, ki so predmet te pravde, da sta s toženo stranko njeni edini in zakoniti dedinji, katera razpolaganja zapustnice sama šteje za darilo in v kakšnem deležu oziroma v kateri vrednosti jih je treba vrniti v zapuščino zaradi dopolnitve njenega nujnega dednega deleža. Svoje trditve o prikrajšanju nujnega deleža je med drugim dokazovala s sodbo sodišča P III 75/95 z dne 4.11.2003, s katero je bil že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tukajšnje tožene stranke za ugotovitev, da je bila tožeča stranka že dedno odpravljena, in z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. Slednji v celoti potrjuje njene trditve, da zapustnica ni zapustila premoženja, da je nujni dedni delež tožeče stranke v celoti prikrajšan in da v poštev kot dedinji po zapustnici prideta le pravdni stranki kot zakoniti dedinji. Tako se izkaže, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno in dokazno podlago o vseh pravnorelevantnih okoliščinah za odločanje o njenem zahtevku. Nasprotno naziranje sodišča je zmotno, sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa najmanj preuranjena. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč namreč sodišče sploh še ni ugotavljalo spornega dejanskega stanja o tem, ali mora tožena stranka prejeto darilo (oziroma njeno vrednost) vrniti v zapuščino do celotne višine nujnega deleža tožeče stranke, kot trdi tožeča stranka, ali ne oziroma niti delno, kot se brani tožena stranka, češ da je tudi tožeča stranka iz navedene pogodbe oziroma na ta račun že prejela svoj dedni odpravek (prim. ugovorno podlago tožene stranke v odgovoru na tožbo, napotitveni sklep zapuščinskega sodišča). Zato je bilo treba sodbo v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo izvedlo predlagani dokazni postopek in o obsegu vračanja darila po darilni pogodbi z dne 18.5.1978 v zapuščino ponovno odločilo (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP).

11. Pri odločanju o sporni pogodbi o določitvi solastniških deležev in izročilni pogodbi z dne 6.6.1980, ko je tožeča stranka trdila in dokazovala, da gre za izročilno pogodbo v smislu tedanjega 106. člena ZD in da izročeno premoženje predstavlja darilo toženi stranki (110. člen ZD), ker sama kot dedinja s pogodbo ni soglašala, tožena stranka pa se je branila z ugovorom odplačnosti pogodbe, je sodišče sicer pravilno zastavilo pravno presojo odločilnih dejstev. Pritožbeno naziranje, da je treba obravnavano pogodbo zaradi elementov in naziva obvezno obravnavati po 106. členu ZD, je namreč zmotno. Po ustaljeni sodni praksi je treba tovrstne pogodbe ne glede na njihov naziv presojati po vsebini, tudi če so sklenjene med izročevalcem in potomcem in ob prehodu premoženja na prevzemnika že v času izročiteljevega življenja. Ugotoviti je treba skupni namen pogodbenikov oziroma zlasti izročitelja: ali je hotel podariti svoje premoženje in vnaprej urediti dednopravna razmerja izročitelja in njegovih dedičev, ali pa si je v zameno za izročeno premoženje želel zagotoviti varno starost s stanovanjem, preživljanjem, pomočjo, nego, oskrbo in podobnim. Od tega je odvisna pravna narava sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbeniki ter učinki v dedno pravnih razmerjih (prim. judikat VS RS II Ips 515/97 z dne 25.2.1999, II Ips 558/2007, II Ips 192/2007 z dne 26.8.2009, II Ips 1239/2008 z dne 14.7.2011 in druge).

12. Ne glede na to je treba pritožbi pritrditi, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti zaradi uveljavljenih in podanih procesnih kršitev, ki so narekovale razveljavitev sodbe tudi v tem delu.

13. Sodišče je odločilo, da bo za ugotavljanje spornih dejstev med drugim izvedlo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, in sicer s pridobitvijo njunih pisnih izjav (dokazni sklep na red. št. 46). Kot pravilno opozarja pritožba, je navedena odločitev v nasprotju s pravili ZPP o zaslišanju strank (257. člen ZPP in naslednji), kar je že samo po sebi vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Zaradi pomembnosti neposrednega vtisa pri zaslišanju strank je kot metoda izvajanja tega dokaza poudarjena neposrednost. Le v izjemnih primerih je dovoljeno zaslišanje po zaprošenem sodniku ali predsedniku senata (259. člen ZPP). Navedeno specialno določilo o zaslišanju strank glede na 263. člen ZPP izključuje uporabo 236a člena ZPP, ki dovoljuje izvajanje dokaza s pričami s predložitvijo njihovih pisnih izjav. Izvajanje dokaza s pisno izjavo stranke namesto z njenim neposrednim zaslišanjem v pravdnem postopku ni mogoče. 14. Utemeljeni so tudi očitki o nadaljnjih procesnih kršitvah. Po podatkih spisa in ugotovitvah sodbe je sodišče torej izvedlo dokaz z zaslišanjem strank z branjem pisnih izjav, ki so v spisu pod A15 in B3 (red. št. 54; razlogi v točki 3 sodbe). Hkrati je sodišče s sklepom pod točko II. odločilo, da se pisna izjava tožeče stranke z dne 30.7.2012 ne upošteva. Gre za izjavo, ki je v spisu v prilogi A15. Pritožbeno izpodbijani sklep v izreku odločbe nasprotuje navedenim razlogom sodbe, sam pa ni obrazložen. Torej je odločba nerazumljiva in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni namreč jasno, ali je bil dokaz izveden ali zavrnjen, če je bil zavrnjen, iz katerih razlogov, nenazadnje pa v razlogih tudi ni dokazno ocenjen.

15. Vse to kaže na nadaljnjo procesno kršitev – kršitev načela kontradiktornosti. Izraženo je v prvem odstavku 5. člena ZPP. Vključuje pravico do izjave. Ta pa je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS), na kar upravičeno opozarja pritožba. Vključuje pravico stranke do predlaganja in izvedbe dokaza. O tem, katere dokaze bo izvedlo, odloča sicer sodišče. Dokazne predloge strank, za katere meni, da niso utemeljeni, sme tudi zavrniti. Vendar le iz ustavno upravičenih razlogov in ob ustrezni obrazložitvi. Kadar brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala ta dokaz, in tega tudi ne obrazloži, je podana kršitev pravice stranke do izvedbe dokaza, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni izvedlo in tega tudi ni obrazložilo, je navedena kršitev podana tudi v obravnavanem primeru.

16. Ugotovljene procesne kršitve so takega značaja, da jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Zaradi izostalega zaslišanja strank (in dokazno neocenjene pisne izjave tožeče stranke) pa se nakazuje, da je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. To je narekovalo razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. V ponovljenem sojenju bo moralo dopolniti dokazni postopek z neposrednim zaslišanjem strank. Nato naj izvedene dokaze ponovno oceni in opravi ustrezno dokazno oceno ter o zadevi ponovno odloči. 18. Pri ponovnem odločanju bo moralo ponovno presoditi tudi dovoljenost in pravočasnost pisne vloge tožeče stranke, prejete 25.10.2012. Zaradi prekluzije je v izpodbijani odločbi ni upoštevalo, češ da je bila brez opravičila podana prepozno. Drži, da je bila podana po glavni obravnavi. Vendar je ocena o neopravičenosti protispisna. V vlogi je pojasnjeno, zakaj jo je stranka podala po glavni obravnavi. Prezrto je dejstvo, da je bila vložena v času, ko je bil izrek sodbe pridržan. Izostala je tudi ocena, ali gre za nedopustne nove navedbe in dokaze stranke, ali pa za strankino izjavo o rezultatih dokazovanja, na kar upravičeno opozarja pritožnica. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep pod točko I. (3. točka 365. člena ZPP).

19. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala še razveljavitev sklepa o stroških. O njih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti in pri tem upoštevati tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).