Jedro

V sporih majhne vrednosti je možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov omejena na tožbo in odgovor na tožbo (z nadaljnjo vlogo pa lahko tožeča stranka le odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa na navedbe v tožnikovi vlogi). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se ne upoštevajo. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je od 6. 11. 2015 v postopku ponovne prisilne poravnave, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo oziroma pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče zato tega dejstva ne sme upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 9780/2015 z dne 2. 2. 2015 ohranilo v veljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni plača pravdne stroške v višini 281,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka kot uporabnik v elektronskem obrazcu s klikom na gumb 'strinjam se' izjavila, da sprejema vsa določila osveževalne pogodbe (sprejem osveževalne pogodbe pa je tožeča stranka sprejela preko računalniškega sistema), nato pa v svoj računalniški sistem iz spletne strani prenesla vse tožničine osvežene programske pakete in jih tudi uporabljala. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje (materialnopravno pravilno) zaključilo, da je bila osveževalna pogodba za leto 2014 med pravdnima strankama sklenjena.

7. Tožena stranka v pritožbi trdi, da med pravdnima strankama ni bilo soglasja za sklenitev osveževalne pogodbe in da storitev tožeče stranke ni uporabljala, s čimer izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh navedb ne more upoštevati (prvi odstavek 458. člen ZPP).

8. Nesklepčnost tožbe je podana takrat, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je tožba nesklepčna, ker je tožeča stranka sicer zatrjevala obstoj primarne licenčne pogodbe, ni pa je dokazala. Glede na predhodno pojasnjeno takšen dejanski stan ne ustreza nesklepčnosti tožbe. Tudi sicer pa očitek, da tožeča stranka ni dokazala obstoja primarne licenčne pogodbe v konkretnem primeru ni relevanten, saj tožeča stranka zahteva plačilo na podlagi osveževalne pogodbe za leto 2014, katera pa je bila med pravdnima strankama sklenjena in realizirana.

9. Stališče pritožnice, da predlaganje ustnih dokazov izraža zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava, je zmotno. V strokovni literaturi (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722) in sodni praksi (prim. odločbi VSL II Cp 511/2011 in II Cp 2634/2012 ter sklep VS RS III Ips 171/2009) je uveljavljeno stališče, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati (zgolj predlaganje določenih ustnih dokazov ne zadošča, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo). Takšne zahteve pa tožena stranka ni podala. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja (enako kot sodišče prve stopnje), da tožena stranka za svoje navedbe sploh ni predlagala nobenih dokazov (in so drugačne navedbe pritožnice - da je predlagala zaslišanje stranke - protispisne). Ko je tako, pa so neutemeljene tudi navedbe pritožnice, da ni imela možnosti razjasnitve dejanskega stanja in s tem učinkovitega pravnega varstva, saj je to sama onemogočila.

10. V sporih majhne vrednosti je možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov omejena na tožbo in odgovor na tožbo (z nadaljnjo vlogo pa lahko tožeča stranka le odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa na navedbe v tožnikovi vlogi, 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Tožena stranka v pritožbi trdi, da je od 6. 11. 2015 v postopku ponovne prisilne poravnave, kar je po izteku roka za odgovor na tožbo oziroma pripravljalne vloge. Pritožbeno sodišče zato tega dejstva ne sme upoštevati.

11. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odgovor na pritožbo tožeče stranke k predmetni odločitvi ni pripomogel, saj so bile vse relevantne navedbe podane že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).