Jedro

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku dejansko odreklo pravico do objektivne kumulacije zahtevkov, razlogov za takšno odločitev pa ni navedlo, kar onemogoča njen celovit pritožbeni preizkus. Stališče, da nepremoženjski spor ne more imeti denarnega ekvivalenta, v tem primeru ni uporabno. Že samo vrednost tožnikovega denarnega zahtevka namreč presega znesek, ki po prvem odstavku 32. člena ZPP predstavlja mejno vrednost za stvarno pristojnost okrožnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na zahtevani umik objave spornih prispevkov s spletnega portala www.xy.com., ter za objavo sodbe na navedenem portalu, niti za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Napovedalo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo v tem obsegu odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Tožnik se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Poudarja, da so vsi trije zahtevki vezani na isti historični dogodek (objavo spornih člankov) ter na isto pravno podlago (neposlovno odškodninsko odgovornost za nastalo nepremoženjsko škodo). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikove pravice do objektivne kumulacije zahtevkov. V takšnem primeru se pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Že vrednost tožnikovega denarnega zahtevka (50.000,00 EUR) zadošča za stvarno pristojnost okrožnega sodišča. Enako velja za vrednost obeh nedenarnih zahtevkov, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Poleg tega načelo ekonomičnosti postopka zahteva skupno obravnavo vseh zahtevkov. Sodišče je z izdajo izpodbijanega sklepa kršilo pravila o stvarni pristojnosti, hkrati pa je v celoti prezrlo tožnikove argumente glede pristojnosti in s tem kršilo tožnikovo pravico do izjave.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik je v tožbi zoper toženko, ki naj bi z objavo spornih prispevkov na spletnem portalu posegla v tožnikovo dobro ime, naperil tri zahtevke: denarnega za plačilo 50.000,00 EUR odškodnine in dva nedenarna, za umik spornih prispevkov in za objavo sodbe. Nedvomno imajo vsi trije zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Izvirajo namreč iz istega historičnega dogodka (toženkinega škodnega ravnanja) in se presojajo po istih pravnih pravilih, ki jih za povrnitev nepremoženjske škode v 178. in 179. členu določa Obligacijski zakonik (OZ). Po prvem odstavku 182. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko tožeča stranka v eni tožbi uveljavlja več zahtekov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se po prvem odstavku 41. člena ZPP določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku dejansko odreklo pravico do objektivne kumulacije zahtevkov, razlogov za takšno odločitev pa ni navedlo, kar onemogoča njen celovit pritožbeni preizkus. Stališče, da nepremoženjski spor ne more imeti denarnega ekvivalenta, v tem primeru ni uporabno. Že samo vrednost tožnikovega denarnega zahtevka namreč presega znesek, ki po prvem odstavku 32. člena ZPP predstavlja mejno vrednost za stvarno pristojnost okrožnega sodišča. 6. Sodišče prve stopnje po navedenem neupravičeno zavrača svojo stvarno pristojnost za odločanje o tožnikovih nedenarnih zahtevkih, vključno s predlagano začasno odredbo. Očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 4. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer ni zagrešilo, je pa napačna uporaba prej navedenih procesnih pravil vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki je zato obremenjen z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo.