Sodišče prve stopnje je materialno pravno pravilno pojasnilo, da je namen opominjalnega postopka po drugem odstavku 20. člena ZPotK-2, da se kreditojemalec opozori na kršitev obveznosti, ki jih ima po kreditni pogodbi ter se mu omogoči, da jih odpravi, pri čemer je rok 15 dni določen kot minimalni rok, ki mora biti dan, da lahko kreditojemalec zapadle obveznosti poravna.
I.Pritožba se zavrne in v izpodbijanih točkah I. ter III. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) plačati 14.446,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2023 dalje do plačila. V točki II. izreka je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila 13,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2023 dalje do plačila. V točki III. izreka je sklenilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 520,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
2.Toženec se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del citirane odločitve sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zatrjuje, da izpodbijana sodba za toženca pomeni sodbo presenečenja. Na naroku za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2024 je sodišče prve stopnje namreč navedlo, da listine, ki jih je do sedaj kot dokaz predložila tožnica, ne izkazujejo tega, da bi banka postopek opominjanja, kot tudi odstop od kreditne pogodbe, izpeljala pravilno. V nasprotju s tem stališčem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo drugačno pravno oceno. Iz tega razloga je tožencu kršilo pravico do izjave, saj je bil slednji glede na pravno oceno sodišča prve stopnje z naroka za glavno obravnavo prepričan, da bo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. S tem je bil toženec zaveden, da ni podal dodatnih trditev in dokazov, ki bi podprli njegova stališča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.
Toženec je tudi prepričan, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 20. člena Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZpotK-2). Ob jasni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica v opominu z dne 22. 5. 2023 tožencu ni določila dodatnega roka za plačilo zapadlih obveznosti, ki bi bil dolg vsaj 15 dni, zakonski pogoj za pravno učinkovit predčasen odstop tožnice od kreditne pogodbe z dne 19. 11. 2018 ni bil izpolnjen. Zatrjuje, da tožnica tudi ni izkazala, da je toženec prejel opomin z dne 22. 5. 2023. Pri tem je tožnica kot dokaz v pravdni spis vložila dve poštni povratnici, ki pa obe izkazujeta zgolj to, da je bilo tožencu in njegovemu očetu vročeno obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe.
Pritožbenemu sodišču po navedenem predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni, tako da zahtevek zavrne ali jo podrejeno razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
3.Tožnica ni odgovorila na pritožbo.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti preverilo, ali so morebiti podane (absolutne) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, in 12. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ali je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.
6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanjih niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.
7.V obravnavanem sporu tožnica zoper toženca zahteva plačilo skupnega zneska v višini 14.453,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi in nadaljnjih vlogah je navedla, da je toženec z banko A. d.d. dne 9. 11. 2018 sklenil kreditno pogodbo za kredit v znesku 20.000,00 EUR, ki se ga je zavezal vrniti v 120 zaporednih mesečnih obrokih. V skladu z zavarovalno pogodbo je banka terjatev iz kreditne pogodbe zavarovala pri tožnici za primer, če bi utrpela škodo zaradi nerednega plačevanja obveznosti s strani toženca. Zaradi neplačevanja kredita in s tem nastanka škodnega primera je banka dne 12. 7. 2023 vložila zahtevek za plačilo zavarovalnine in terjatv odstopila tožnici. S plačilom zavarovalnine je na tožnico na podlagi zakonite subrogacije prešla terjatev banke, zato je kot prevzemnica terjatve in kot nova upnica vstopila v položaj banke in toženca pozvala na izpolnitev obveznosti v višini 14.239,50 EUR, ki je vse do vložitve tožbe ni izpolnil. Toženec je zahtevku tožnice nasprotoval v bistvenem z navedbami, da njegov oče A. A. kot skrbnik ni bil pooblaščen za prejemanje poštnih pošiljk (opominov) banke, in da banka ni pravilno izvedla postopek odstopa od pogodbe, zaradi česar v plačilo ni zapadel celotni znesek še neplačanega dela kredita.
8.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj je banka dne 6. 7. 2023 na podlagi 20. člena ZpotK-2 upravičeno in pravilno odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala takojšnje plačilo preostalih obrokov kredita.
9.Odločitev sodišča prve stopnje ne predstavlja sodbe presenečenja, za kar se zavzema pritožnik. O sodbi presenečenja govorimo, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki je stranka ob zadostni procesni skrbnosti ni mogla predvideti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje svoje odločitve namreč ni oprlo na drugo pravno podlago, saj je tožbeni zahtevek presojalo na zatrjevani pravni podlagi pravdnih strank, in sicer po določbah o zakoniti subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika - OZ) in ZPotK-2. Po vpogledu v zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 10. 7. 2024 (l. št. 57 spisa) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer držijo navedbe pritožbe, da je sodnica v okviru odprtega sojenja na navedenem naroku pojasnila, da se sodišču glede na navedbe toženca, zlasti pa glede na kogentne določbe ZPotK zastavlja vprašanje primernosti oziroma pravilnosti izpeljanega postopka opominjanja, kot tudi odstopa od kreditne pogodbe. Listine, ki jih je do sedaj kot dokaz v zvezi s tem predložila tožnica namreč ne izkazujejo tega, da bi banka ta postopek izpeljala pravilno. Kot izhaja iz zapisnika navedenega naroka za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje v nadaljevanju izvedlo dokazni postopek oziroma zaslišalo skrbnika toženca, A. A. ter na tej podlagi zaključilo, da je zadeva zrela za razsojo in sprejelo sklep, da je glavna obravnava končana.
Sodišče druge stopnje zaključuje, da s takšnim procesnim postopanjem sodišča prve stopnje, ki je zgolj v okviru materialno procesnega vodstva in načela odprtega sojenja pred izvedbo dokaznega postopka povzelo pravno in dejansko stanje spisa, ni bila kršena pravica toženca do izjave, zaradi česar ni podana zatrjevana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
10.Pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pritožba ne more izpodbiti z navedbami, da toženec ni prejel opomina z dne 22. 5. 2023. Sodišče prve stopnje je namreč v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo, da je banka poslala več opominov zaradi neplačila obveznosti in nazadnje obvestilo o odpoklicu kredita in takojšnji predčasni dospelosti z zahtevo za vračilo kredita, pri čemer so bila vsa pisanja naslovljena na toženca, pravno veljavno pa jih je zanj sprejel njegov skrbnik, A. A. Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je slednji ob zaslišanju potrdil, da je opomine oziroma pisanja banke, sicer na ime toženca, prejel. Prejem za pritožbo spornega opomina z dne 22. 5. 2023 je v dokaznega postopku neposredno potrdil A. A., zaradi česar ni podan noben dvom v dokazanost tega dejstva.
11.Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da je banka na podlagi 20. člena ZPotK-2 upravičeno odstopila od kreditne pogodbe in zahtevala takojšnje plačilo preostalih neplačanih obrokov kredita. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno pojasnilo, da je namen opominjalnega postopka po drugem odstavku 20. člena ZPotK-2, da se kreditojemalec opozori na kršitev obveznosti, ki jih ima po kreditni pogodbi ter se mu omogoči, da jih odpravi, pri čemer je rok 15 dni določen kot minimalni rok, ki mora biti dan, da lahko kreditojemalec zapadle obveznosti poravna.
Pred iztekom tega roka banka ne more pridobiti odstopnega upravičenja.
12.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem primeru banka opomin, s katerim je toženca opomnila na dolg v višini 314,33 EUR ter ga pozvala k plačilu tega dolga, tožencu poslala 22. 5. 2023. Obvestilo o odpoklicu kredita je datirano z dne 23. 6. 2023, tožencu pa je bilo vročeno 3. 7. 2023, torej več kot mesec dni po poslanem opominu, pri čemer je v tem obvestilu banka toženca obvestila, da od pogodbe odstopa 6. 7. 2023. Toženec tudi po prejemu tega obvestila ni plačal ničesar, temveč se je skrbnik toženca, A. A., dne 11. 7. 2023 oglasil na banki in dejal, da obveznosti ne bo plačal. Slednji je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob zaslišanju izpovedal, da se je oglasil na banki, prinesel kartice in rekel, naj račun zaprejo in postopajo zoper toženca, kot je treba.
13.Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje materialno pravnemu zaključku v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da zgolj izostanek roka, v katerem naj toženec plača dolg po opominu z dne 22. 5. 2013, ne vpliva na nastanek odstopnega upravičenja banke. V tem kontekstu je namreč sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je bil toženec v zamudi s plačilom najmanj dveh obrokov kredita, da je banka toženca na dolg opozorila ter ga pozvala, da ga plača, ter da je obvestilo o tem, da od pogodbe odstopa, tožencu poslala več kot 15 dni kasneje oziroma je od pogodbe, glede na datum naveden v dopisu 23. 6. 2023, odstopila več kot 15 dni po tem, ko je toženca opozorila na dolg po kreditni pogodbi, njegov skrbnik pa je banko izrecno obvestil, da toženec dolga ne namerava poravnati.
14.Po presoji sodišča druge stopnje je glede na takšen potek opominjanja banka v obravnavanem primeru tožencu omogočila dovolj časa, da poplača svoje zapadle obveznosti iz naslova kreditne pogodbe, zaradi česar je po tem, ko toženec te obveznosti ni poravnal, banka utemeljeno in v skladu z ZPotK-2 odstopila od predmetne kreditne pogodbe.
15.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).
16.Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
-------------------------------
1. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je toženec v letu 2022 huje telesno poškodoval, zato je bil na podlagi odločbe CSD Maribor z dne 7. 9.2022 kot skrbnik za posebni primer imenovan njegov oče A. A., pri čemer pa je bil toženec v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. St N 237/2022 postavljen še po skrbništvo njegovega očeta.
2. Sodba presenečenja se običajno manifestira v procesni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, torej v kršitvi pravice do izjave, ki v določenih primerih lahko pomeni tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva - prim z VS RS Sklep II Ips 302/2017 z dne 9. 8. 2018.
3. Drugi odstavek 20. člena ZpotK-2 določa, da pred izjavo o odstopu od kreditne pogodbe dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določi primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni.