Jedro

Rok, določen v 8. členu ZPŠOIRSP, je materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine. Stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja dne 18. 6. 2017. Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Maribor, št. 492-26/17-3 (9416) z dne 8. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je bila kot prepozna zavržena vloga tožeče stranke za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

2. Iz zgoraj navedenih aktov izhaja, da Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ureja pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena tega zakona). V skladu z 8. členom tega zakona se zahteva za določitev denarne odškodnine po tem zakonu lahko vloži v treh letih po začetku njegove uporabe, razen za osebo, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, ta pa lahko vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine po treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen.

3. ZPŠOIRSP je začel veljati 18. 12. 2013. Uporabljati se je začel 18. 6. 2014, rok za vložitev zahteve za določitev denarne odškodnine pa se je torej iztekel na dan 18. 6. 2017, razen za osebe iz drugega odstavka 8. člena tega zakona. Tožnica je vložila zahtevo dne 19. 6. 2017, upravna organa pa sta ugotovila, da je to po izteku prej navedenega roka, kar pomeni, da je bila vložena prepozno, zato jo je prvostopni organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel, drugostopni organ pa je takšno odločitev potrdil. 4. Upravna organa še dodajata, da je bil 18. 6. 2017, ko je iztekel rok za vložitev zahteve, sicer nedelja, ko upravne enote ne delajo, vendar pa gre v tem primeru za materialni prekluzivni rok in stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Zato se določba drugega odstavka 101. člena ZUP (ki sicer določa, da se, če je zadnji dan roka nedelja, državni praznik ali kak drug dan, ko se pri organu ne dela, izteče rok za izpolnitev obveznosti s pretekom prvega naslednjega delovnika) ne uporablja za materialne roke.

5. Tožnica je vložila tožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi in tožnici prizna odškodnino zaradi izbrisa in status izbrisane osebe za nazaj, oziroma da zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Tožnica v vloženi tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev napačna, saj je bil rok za vložitev vloge podaljšan na prvi delovni dan, to je do 19. 6. 2017. Razen tega prvostopni organ ni odločal o statusu tožnice, kot je bilo predlagano, zaradi česar je tožnica tudi predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, ki pa ga upravni organ ni izdal, temveč je glede tega molčal, pojasnila v zvezi s tem pa je dal samo drugostopni organ. Glede na to o zahtevi tožnice vsebinsko ni bilo odločeno, s tem pa je bila kršena njena pravica do povračila škode (26. člen Ustave RS) ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tožeča stranka priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Z ZPŠOIRSP je bila urejena pravica do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so zanje začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča (prvi odstavek 1. člena tega zakona). Ta zakon določa tudi upravičence in upravičenke, merila za odmero in višino denarne odškodnine, načine in roke za izplačilo, druge oblike pravičnega zadoščenja ter postopek in organe pristojne za odločanje (drugi odstavek 1. člena tega zakona).

9. Upravičenec lahko uveljavlja denarno odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, v upravnem postopku po določbah 6. do 9. člena tega zakona ali v sodnem postopku (10. do 12. člen tega zakona). Upravni postopek za določitev denarne odškodnine se začne na zahtevo stranke. Zahteva za določitev denarne odškodnine se lahko vloži v treh letih po začetku uporabe tega zakona (prvi odstavek 8. člena). Oseba, ki ima ob začetku uporabe tega zakona vloženo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, o kateri še ni pravnomočno odločeno in na podlagi katere izpolni pogoje iz 2. člena tega zakona, lahko zahtevo za določitev denarne odškodnine vloži v treh letih po pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje ali po sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije oziroma v treh letih po pravnomočnosti odločbe ali sklepa, s katerim je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen (drugi odstavek 8. člena tega zakona).

10. Tožeča stranka je zahtevo za določitev denarne odškodnine vložila v upravnem postopku po 8. členu ZPŠOIRSP. Sodišče se strinja s pojasnilom drugostopnega upravnega organa, da je rok določen v 8. členu ZPŠOIRSP materialni prekluzivni rok, to je rok, s katerim je določeno, do kdaj lahko stranka uveljavlja pravico do denarne odškodnine, in da stranka po preteku tega roka izgubi pravico do vložitve zahteve za določitev denarne odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na podlagi tega zakona. Ta rok se je iztekel tri leta po začetku uporabe ZPŠOIRSP, kar je glede na to, da se je ta zakon začel uporabljati 18. 6. 2014, nedelja 18. 6. 2017. 11. Obravnavana zadeva pa je z vidika upravnopravnega področja specifična in predstavlja izjemo, saj ima v osnovi civilnopravno naravo (povrnitev nastale škode), zato jo je treba obravnavati v skladu s pravili, ki veljajo za obligacijska razmerja. Pravico do odškodnine in odškodninske predpostavke sicer ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da vsebuje temeljna načela in splošna pravila za vsa obligacijska razmerja, torej tudi za odškodnine kot vrste obligacijskega razmerja. V obravnavanem primeru je ZPŠOIRSP v razmerju do OZ specialni predpis, ki pa vprašanja teka in izteka materialnih rokov ne ureja. Drugi odstavek 1. člena OZ določa, da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni (kot je ZPŠOIRSP), uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu (drugi odstavek 1. člena OZ). V skladu s tem je tudi v obravnavani zadevi glede računanja časa treba uporabiti določbe OZ.

12. Po drugem odstavku 62. člena OZ se rok, ki je določen v letih, konča tistega dne, ki se po imenu in številki ujema z dnevom nastanka dogodka, od katerega začne teči; če takšnega dne v zadnjem mesecu ni, se konča naslednji dan tega meseca. Če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik (tretji odstavku 62. člena OZ).

13. Nedelja je dan, ko se v smislu tretjega odstavka 62. člena OZ po zakonu ne dela, zato se materialni rok, katerega zadnji dan je nedelja, izteče na prvi naslednji delavnik. To velja tudi za obravnavani primer, ko je bil zadnji dan triletnega roka za vložitev zahteve nedelja, kar pomeni, da glede na določbo tretjega odstavka 62. člena OZ za zadnji dan roka šteje naslednji delavnik, to je ponedeljek 19. 6. 2017. Glede na to je napačno stališče tožene stranke, da je bila zahteva vložena prepozno, ker jo je tožeča stranka priporočeno poslala po pošti v ponedeljek dne 19. 6. 20171. 14. Ker upravna organa zaradi napačne uporabe materialnega prava v zvezi s pravočasnostjo vložene zahteve le-te nista presojala po vsebini, ampak sta le-to kot prepozno zavrgla, je sodišče izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) po vsebini odločiti o zahtevi tožeče stranke za določitev denarne odškodnine po ZPŠOIRSP.

15. Od vprašanja odločitve o zahtevi za priznanje odškodnine za škodo povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je ločeno vprašanje odločitve o zahtevi za priznanje statusa izbrisanega za nazaj, o katerem s predmetnim upravnim aktom ni bilo odločeno, zato tožeča stranka tega tudi s tožbo v upravnem sporu ne more izpodbijati. Glede tega mora tožeča stranka postopati po določbah zakona, ki urejajo vprašanje molka upravnega organa.

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

17. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

18. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijani akt odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Enako stališče je zavzelo Upravno sodišče v zadevi I U 2526/2017 z dne 3. 10. 2018, podobno tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, št. II Cp 2321/2017 dne 1. 3. 2018.