Jedro

V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno.

V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da uveljavljana terjatev izvira iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko kot upravnikom in toženo stranko kot etažnim lastnikom poslovnega prostora. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta, saj sta obe družbi z omejeno odgovornostjo. Terjatev, ki jo tožeča stranka v tem sporu uveljavlja, tedaj izvira iz gospodarske pogodbe v smislu drugega odstavka 13. člena OZ. Za tovrstne terjatve pa 349. člen OZ določa triletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki II/A in III izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 3391/2007 z dne 9. 4. 2008 vzdržalo v veljavi za znesek 2.182,81 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter sorazmernim delom stroškov izvršilnega postopka (točka 1 izreka), za znesek 3.024,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter sorazmernim delom izvršilnih stroškov pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II/A izreka). Prav tako je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo za del zakonskih zamudnih obresti (točka II/B izreka), ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 183,23 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe v točki II/A in zoper stroškovni izrek se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. S pritožbenim predlogom se zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku tudi glede zavrnjenega dela, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka zaradi zastaranja nepravilno uporabilo materialno pravo. Po stališču pritožbe je pri gospodarskih subjektih, kar tožena in tožeča stranka vsekakor sta, potrebno upoštevati triletni zastaralni rok iz 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izpostavlja, da se 355. člen OZ v točki 1 sklicuje na gospodinjstva, v točki 6 pa je izrecno navedeno, da gre za večstanovanjske hiše, v katerih poslovni odnos upravnika nastane večinoma z gospodinjstvi in se ne nanaša na poslovne stavbe, kot je primer v tej zadevi. V kolikor bi gospodarski subjekt obratovalne stroške plačeval neposredno dobaviteljem, bi torej veljal triletni zastaralni rok, takšen pa bi moral veljati tudi v tem primeru. Glede zavrnitve tožbenega zahtevka za znesek 129,92 EUR po računu 782, ker da tožeča stranka navedenega računa ni predložila, pa tožeča stranka navaja, da se sporni račun nahaja v sodnem spisu. Dodaja še, da zadevni račun ni bil nikoli sporen, tožena stranka ni ugovarjala njegovemu obstoju in vsebini, temveč le, da naj bi račun poravnala. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je vzelo za podlago svoje sodbe sodišče prve stopnje, sodba pa tudi ni obremenjena z uradoma upoštevnimi postopkovnimi kršitvami absolutne narave.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe uveljavlja plačilo terjatve iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora, katerega etažni lastnik je tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev na podlagi računov iz obdobja od leta 2004 do leta 2006, delno ugodilo in sicer za zneske izračunov, izvirajočih iz leta 2006, za zneske po računih iz leta 2004 in 2005 pa je sledilo ugovoru zastaranja in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za znesek v višini 129,92 EUR, ker tožeča stranka na ta znesek nanašajočega se računa ni predložila.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja delno zavrnilo, opirajoč se na 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, po kateri v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja in druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih in krajših rokih.

8. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja uporabilo zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena ZPP, zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja druge stroške in storitve, ki jih je plačal za etažne lastnike, vendar pa to določilo velja le za terjatve upravnikov v večstanovanjskih hišah. V konkretnem primeru ne gre za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori, kar med strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere, saj je institut zastaranja tako pomemben, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti vnaprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene. Poleg tega velja pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Ker se določba 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne nanaša na terjatve upravnikov poslovnih stavb, pač pa zgolj na terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš, je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo (341. člen ZPP).

10. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da uveljavljana terjatev izvira iz pogodbenega razmerja med tožečo stranko kot upravnikom in toženo stranko kot etažnim lastnikom poslovnega prostora. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da sta obe pravdni stranki gospodarska subjekta, saj sta obe družbi z omejeno odgovornostjo. Terjatev, ki jo tožeča stranka v tem sporu uveljavlja, tedaj izvira iz gospodarske pogodbe v smislu drugega odstavka 13. člena OZ. Za tovrstne terjatve pa 349. člen OZ določa triletni zastaralni rok.

11. Kljub nepravilni uporabi zastaralnega roka za presojo ugovora zastaranja uveljavljane terjatve, pa je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna. Uradni preizkus v smeri pravilne uporabe materialnega prava je namreč pokazal, da tožeča stranka za uveljavljanje terjatve iz naslova stroškov obratovanja ni izkazala aktivne legitimacije, za uveljavljanje terjatve iz naslova upravljanja pa ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

12. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede obsodilnega dela odločitve, ki sicer ni predmet izpodbijanja, v zvezi z materialnopravno podlago za rešitev obravnavanega spora, oprlo na določila Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Zavzelo je stališče, da Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ne ureja razmerij med upravnikom in lastnikom poslovnih prostorov v poslovni stavbi. Zato je kot predpis, ki ureja podobne primere, to je razmerje med upravnikom in lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi, uporabilo določila SZ-1. 13. Za takšen materialnopravni pristop sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage.

14. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka upravnik objekta, ki predstavlja v celoti poslovno stavbo, tožena stranka pa je etažni lastnik poslovnega prostora v tej poslovni stavbi. V skladu s petim odstavkom 2. člena SZ-1 se ta zakon uporablja za poslovne prostore (zgolj) v primeru, ko se ti nahajajo v poslovno stanovanjskem objektu, v katerem imajo stanovanjske enote več kot polovico kvadrature. Za primere, kot je obravnavani, ko gre v celoti za poslovno stavbo, pa SZ-1 ni uporabljiv. Za presojo obravnavanega spornega razmerja pa tudi ni pravne praznine, ki bi narekovala uporabo primerljivih pravnih predpisov. Ustrezno materialnopravno podlago za presojo spornega razmerja med strankama predstavlja namreč Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ). Ta je uredil etažno lastnino kot splošni institut, ki se uporablja za vse oblike nastanka etažne lastnine in posebej ne ureja specifičnega namena stavbe, ki je v etažni lastnini. SPZ v sklopu določb o razmerjih med etažnimi lastniki, med drugim ureja pravice in obveznosti na skupnih delih (115. člen), upravljanje skupnih delov (117. člen) ter položaj upravnika (118. člen).

15. Kot izhaja iz dejanskih trditev tožeče stranke, kot jih je podala v vlogi po pozivu sodišča na dopolnitev tožbe, tožeča stranka kot upravnik uveljavlja terjatev, katere predmet so tako obratovalni materialni stroški, ki odpadejo na poslovno stavbo, in v deležu etažne lastnine bremenijo toženo stranko, kot tudi stroški upravljanja, ki so stroški tožeče stranke iz naslova storitve upravnika. Tožeča stranka razmejitve stroškov, ki predstavljajo obratovalne stroške, v razmerju do stroškov upravljanja, po višini ni opravila, temveč je navedla le, da izračunane postavke izhajajo iz posameznega računa. Tožeča stranka uveljavlja terjatev v lastnem imenu in na svoj račun.

16. Presoja izpostavljenih dejstev in materialnopravne določbe 118. člena SPZ dajejo sodišču druge stopnje podlago za ugotovitev, da tožeča stranka za terjatev, ki jo uveljavlja iz naslova obratovalnih stroškov, ni izkazala svoje aktivne legitimacije. V skladu s pooblastili iz četrtega odstavka 118. člena SPZ lahko upravnik tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, vloži le v imenu preostalih etažnih lastnikov. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi etažni lastniki tožeči stranki s pogodbo o upravljanju ali na drug ustrezen način podelili materialnopravno upravičenje za izterjavo obratovalnih stroškov in tudi ni trdila, da je dobaviteljem oziroma izvajalcem račune za obratovalne stroške plačala oziroma založila iz lastnik sredstev. Upravnik je v smislu določb 118. člena SPZ le zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki jih je upravičen zastopati pri vseh poslih upravljanja, pri nastopanju v pravnoposlovnih razmerjih do tretjih oseb in za zastopanje v teh razmerjih pred sodišči. Ne more pa upravnik sam, v lastnem imenu in za svoj račun, od tožene stranke zahtevati plačila tistega dela vtoževanega zneska, ki se nanaša na obratovalne stroške, ker kot obrazloženo, za uveljavljanje terjatve v lastnem imenu ni ponudil ustrezne trditvene podlage.

17. Terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja iz naslova lastne storitve upravnika, pa tožeča stranka po višini ni izkazala na način, ki bi omogočal ugoditev temu delu tožbenega zahtevka. Tožeča stranka v tožbenih trditvah svoje lastne terjatve ni specificirala po višini, kar bi omogočalo njeno identifikacijo, medtem ko sklicevanje na njeno specifikacijo v računih kot dokaznih listinah ne more nadomestiti trditvenega bremena strank o dejstvih, ki terjatev opredeljujejo po njenem temelju in tudi po višini. Naloga sodišča namreč ni, da pregleduje predložene listine in samo ugotavlja, kaj in koliko vtožuje tožeča stranka. Ob izostanku dejstev o višini terjatve, ki jo tožeča stranka vtožuje iz naslova stroškov upravljanja, tožeča stranka zahtevka v tem delu tako ni ustrezno izkazala.

18. Ob ugotovitvi, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu kljub napačni materialnopravni presoji sicer pravilna, je posledično temu neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovno odločitev, ki jo tožeča stranka izpodbija le glede ugotovljenega uspeha v postopku, ki pa se s predmetno odločitvijo sodišča prve stopnje tako ni spremenil. 19. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsegu (točka II/A in točka III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP).

20. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).