Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša, da odločitev o zavrženju dela tožbe pomeni njen neuspeh. ZPP v 154. členu uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožeče stranke zato pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, zato se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Pri tem razlogi, ki so pripeljali do izgube pravnega interesa, niso pomembni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Sevnici v zadevi I 117/2016 in sicer v delu, ki se je nanašal na izvršbo na v tožbi navedene premičnine.

2. Sodišče prve stopnje je v teku postopka o zahtevku odločilo tako, da je: - glede viličarja 1 in viličarja 2, zaradi umika tožbe s sklepom z dne 31. 1. 2019 postopek ustavilo; - glede 54 kosov tesnil sesalne enote B.; 82 kosov nastavkov za pihanje J. 28 kosov nastavkov za pihanje J., 2 kosov srednji del J. KPL črn, 21 kosov posod za J. univerzalne 20 l KPL Transpar, 57 kosov sesalcev A. 2000 in A. 1500 J 1400 in 20 kosov sesalcev A. 2000 in A. 1500 J 1400 zahtevku s sodbo I P 221/2017 z dne 17. 10. 2019 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 669/2020 z dne 27. 10. 2020 ugodilo; - v delu, ki se je nanašal na platnen gumiran gospodarski šotor; viličar 3; stroj za plastiko X; stroj za plastiko Y in stroj za plastiko Z, pa je tožbo s sklepom z dne 1. 6. 2021 zavrglo.

3. Z izpodbijanim sklepom je odločalo o stroških postopka. Ob upoštevanju vrednosti premičnin iz seznama stvari z ocenjeno vrednostjo IZV 26/17 (priloga A5 in B24) ter zgoraj povzetih odločitev, je ocenilo, da je tožnica v postopku uspela s 16,33 %, toženec pa s 83,67 %. V nadaljevanju je stroške odmerilo, izračunalo znesek, ki ga je glede na uspeh dolžna tožnica povrniti tožencu in znesek, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici, nato pa po njunem medsebojnem pobotanju odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti 5.560,16 EUR.

4. Pritožbo zoper tako odločitev vlaga tožnica. Meni, da sodišče odločitve ne bi smelo opreti na vrednost premičnin iz seznama, saj to nasprotuje vrednosti spora, ki je ves čas 49.000 EUR. Sodišče je prekoračilo pristojnost, strankam pa ni dalo možnosti, da se o tem izjavijo. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti. Z umaknjenim delom zahtevka tožencu niso nastali stroški in zato stroškov ni mogoče obračunati njemu v korist. V tem delu si razlogi nasprotujejo in odločitve ni mogoče preizkusiti. Uspeh strank v pravdi je napačno ugotovljen. Poudarja, da je bila tožba potrebna. Zavržena je bila, ker toženec s postopkom izvršbe ni nadaljeval oziroma je predlagal umik. To je okoliščina, na katero tožnica ni imela vpliva in zato ne more trpeti stroškovnih posledic. Sodišče bi tudi sicer lahko odločilo v njeno korist, če bi se postopek nadaljeval. Meni, da je z zahtevkom uspela. Poleg zmotne uporabe materialnega prava sta bili storjeni tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške.

5. Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter dodaja, da bi bil uspeh toženca večji, če bi sodišče upoštevalo tudi delni umik. Izvršilni postopek ni bil ustavljen zato, ker bi toženec umaknil predlog, ampak zato, ker je bil dolžnik v stečaju in sicer na podlagi drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Tudi sicer razlog za zavrženje tožbe za stroškovno odločitev ni pomemben.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje dovolj razlogov, da ga je mogoče preizkusiti. To velja tudi za razloge, ki se nanašajo na stroškovne posledice delnega umika tožbe, saj ti razlogi niso nejasni in si tudi ne nasprotujejo. Iz njih izhaja, da umika sodišče ni upoštevalo kot delnega neuspeha tožnice, saj je uspeh strank izračunavalo od za ta del znižane skupne vrednosti premičnin, stroške pa odmerjalo od skupne vrednosti spora.

8. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe oziroma sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Pritožnica takih trditev ni ponudila.

9. Sodišče prve stopnje s tem, ko si je pri ugotavljanju uspeha strank v tem postopku pomagalo s vrednostjo premičnin, kot izhaja iz Seznama stvari z ocenjeno vrednostjo IZV 26/17, priloga A5 in B24 (v nadaljevanju Seznam), ni poseglo v (s strani tožnice opredeljeno) vrednost spornega predmeta. Ta je ostala enaka in od te vrednosti je sodišče v nadaljevanju obračunalo tudi stroške obeh strank (glej točko 4 izpodbijanega sklepa). Upoštevanje vrednosti iz Seznama je sodišču omogočilo le (bolj realno) oceno uspeha strank. Ker gre pri Seznamu za listino v spisu, o kateri sta se stranki v teku postopka imeli možnost izjaviti, z njenim upoštevanjem sodišče prve stopnje ni poseglo v pravico tožnice do izjave, prav tako pa tudi načela kontradiktornosti ni kršilo.

10. Ni sporno, da je tožnica z delom zahtevka uspela (glej drugo alinejo 2. točke tega sklepa). Primerjava vrednosti premičnin, ki so bile predmet tega dela zahtevka (12.309,60 EUR), s skupno vrednostjo vseh premičnin, ki so bile zajete s tožbo (82.899,60 EUR), pokaže, da gre v tem delu za približno 15 % celotnega zahtevka, posledično pa je pritožnici treba priznati iz tega naslova 15 % uspeh.

11. Z ostalimi deli zahtevka pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tožnica ni uspela.

12. Pritožbeno sodišče tako soglaša, da odločitev o zavrženju dela tožbe, pomeni njen neuspeh. ZPP namreč v 154. členu uspeh veže na končni uspeh strank v pravdi. S stališča tožeče stranke zato pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba ali sklep o zavrženju tožbe. Čeprav je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin, nastalih med postopkom, nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, zato se šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla.1

13. Pri tem razlogi, ki so pripeljali do izgube pravnega interesa, niso pomembni. V konkretnem primeru je zato relevantno le to, da je bil del tožbe (pravnomočno) zavržen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora pojasnjuje, da je bil izvršilni postopek zoper dolžnika L., d. o. o., ki naj bi bil po toženčevih trditvah v tem postopku lastnik premičnin, na katere se nanaša sklep o zavrženju tožbe, ustavljen s sklepom I 117/2016 z dne 22. 11. 2018 v zvezi z popravnim sklepom z dne 6. 12. 2018 in sicer na podlagi drugega odstavka 280. člena ZFPPIPP. Razlog za ustavitev izvršbe zato ni bila pasivnost toženca oziroma njegov umik predloga.

14. V zvezi s tem delom tožbe je treba tudi opozoriti, da sodišče v primeru, ko tožbo zavrže zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, ne presoja njene utemeljenosti. Pritožbene navedbe, da bi tožnica s tem delom zahtevka uspela, če ne bi prišlo do zavrženja tožbe, so zato neupoštevne.

15. Primerjava vrednosti premičnin, ki so bile predmet tega dela tožbe (63.090 EUR), s skupno vrednostjo vseh premičnin, ki so bile zajete s tožbo (82.899,60 EUR), pokaže, da gre v tem delu za 76 % celotnega zahtevka in s tem za 76 % neuspeh tožnice.

16. Pri ugotavljanju uspeha strank, pa bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi delni umik tožbe. Za primer umika tožbe ZPP v 158. členu določa, da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru je tožnica tožbo v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev nedopustnosti izvršbe za dva viličarja, umaknila. Umaknila ga je zato, ker v stečaju nad dolžnikom L., d. o. o., ni priglasila izločitvene pravice in sta bila prodana (glej navedbe v vlogi z dne 21. 12. 2018, list. št., 70) in ne zato, ker bi toženec izpolnil zahtevek. Delni umik tožbe zato šteje za delni neuspeh tožnice. Primerjava vrednosti premičnin, ki so bile predmet tega dela tožbe (7.500 EUR) s skupno vrednostjo vseh premičnin, ki so bile zajete s tožbo (82.899,60 EUR), pokaže, da gre v tem delu za 9 % celotnega zahtevka in s tem za dodatni 9 % tožničin neuspeh.

17. Uspeh tožnice v pravdi tako znaša le 15 % in ne 16,33 % kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker pa se je zoper odločitev pritožila le tožnica, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi iz 359. člena ZPP, v odločitev ni posegalo.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP sklep potrdilo.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

1 Glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba 2006, 2. knjiga, stran 29-30. Tako tudi sodna praksa: VSL II Cp 1015/2001, VSK I Cpg 207/2006, VSL I Cpg 627/2010, VSL I Cpg 23/2012 in druge.