Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vpis v registru gospodarskih organizacij, da je družba nastala s prehodom iz TOZD v družbeno podjetje, ki je sklenilo z drugim podjetjem pogodbo o ustanovitvi te družbe, pomeni statusno spremembo TOZD s spojitvijo z drugim podjetjem, novo podjetje ali družba pa solidarno odgovarja za obveznosti podjetij, ki so nehala obstajati.
Morebitni drugačni sporazum o prevzemu obveznosti na omenjeno solidarno odgovornost navzven zato ne more vplivati, saj gre za kogentno normo, ki je sporazum zaradi varstva upnikov ne more spremeniti.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.
V tej odškodninski pravdi v zvezi s tožničinim padcem na tekočih stopnicah veleblagovnice E. dne 7.5.1988 je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tako toženi stranki naložilo, naj plača tožeči 46.000,50 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 179.896,00 SIT pravdnih stroškov.
Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Vztraja pri trditvi, da ni pasivno legitimirana, ker se je nesreča pripetila v veleblagovnici, ki je spadala pod TOZD T., del tega TOZD pa se je izločil in prodal podjetju E., ostali del pa se je spojil s TOZD T.T., ki je tudi prevzel vse obveznosti bivšega TOZD T. Tožena stranka je novo podjetje. Iz vpisa v sodni register je razvidno, da je tožena stranka nastala iz dela TOZD T., kar pa ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo. Po sporazumu med TOZD T. in T.T. je pravni naslednik slednji. Prisojena odškodnina je previsoka, zlasti iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Občutki, ki jih navaja tožnica, izvirajo v celoti iz škodnega dogodka in le-to tudi ni dokazano. Vzrok predčasne upokojitve ne more biti škodni dogodek. Pritožuje se tudi proti odločitvi o pravdnih stroških, ker je sodišče napačno določilo odstotek, s katerim je posamezna stranka uspela v postopku.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je pasivno legitimacijo tožene stranke pravilno ugotovilo in ob tem pravilno ocenilo listine, ki sta jih predložili v dokazne namene stranki. Bistveno za rešitev problema pasivne legitimacije tožene stranke je, ali odgovarja za obveznosti subjekta, v katerega sferi je prišlo do obravnavane nezgode. Med strankama ni sporno, da je bil to TOZD T. Zakon o podjetjih (Ur.l.SFRJ št. 77/88 in 40/89), ki ga je potrebno uporabiti glede na njegovo veljavnost v času statusnih sprememb, določa za primer takšnih sprememb podjetja, da podjetja, nastala z delitvijo, spojitvijo z drugimi podjetji ali s pripojitvijo h drugemu podjetju solidarno odgovarjajo za obveznosti podjetij, ki so nehala obstajati (drugi odst. 187.a člena ZP). Da je TOZD T. prenehal obstajati, priznava in pojasnjuje tožena stranka še tudi v pritožbi. V vpogledanem registrskem listu št. 1 je tudi zapisano, da je družba nastala s prehodom iz TOZD T. v družbeno podjetje, ki je bilo na novo ustanovljeno, kar pomeni, da gre za statusno spremembo TOZD (prvi odst. cit. člena), to pa glede na prej navedeni drugi odstavek prinaša solidarno odgovornost novoustanovljene družbe - tožene stranke. Če torej povzamemo, vpis v registru gospodarskih organizacij, da je družba nastala s prehodom iz tozda v družbeno podjetje, ki je sklenilo z drugim podjetjem pogodbo o ustanovitvi te družbe, pomeni statusno spremembo TOZD s spojitvijo z drugim podjetjem, novo podjetje ali družba pa solidarno odgovarja za obveznosti podjetij, ki so nehala obstajati. Morebitni drugačni sporazum o prevzemu obveznosti na omenjeno solidarno odgovornost navzven zato ne more vplivati, saj gre za kogentno normo, ki je sporazum zaradi varstva upnikov ne more spremeniti. V obravnavanem primeru ne gre za neko povsem novo podjetje, ki bi ga ustanovila druga podjetja, kot to skuša prikazati tožena stranka, marveč gre pri ustanovitvi novega podjetja tudi za to, da je prejšnji TOZD T. prešel vanj. Pasivna legitimacija tožene stranke je torej podana.
Splošna pritožbena trditev, da je prisojena odškodnina previsoka, terja le splošen odgovor, da odškodnina ni previsoko določena. K pritožbenemu pomisleku, da "občutki, ki jih navaja tožnica, izvirajo v celoti iz škodnega dogodka in le-to tudi ni dokazano", velja dostaviti, da je ta trditev nerazumljiva, če pa meri na to, da tožena stranka dvomi o tem, da bi tožničini neugodni občutki izvirali iz obravnavanega dogodka, pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi nobenih razlogov, zaradi katerih naj ne bi sodišče prve stopnje verjelo tožnici, kar je glede svojih občutenj izpovedala. Sicer pa pritožba niti ne pove, kateri tožničini občutki naj bi bili tisti, ki ne bi izvirali iz dogodka. Zgrešena je tudi pritožbena trditev, češ da vzrok predčasne tožničine upokojitve ne more biti škodni dogodek, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi povedalo, da gre pri tožnici za starejšo osebo, ki bi se tako ali tako upokojila, nezgoda je le pospešila upokojitev. In ko obrazložitev sodbe takoj zatem ugotavlja, da tožnica sedaj dela doma, gospodinji, da se takšno delo lahko dela tudi počasneje in da zato meni, da tožnica zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti toliko ne trpi, kot če bi bila sredi najbolj aktivnega življenjskega obdobja, je na dlani, da sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti ni upoštevalo njene upokojitve v pozitivnem smislu marveč v negativnem, saj je s povedanim utemeljilo, zakaj ji ni priznalo odškodnine iz tega naslova v zahtevanem znesku. Pa tudi iz samega zneska prisojene odškodnine iz tega naslova se vidi, da sodišče tožničine upokojitve ni štelo kot posledice obravnavanega dogodka.
Po povedanem torej pritožba nima prav ne v obsegu, s katerim napada dejansko plat sodbe, ne v obsegu, s katerim izpodbija materialnopravno odločitev, medtem ko za kršitve postopka sploh ne navede, v čem naj bi bile podane. Pritožbeno sodišče takšnih bistvenih kršitev absolutne narave tudi samo ni odkrilo.
Končno se pritožbeno sodišče strinja tudi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odločilo v duhu drugega odst. 154. člena ZPP, ko ni upoštevalo samo uspeha strank glede višine tožnici prisojene odškodnine, marveč tudi dejstvo, da je bil namenjen pretežen del postopka raziskovanju okoliščin, pomembnih za odločitev po temelju, tako glede ugotavljanja pasivne legitimacije tožene stranke kot tudi v zvezi z njenim ugovorom,da glede na nastanek škode ne odgovarja odškodninsko.
Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.
Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe.