Jedro

Ker odpoved PZ učinkuje z vročitvijo, je podana odpoved PZ iz poslovnega razloga, ki je bila tožnici vročena 14.8.2003, nezakonita, saj je tožnica dne 6.8.2003 obvestila toženo stranko, da bo do nadaljnjega zaradi rizične nosečnosti v bolniškem staležu. Odločilno je, da je bil ob vročitvi odpovedi toženi stranki znano, da je tožnica noseča in ne, ali ji je bilo to dejstvo znano že v trenutku, ko je sprejela odločitev o odpovedi PZ iz poslovnih razlogov tožnici dne 25.7.2005. Zakonitost podane odpovedi PZ se presoja glede na dejstva ob podani odpovedi. Podana odpoved PZ je bila glede na določbo 115. člena ZDR, ki prepoveduje odpoved PZ delavki v času nosečnosti, nezakonita, čeprav je delavka tekom individualnega delovnega spora spontano splavila.

V skladu s 2. odstavkom 181. člena ZPP lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja med drugim, če tako določa poseben predpis.

Po 3. odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ v 30-ih dneh od vročitve odpovedi, zato je zmotno stališče, da tak ugotovitveni zahtevek delavca ni dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25.07.2003 in spremembo te odpovedi brez datuma (1. točka izreka sodbe). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki zaradi navedene odpovedi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami, določenimi v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko dne 29.11.2001. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni (2. in 3. točka izreka). Razsodilo je tudi, da je dolžna tožena stranka obračunati tožeči stranki plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in sicer za marec, april, maj in junij 2004 v bruto znesku, navedenem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ter ji izplačati neto zneske plač, zmanjšane za nadomestila, ki jih je tožeča stranka v istih mesecih prejela pri Zavodu za zaposlovanje. Od tako izračunanih zneskov je tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 18. dne v posameznem mesecu do plačila (4. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo plač v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi, da ji delovno razmerje ne bo prenehalo po poteku 30 dnevnega odpovednega roka, ki začne teči naslednji dan po vročitvi odpovedi z dne 25.07.2003 oziroma po poteku 30 dnevnega odpovednega roka, ki začne teči potem, ko prenehajo razlogi iz 1. odstavka 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 125.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka ali pa sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da v času izdaje obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženi stranki ni bilo znano, da je tožnica noseča. Prav tako pa to dejstvo v času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ni bilo podano. Navedeno izhaja iz pričakovanega datuma poroda v priporočilu Ginekološke klinike za bolniški stalež in splošno znanega dejstva, da nosečnost traja 266 dni.

Tožnici sta bila obvestilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena šele 14.08.2003, ker je bila na bolniškem staležu in ni sprejemala pošiljk. Nosečnost je izkazala s predložitvijo priporočila Ginekološke klinike z dne 18.08.2003, torej po vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz pritožbe nadalje izhaja, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da sta obvestilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je tožena stranka to odločitev sprejela v času nosečnosti tožnice.

Tožnica namreč takrat še ni bila noseča, sodišče pa mora zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati glede na čas, ko je delodajalec sprejel odločitev in izdal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nosečnost je nastopila med dolgotrajnim postopkom vročanja obvestila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je tožnici tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sicer pa pritožba še opozarja, da je bila nosečnost tožnice prekinjena 07.12.2003, zato zanjo od tega dne naprej ne velja več varstvena določba iz 115. člena ZDR. Sodišče je zato nepravilno uporabilo določilo 115. člena ZDR za delavko, pri kateri nosečnost ni več podana. Varstvo po 115. členu ZDR po mnenju tožene stranke ni absolutno, ker absolutno varovanih kategorij delavcev ZDR ne pozna. To določilo je treba zato razlagati v povezavi s 5. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa prekluzivne roke za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na to lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje pa delavcu ne more prenehati vse dokler so podani razlogi, ki jih določa 2. odstavek 115. člena ZDR, torej nosečnost, dojenje otroka ali izraba starševskega dopusta. Nazadnje pritožba uveljavlja še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da v sporu niso izpolnjene predpostavke za ugotovitveno tožbo, saj je zahtevek za ugotovitev trajanja pogodbe o zaposlitvi zapadel. Sodišče prve stopnje je zato kršilo 181. člen ZPP, izrek sodbe pa je nejasen in sam s seboj v nasprotju, s čemer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi glede odločitve o plači za mesec marec 2004 v 4. točki izreka, saj je sodišče o višini le-te odločilo brez vsake podlage v spisu. Kar zadeva višino zahtevka za plačilo plač, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 3. odstavka 350. člena ZPP, ker tožeča stranka višine sploh ni dokazala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v tistem delu, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke. Preizkus je opravilo iz razlogov, ki jih tožena stranka izrecno uveljavlja v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, bistvene kršitve določb postopka pa niso podane.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z dopisom dne

06.08.2003 obvestila toženo stranko, da je do nadaljnjega zaradi rizične nosečnosti v bolniškem staležu. Temu dejanskemu zaključku pritožba ne nasprotuje. Navedba, da v času, ko je tožena stranka sprejela izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je dne 25.07.2003, tožnica še ni bila noseča, je novo dejstvo, ki v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni upoštevno. Tožena stranka namreč v pritožbi ni dokazala niti zatrjevala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti najkasneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu pa pritožbeno sodišče poudarja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkuje z vročitvijo tisti stranki, ki ji je namenjena. Odločilno je torej, ali je bilo toženi stranki znano, da je tožnica noseča še preden ji je izpodbijano odpoved vročila, ne pa le, ali ji je bilo to dejstvo znano v trenutku, ko je sprejela odločitev, da ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazložene razloge pravilno ugotovilo dejansko stanje in zakonitost odpovedi presojalo glede na dejstvo, da je bila tožnica v času, ko je izpodbijano odpoved prejela, nedvomno noseča. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V skladu s 1. odstavkom 115. člena ZDR delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti, dojenja otroka oziroma staršem v času izrabe starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela; po

2. odstavku istega člena delavcem v navedenih okoliščinah tudi ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Če delodajalec ob izreku odpovedi ne ve za nosečnost delavke, velja posebno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma po prenehanju nezakrivljenih ovir obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

ZDR torej noseče delavke varuje tako pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 115. člena ZDR) kot tudi pred prenehanjem delovnega razmerja (2. odstavek 115. člena ZDR), zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nosečnosti tožnice nezakonita.

Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje tudi, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je varstveno določbo 115. člena ZDR uporabilo za tožnico, pri kateri nosečnost v času odločanja o zahtevku ni bila več podana. Uporaba tega določila v konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna, saj se zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja glede na dejstva, ki so bila podana v času, ko je tožnica prejela izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato dejstvo, da je tekom tega individualnega delovnega spora spontano splavila, ne vpliva na zakonitost podane odpovedi.

Prav tako neutemeljene so pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi kršitve 181. člena ZPP, prekoračitve tožbenega zahtevka, kakor tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 181. členom ZPP lahko tožeča stranka zahteva, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja med drugim, če tako določa poseben predpis.

Po 3. odstavku 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od vročitve, zato so zmotna izvajanja pritožbe, da ugotovitveni zahtevek tožeče stranke ni dopusten. Tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v smislu, da je sodišče prve stopnje o višini plače tožnice za mesec marec 2004 odločilo brez vsake podlage v spisu, ni podana.

Sodišče prve stopnje je zahtevku po višini ugodilo, izhajajoč iz bruto mesečne plače tožnice, določene v pogodbi o zaposlitvi z dne 29.11.2001 (priloga A1). V skladu z navedenimi razlogi je pravilno zaključilo, da tožnici za obdobje od 18.03.2004 do

31.03.2004 pripada le sorazmerni del dogovorjene bruto plače, tožena stranka pa sicer višini zahtevkov za izplačilo plač v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni ugovarjala. Glede na dogovorjeno bruto plačo v pogodbi o zaposlitvi sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevkih za izplačilo plač tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka (2. odstavek 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94), zato tožena stranka sama krije stroške pritožbe.