Jedro

CSD niti v ponovljenem postopku ni skrbno, vestno in podrobno ugotavljal vseh relevantnih konkretnih dejstev oziroma okoliščin, ki so relevantne za sprejem pravilne in zakonite odločitve ob upoštevanju temeljnih načel upravnega postopka, izhajajočih zlasti iz določil 6. in 8. člena ZUP. Pač pa je CSD v ponovljenem postopku postopal v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v citirani sodbi in v nasprotju z njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. Prav tako se je pri svoji odločitvi v pravnem in tudi v pogledu relevantnega dejanskega stanja ponovno oprl na isto dokazno oceno, četudi je upravno sodišče v svoji sodbi presodilo, da je nezakonita iz številnih in podrobno argumentiranih razlogov, ki jih je CSD pri odločanju v ponovljenem postopku v celoti prezrl.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Centra za socialno delo Ptuj št. 12211-128/2012-29 z dne 29. 11. 2013 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ na podlagi 198. člena v zvezi z 10.b členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS, št. 69/04 -UPB1) z izrekom pod točko 1 razrešil skrbniških dolžnosti tožnika, ki je bil z odločbo prvostopenjskega organa z dne 7. 6. 2012 postavljen za skrbnika za poseben primer A.A., rojenemu ... 10. 1934, za zastopanje pri urejanju institucionalnega varstva; z izrekom pod točko 2 je odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve; z izrekom pod točko 3 je odločil, da v tem postopku ni bilo stroškov postopka.

V obrazložitvi uvodoma izpostavlja sodbo Upravnega sodišče RS št. I U 1114/2013-7 z dne 10. 9. 2013, s katero je bila odpravljena njegova predhodno dne 12. 11. 2012 izdana odločba v isti, sedaj sporni zadevi o razrešitvi tožnika kot skrbnika za poseben primer imenovanemu oskrbovancu ter zadeva vrnjena Centru za socialno delo Ptuj (v nadaljevanju: CSD) v ponovni postopek. V nadaljevanju povzema vsebino vloge tožnika z dne 30. 10. 2012 in dopisa PP Gorišnica z dne 31. 8. 2012. Tudi po opravljenem ponovnem ugotovitvenem postopku CSD smatra, da tožnik svoje naloge ni opravljal v korist varovanca. S tem, da tožnik želi nadzorovanje socialne delavke ali njej odgovorne osebe ob stikih varovanca z drugimi ljudmi ter prepoved izhodov varovanca iz Doma starejših občanov (v nadaljevanju: DSO) nikakor ne ravna v korist varovanca in prekoračuje pooblastila skrbnika za posebni primer za urejanje institucionalnega varstva. Takšno ravnanje CSD označuje za nedopustno, saj za tožnikove zahteve ne obstajajo utemeljeni razlogi, varovanec pa ima kljub bolezni, ki ga je že dokaj prizadela, vseeno pravico do stikov z drugimi ljudmi, vključno z B.B. in C.B. Kakršnokoli ravnanje z namenom preprečevanja izhodov varovanca iz DSO ali nadzorovanja stikov s tretjimi osebami, CSD označuje za nedopusten poseg v osebnostne pravice varovanca.

Iz obrazložitve izhaja, da je CSD svojo odločitev oprl na določila 198. člena in 2. odstavka 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v zvezi s 4. točko 1. odstavka 144. člena ZUP. Na podlagi slednje je odločil, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ker se je zdravstveno stanje A.A. poslabšalo in ker je potrebno, da ga nekdo zastopa pri urejanju institucionalnega varstva.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, drugostopenjski organ pa je tožnikovo pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP kot neutemeljeno z odločbo št. 12007-1/2014/7 z dne 3. 7. 2014, v kateri pritrjuje prvostopenjski odločitvi CSD in zavrača vse pritožbene ugovore. Pri tem še dodaja, da se glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani sporni zadevi glede slabega zdravstvenega stanja A.A. in glede na navedbe pritožnika, da sta sestri A.A. zanj že večkrat predlagali, da se mu zagotovi dodatna zaščita pravic in koristi. Zato se pritožbenemu organu poraja vprašanje, ali so pravice in koristi A.A. dejansko zaščitene v največji možni meri in zato poziva CSD, da brez nadaljnjega odlašanja preveri, ali je potrebna dodatna zaščita pravic in koristi A.A. v tej zadevi ter morebiti vložitev predloga za njegov odvzem poslovne sposobnosti pri pristojnem sodišču. V tožbi tožnik navaja, da je kot skrbnik vseskozi ravnal v korist svojega varovanca A.A. Poudarja, da si njegov varovanec želi biti nastanjen v DSO, kjer se dobro počuti. Pojasnjuje, da je kot varovančev skrbnik tožnik zgolj poslal protestno noto, dejansko pa ni omejeval svobode gibanja varovancu. Meni, da gre pretiran ukrep CSD, zoper čigar ravnanje je tožnik sprožil inšpekcijski nadzor Socialne inšpekcije, ki je ugotovila hude kršitve v postopku CSD in naznanila državnemu tožilstvu sum storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, s čimer je bil seznanjen tudi tožnik, ki je prejel Obvestilo o ugotovitvah izrednega inšpekcijskega nadzora z dne 8. 7. 2014 (ki ga v dokazne namene prilaga tožbi - tožbena priloga A3). Pojasnjuje, da je oskrbovanec njegov sorodnik, stric njegove žene, in da sta tožnika za skrbnika za posebni primer predlagali oskrbovančevi najbližji sorodnici, njegovi sestri Č.Č. in D.D. Poudarja, da ga je CSD razrešil skrbništva zaradi pritiskov družine B. in njihovega odvetnika prvič že z odločbo z dne 12. 11. 2012, ki je sicer odpravljena s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1114/2013-7 z dne 10. 9. 2013, vendar citirane sodbe CSD sploh ni upošteval v ponovljenem postopku. Prav tako sploh ni upošteval vseh dejstev glede stanja A.A. in zgolj površno preveril motive družine B., da bi A.A. prevzeli v svojo oskrbo in skrbništvo, ne da opisal nevzdržne razmere, v katerih je A.A. živel, ko je bil v oskrbi družine B. In to kljub temu, da je prav zaradi teh nevzdržnih razmer socialna delavka še istega dne, ko si jih je ogledala, tudi uredila njegovo nastanitev v DSO. Pač pa se CSD v izpodbijani odločbi ponovno sklicuje na ugotovitve policije (dopis PP Gorišnica z dne 31. 8. 2012), četudi je že Upravno sodišče v citirani sodbi ugotovilo, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker je policija svoje ugotovitve oprla izključno na navedbe družine B., ki so kot osumljenci ta dejanja seveda zanikali, medtem ko nista ne policija in tudi ne CSD preverila, pod kakšnimi pogoji je A.A. dne 20. 3. 2012 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju z družino B., četudi tedaj po psihiatričnem mnenju sploh ni bil več sposoben razumeti pravnih dejanj, kar lahko pomeni razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi po stališču sodišča v citirani sodbi. Tožnik poudarja, da bi CSD moral pred izdajo izpodbijane odločbe izpeljati celovit ugotovitveni postopek in celovito ugotoviti dejansko stanje, pri tem pa tudi ugotoviti, kakšna je bila dejanska oskrba družine B. ter pod kakšnimi pogoji je bila sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju in še zlasti, ali je C.B. sploh sposobna skrbeti za A.A. ob dejstvu, da sploh ni bližnja soseda A.A. in da A.A. z njo ni živel v skupnem gospodinjstvu, temveč v svoji hiši, ki je od hiše B. oddaljena približno 2 km, tako da mu niti ni bil zagotovljen stalni nadzor, ki ga A.A. potrebuje zaradi svoje bolezni. Prav tako iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, da bi CSD sploh upošteval psihiatrično mnenje, kot tudi ne, od kdaj dalje A.A. ni bil več sposoben razumeti pomena svojih dejanj ter zaščititi svoje pravice in koristi. Prav tako CSD tudi ne navaja, kolikokrat in od kdaj so svojci A.A. prosili CSD za pomoč, preden ga je socialna delavka po številnih urgencah prvič obiskala na domu v mesecu maju 2012. Izrecno se tožnik sklicuje tudi na dejstva, ki so opisana v citirani sodbi Upravnega sodišča in v tožnikovi pritožbi ter jih v tožbi kronološko podrobno opisuje. Dodaja še, da je bil dne 17. 10. 2013 tožnik povabljen na sedež CSD in soočenje z C.B., o čemer je tam zaposlena pravnica sestavila zapisnik, vendar le-tega tožnik ni nikoli prejel, niti po tem, ko je zanj izrecno zaprosil. Tedaj je predložil tudi vse račune v zvezi s porabo denarja A.A., kar je uradna oseba CSD vse preverila in pojasnila, da bo odslej prvostopenjski organ skrbel za te stvari in zadržal tudi bančne knjižice, ki ji jih je na njeno zahtevo tedaj izročil tožnik. Tožnik še navaja, da je tedaj C.B. na posebno vprašanje o njenih zahtevah hotela le bančne knjižice A.A. in da bi se A.A. vrnil v njeno oskrbo k njej na dom B. Izpovedala pa je še, da si je kravi A.A. prepisala na svoje ime, oziroma, da je eno kravo prodala, drugo kravo in tele pa prepisala v svojo last. Slednje bi moral CSD podrobno raziskati in ukrepati, v kolikor res skrbi za premoženje A.A. in dela v njegovo korist, ter zaščititi njegovo imetje, vključno kar zadeva posek lesa v gozdu A.A. s strani družine B. Tožnik posebej poudarja, da sta obe sestri A.A. že v mesecu decembru 2012 pri CSD predlagali razširitev tožnikovih skrbniških dolžnosti z dodatnimi pooblastili za urejanje stanja na posestvu in v hiši A.A., kar brez posebnih pooblastil sicer ni mogoče. Tožnik še navaja, da niti on sam in tudi ne obe sestri A.A. niso dobili nobenih informacij o njegovem zdravstvenem stanju v času njegove hospitalizacije - po padcu A.A. v DSO v mesecu oktobru 2013, zaradi katerega je bil več dni hospitaliziran v ptujski bolnišnici, njegovi svojci sploh niso seznanjeni z njegovim zdravstvenim stanjem, ker niso bili zabeleženi kot osebe, ki te informacije lahko prejemajo. Dodaja še, da je A.A. star 80 let in zaradi demence nesposoben zaščiti svoje pravice, od poškodbe oktobra 2013 dalje pa tudi nepokreten. Vendar njegovi sorodniki, ki ga imajo radi, kljub temu, da so pripravljeni zanj skrbeti, niso upravičeni niti do informacij o njegovem zdravstvenem stanju, medtem ko CSD zanj ne poskrbi. Slednje iz lastnega izkustva navaja tožnik, ki je to ugotovil v času, ko je bil A.A. nazadnje bolan, saj tedaj CSD o tem ni nič vedel, dokler ga ni s tem seznanil tožnik. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, ki jo je CSD izdal v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1114/2013-7 z dne 10. 9. 2013, s katero je bila odpravljena predhodno dne 12. 11. 2012 izdana odločba v isti, sedaj sporni zadevi o razrešitvi tožnika kot skrbnika za poseben primer oskrbovancu A.A. ter zadeva vrnjena CSD v ponovni postopek. Na podlagi 3. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v primeru, kot je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi, se zadeva vrne v stanje v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan, pristojni organ pa mora v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na pravno mnenje sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča (5. odstavek 64. člena ZUS-1).

Upravno sodišče je v sodbi I U 1114/2013-7 z dne 10. 9. 2013 odpravilo predhodno odločbo CSD z dne 12. 11. 2012 na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je CSD „tožnika kot skrbnika za posebni primer razrešil na podlagi te zakonske določbe ter dejanskega zaključka, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, ki ga je oprl na dejstva, izhajajoča iz tožnikovega dopisa z dne 30. 10. 2012 (iz katerih je izvedel sklep, da je tožnik s tem, ko je nasprotoval varovančevemu izhodu iz doma v spremstvu B., prekoračil svoja skrbniška pooblastila) ter podatke o varovančevem zdravstvenem stanju (ki naj bi mu omogočalo gibanje) in ugotovitve policije v zvezi s prijavo zaradi suma premoženjskega okoriščanja in nasilja s strani sosedov B.“ (točka 7 obrazložitve). Sodišče je v citirani sodbi obenem namreč tudi ugotovilo „da navedena dejstva ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika“ in še, da je “ključna dejstva za tak zaključek organ našel v tožnikovem dopisu z dne 30. 10. 2012, v katerem je ta izrazil nestrinjanje z dovoljenjem varovancu za izhod iz doma dne 27. 10. 2012 ter podatkih v zvezi z varovancem (zdravnika, policije), glede na katere je organ sklepal, da za tožnikovo nasprotovanje izhodu varovanca ni utemeljenih razlogov“ ter na tej podlagi presodilo, da „ bi bilo dejansko stanje v predmetnem po uradni dolžnosti uvedenem postopku za razrešitev skrbnika za posebni primer treba razjasniti temeljiteje in upoštevati kot relevantne še druge okoliščine, tožniku pa ob tem omogočiti, da se udeležuje ugotovitvenega postopka“ (točka 8 obrazložitve).

Izrecno pa je v citirani sodbi sodišče pod točko 9 obrazložitve posebej izpostavilo sledeče: „Zaključek o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, je logično mogoče izvesti iz ugotovitev o delovanju skrbnika, ki ni v korist varovanca oziroma o skrbnikovem neustreznem opravljanju skrbniških dolžnosti. Že zato, ker ocena organa o takem delovanju tožnika kot skrbnika izhaja zgolj iz enega njegovega dejanja, pisne vloge z dne 30. 10. 2012, in ne kontinuiranega spremljanja njegovega dela v določenem obdobju, je ta neprepričljiva. Neprepričljiva pa je v nadaljevanju tudi zato, ker pri presoji utemeljenosti tožnikovih zahtev, ki jih je kot skrbnik v vlogi z dne 30. 10. 2012 navedel – na kar je tožnik opozarjal v pritožbi ter opozarja tudi v tožbi - niso bila upoštevana vsaj organu že znana dejstva in okoliščine v zvezi z varovancem, ki izhajajo iz dokumentov upravnega spisa v zadevi, npr. o psihofizičnem stanju in bivalnih razmerah varovanca pred odhodom v dom (navedbe o tem je na zapisnik z dne 6. 6. 2012 podala E.E., ki je med drugim povedala tudi, da sta sestri B., skupaj z F.B. varovanca prepričali „da jima je prepisal posestvo“), o njegovem psihičnem stanju (- obvestilo Psihiatrične bolnice Ormož z dne ... 7. 2012, iz katerega med drugim izhaja mnenje tamkajšnje zdravnice, da gre pri varovancu za zelo napredovano dementno stanje, da varovanec ni sposoben za samostojno življenje in odločanje ter predvsem ni zmožen za zaščito lastnih interesov in potreb ter je kot tak zlahka žrtev izkoriščanja; - zapis o obisku predstavnic centra za socialno delo v domu, z dne 13. 9. 2012, iz katerega med drugim izhaja njuna ugotovitev o varovančevi nesposobnosti za razumen pogovor) ter o odnosu B. do varovanca (- zapis povzetka razgovora z dne 4. 6. 2012, iz katerega med drugim izhaja, da je šlo za izsiljevanje in grožnje s strani B. v zvezi z izhodom varovanca; - dopis doma centru za socialno delo z dne 30. 5. 2012, iz katerega izhaja, da je v domu F.B. grozil, da bo varovanca odpeljal nazaj domov; - dopis C.B. z dne 11. 6. 2012, v katerem navedena center za socialno delo prosi za pomoč in ukrepanje pri vrnitvi varovanca iz doma domov; - dopis odvetnika G.G. z dne 12. 7. 2012, v katerem ta kot pooblaščenec B. center za socialno delo sprašuje o podlagi za namestitev varovanca v dom ter zakaj se varovanca proti njegovi volji zadržuje v domu itd.; - zapisnik centra za socialno delo z dne 5. 9. 2012, v katerem so povzete izjave F.B., med drugim, da B. želijo, da se ponovno uredi pooblastilo njegove matere na varovančevem transakcijskem računu ter da imajo z varovancem sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, zato želijo, da se ona postavi za skrbnico, ki bo prevzela vse obveznosti skrbnice). Brez upoštevanja in vrednotenja navedenih dejstev in okoliščin ter ob sklicevanju kot na ključno okoliščino, da je varovančevo zdravstveno stanje tako, da mu omogoča gibanje, tako po presoji sodišča ni (bilo) mogoče verodostojno zaključevati o tem, da je tožnik brez podlage nasprotoval izhodu varovanca iz doma ter v nasprotju z varovančevimi koristmi. Organ se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje tudi še na dopis policije z dne 31. 8. 2012, iz katerega izhaja (kot pravilno povzema organ v odločbi), da je policija v zvezi s prijavo zaradi suma premoženjskega izkoriščanja in nasilja sester C.B. in B.B. zoper varovanca (A.A.) ugotovila, da v danem primeru ne gre za nasilje in ne premoženjsko izkoriščanje, ker je bila pogodba sklenjena pri notarju in na željo samega varovanca. Iz uradnega zaznamka policista, ki je priloga dopisa, je razvidno, da je opravil (le) razgovore z C.B., B.B., F.B. in E.E. - to pa so (glede na podatke v spisu) osebe, za katere je obstajal sum premoženjskega izkoriščanja ter izvajanja nasilja, in osebe, ki so s temi v sorodstvenem oziroma partnerskem razmerju, ter da so te osebe tako ravnanje zanikale - nato pa zaključil, da ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku ali preiskave kaznivega dejanja. Tako opravljen postopek zbiranja obvestil sicer očitno ustreza standardom policijskega dela. Vendar pa to ne pomeni, da bi se organ na navedene ugotovitve policije nekritično moral ali mogel opreti ter da jih ne bi moral ovrednotiti v povezavi še z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki so mu v zadevi bile znane, da bi mogel verodostojno zaključevati o tem, ali je tožnikovo vlogo z dne 30. 10. 2012 mogoče oceniti kot delovanje tožnika v nasprotju s koristmi varovanca oziroma neustrezno izvrševanje skrbniških dolžnosti. S tem v zvezi sodišče še dodaja, da sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju preživljalcem ne daje nobenih pravic ali pooblastil, da kakorkoli (so)urejajo ali (so)odločajo o nastanitvi varovanca (preživljanca) v domu ter o drugih zadevah, ki jih za varovanca ureja skrbnik za posebni primer; pri tem se tudi ne morejo sklicevati na dejansko nemožnost izpolnjevanja svojih pogodbenih obveznosti, kajti spremenjene razmere, ki otežkočajo oziroma onemogočajo izpolnjevanje pogodbe, so razlog za razvezo pogodbe oziroma drugačno ureditev pogodbenega razmerja (561., 562. člen Obligacijskega zakonika).“ Vendar CSD, ko je v obravnavani sporni zadevi odločal v ponovljenem postopku, pri izdaji sedaj izpodbijane odločbe ni upošteval v 9. točki obrazložitve citirane sodbe izraženih stališč sodišča, ki zadevajo postopek. Prav tako pa, v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1, tudi ni upošteval mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, izraženega v obrazložitvi citirane sodbe pod točko 10. in 11. obrazložitve, ki se glasita: “Po presoji sodišča pa bi organ moral oceno o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, pretehtati tudi z vidika določbe prvega odstavka 182. člen ZZZDR, po kateri se, če je mogoče in to ni v nasprotju s koristmi varovanca, za skrbnika imenuje njegovega sorodnika, in določbe 183. člena tega zakona, po kateri se pri imenovanju skrbnika upošteva želje varovanca, če jih je ta sposoben izraziti, ter želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Iz navedenih določb namreč po mnenju sodišča izhaja (namen zakona), da se za skrbnika postavi, če ni posebnih razlogov proti temu (kot jih določa zakon), varovančev sorodnik. Pri imenovanju skrbnika pa so tudi, po mnenju sodišča enako pri razrešitvi skrbnika, upoštevne želje njegovih bližnjih sorodnikov. Zato bi organ v obravnavani zadevi za odločitev relevantno dejansko stanje popolneje lahko ugotovil tudi z vključitvijo v postopek varovančevih sester, ki sta se o imenovanju skrbnika prav tako izjavili (glede na mnenje psihiatra v spisu pa je vprašljivo, ali bi svoje želje razumsko lahko izrazil sam varovanec).

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, organ svoj zaključek o tem, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika, temelji tudi na oceni, da je tožnik z zahtevami v dopisu z dne 30. 10. 2012 presegel svoja pooblastila skrbnika za posebni primer. V zvezi s tem je mogoče ugotoviti, da je v odločbi z dne 7. 6. 2012, s katero je bil tožnik imenovan za skrbnika za posebni primer, kot naloga navedeno zastopanje tožnika pri urejanju institucionalnega varstva. Taka opredelitev skrbniških dolžnosti ni skladna z določbo 186. člena ZZZDR, po kateri se v odločbi o imenovanju skrbnika določi dolžnosti skrbnika in obseg njegovih pooblastil. Glede na to, kako je v odločbi naloga skrbnika opredeljena, je njeno vsebino treba razlagati (konkretno katere dolžnosti in katera pooblastila ima skrbnik). Sodišče s tem v zvezi dodaja, da iz dopisa psihiatrinje v domu z dne 6. 6. 2012 izhaja, da bi varovanec potreboval skrbnika, da se zanj odloča v zvezi z urejanjem nastanitve v ustrezno institucijo in zdravljenjem ter urejanjem bančnih in poštnih zadev. Glede na navedeno organ ne bi mogel povsem nekritično in brez navedbe argumentov zaključevati, da bi tožnik kot skrbnik za posebni primer ne mogel postavljati zahtev v zvezi z izhodi varovanca iz doma oziroma obiskovanjem varovanca. Ne glede na povedano pa bi se kazal sporazum skrbnika z domom glede izhodov, sprejemanja obiskov itd. varovanca, utemeljen tudi na zdravstvenih podatkih o varovancu ter zdravniških mnenjih o varovančevem duševnem zdravju, kot bolj racionalna rešitev kakor uvedba in vodenje postopka za razrešitev skrbnika.“ Kot je razvidno iz obrazložitve sedaj izpodbijane odločbe, povzete v tej sodbi pod točkami 1 do 3, niti v ponovljenem postopku CSD ni skrbno, vestno in podrobno ugotavljal vseh relevantnih konkretnih dejstev oziroma okoliščin, ki so relevantne za sprejem pravilne in zakonite odločitve ob upoštevanju temeljnih načel upravnega postopka, izhajajočih zlasti iz določil 6. in 8. člena ZUP. Pač pa je CSD v ponovljenem postopku postopal v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča v citirani sodbi in v nasprotju z njegovimi stališči, ki zadevajo postopek. Prav tako se je pri svoji odločitvi v pravnem in tudi v pogledu relevantnega dejanskega stanja ponovno oprl na isto dokazno oceno, četudi je upravno sodišče v citirani sodbi presodilo, da je nezakonita iz številnih in podrobno argumentiranih razlogov, ki jih je CSD pri odločanju v ponovljenem postopku v celoti prezrl. To pa je, kot rečeno, v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1, prav tako pa tudi v nasprotju z določilom 2. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji), po katerem mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

Navedeno pomeni, da je CSD nepravilno uporabil tako določila 198. člena ZZZDR v povezavi z določili 182., 183 in 186. člena ZZZDR, kot zlasti tudi določilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponodni postopek (tretji odstavek istega člena).