Jedro

Če iz opisa dejanja ni razvidno, da je storilec nameraval pobegniti v tujino z namenom vključitve v združbo, ustanovljeno s ciljem zrušiti ali spraviti v nevarnost objekte varstva, naštete v 1.odst. 2.čl. ZKLD, niso podani zakonski znaki pripravljalnega dejanja kaznivega dejanja po 8.tč. 3.čl. ZKLD.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba glede obsojenega A.T., glede obsojenega P.M. pa po uradni dolžnosti, spremeni tako, da se oba obsojenca po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e , da sta v namenu, da pobegneta v STO (Svobodno tržaško ozemlje) in tam postaneta člana združbe, ki ji je cilj vršiti zločine proti FLRJ, dne 30.5.1950 samovoljno zapustila delo v Tovarni usnja V., da pripravita potrebne stvari, ki sta jih nameravala pri pobegu vzeti s seboj, P.M. pa je v ta namen odvzel v Tovarni usnja na V. odejo, last splošnega ljudskega premoženja, vendar jima je bil pobeg čez mejo zaradi aretacije preprečen; sta torej pripravljala izvršitev hudega kaznivega dejanja vključevanja v združbo po 8. točki 3. člena ZKLD ter so tudi pripravljalna dejanja že zadobila določeno obliko, s tem, da sta obtoženca zapustila delo in si pripravila stvari, ki bi jima služile pri dejanju pobega; s čimer naj bi storila kaznivo dejanje pripravljanja izvršitve dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki ter nagrada njunega zagovornika proračun.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.8.1950 obsojena P.M. in A.T. spoznalo za kriva kaznivega dejanja pripravljanja izvršitve dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD in ju po 1. odstavku 4. člena istega zakona z uporabo 62. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika (KZ-47) obsodilo vsakega na dve leti odvzema prostosti s prisilnim delom in na eno leto izgube državljanskih pravic v smislu točk a) do č) 37. člena KZ-47 in sicer: a) volilne pravice, b) pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih in c) pravice javnega nastopanja. V kazen jima je vštelo čas prebit v priporu od 2.6.1950 dalje, "plačila povrnitve" stroškov kazenskega postopanja pa ju je oprostilo. Ta sodba je po podatkih kazenske evidence postala pravnomočna.

Z odločbama Prezidija ljudske skupščine LRS sta bila obsojenca pomiloščena; A.T. z odločbo z dne 9.11.1951, tako da mu je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom oziroma strogim zaporom znižana na 1 leto in 6 mesecev, P.M. pa je bila z odločbo z dne 4.2.1951 neprestana kazen odvzema prostosti s prisilnim delom oziroma strogega zapora odpuščena.

Zoper to pravnomočno sodbo je na podlagi 1. odstavka 421. člena ZKP iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v korist obsojenega A.T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega A.T. oprosti obtožbe, kajti opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja.

Zahteva za varstvo zakontosti je utemeljena, glede obsojenega P.M. pa je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo spremeniti po uradni dolžnosti.

Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojeni A.T. spoznan za krivega, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, niti katerega drugega kaznivega po takratni zakonodaji. V opisu dejanja je javni tožilec obsojenemu A.T. očital, da je pustil službo v tovarni usnja z namenom, da bi skupaj s P.M. pobegnila v tujino. Vendar pa tako dejanje, kot je opisano, nima zakonskih znakov pripravljalnega dejanja kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD, kajti pobeg v tujino bi moral biti storjen z namenom vključitve v združbo, ustanovljeno s ciljem zrušiti ali spraviti v nevarnost objekte varstva, naštete v 1. odstavku 2. člena ZKLD (obstoječa državna ureditev FLRJ, njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne ali gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast). V opisu dejanja je naveden le abstraktni dejanski stan, da sta obsojenca nameravala pobegniti v tujino z namenom, da bi tam postala člana združbe, ki ji je cilj vršiti zločine zoper FLRJ. Okoliščine življenjskega primera, ki bi utemeljevale zatrjevani abstraktni opis, pa sploh niso konkretizirane, tako da tega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja opis sploh ne vsebuje. Vrhovni državni tožilec pravilno izpostavlja, da se je sodišče v izpodbijani pravnomočni odločbi postavilo na nevzdržno stališče, po katerem vsak pobeg v tujino že sam po sebi pomeni tudi vključitev v vrste te ali one sovražne organizacije in na ta način že tako sporno normo še napačno razumelo. Iz povedanega je razvidno, da dejanje, zaradi katerega je bil A.T. obsojen, ni imelo znakov kaznivega dejanja po tedaj veljavni zakonodaji in je bilo zato treba zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP ugoditi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeniti ter po 1. točki 358. člena ZKP obsojenega A.T. oprostiti obtožbe za pripravljanje kaznivega dejanja po 8. točki 3. člena ZKLD.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je po spoznanju, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v korist obsojenega A.T., podani tudi v korist obsojenega P.M., glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, po uradni dolžnosti ravnalo tako, kakor da bi bila taka zahteva vložena, ter obsojenega P.M. iz enakega razloga oprostilo obtožbe (2. odstavek 424. člena ZKP).

Glede na tak izid postopka z izrednim pravnim sredstvom je Vrhovno sodišče po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke 1. odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada njunega zagovornika, proračun.