Jedro

Predlagana odložitev izvršitve posamičnih upravnih aktov iz spora o glavni stvari je brezpredmetna, saj je bila odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ob nastopu njene dokončnosti z dnem 2. 3. 2016, že izvršena. S predlaganim ukrepom zavarovanja iz prve alineje 1. odstavka 70. člen ZDSS-1 tako ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve. Ni mogoče zavarovati stanja, kakršno je bilo pred izbrisom iz evidence brezposelnih. Logično je, da ni mogoče odložiti izvršitve posamičnega upravnega akta, ki je že izvršen pred vložitvijo predlaganega ukrepa zavarovanja.

Posledično je utemeljeno zavrnjen predlog o ponovni prijavi in vpisu v evidenco brezposelnih oseb ter izdaji potrdila o vodenju v evidenci. Ta del predloga predstavlja t. i. regulacijski del začasne odredbe, ki je enak delu tožbenega zahtevka iz spora o glavni stvari. Z začasnim ukrepom zavarovanja praviloma ni mogoče odločati na način, kot v sporu o glavni stvari. V sodni in ustavnosodni praksi je glede tega izoblikovano stališče, da je potrebno k presoji, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pristopati restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem odločanju zavrnilo predlog za odložitev izvršitve odločbe Zavoda RS za zaposlovanje, Območne enote A. št. ... z dne 30. 8. 2016 v zvezi z odločbo tožene stranke RS, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 21. 2. 2017 do pravnomočne odločitve v sporu o glavni stvari (I. tč. izreka). Posledično je zavrnilo predlog o ponovni prijavi in vpisu tožnika v evidenco brezposelnih oseb, izdajo potrdila o vodenju v evidenci (II. tč. izreka) ter da začasna odredba velja takoj in še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe iz spora o glavni stvari (III. tč. izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek (IV. tč. izreka). Zaključuje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za pozitivno odločitev o predlagani začasni odredbi.

2. Zoper sklep je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo in ugoditev celotnemu predlogu, oziroma podrejeno ponovno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

Sodišču očita, da je pri odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevalo tudi navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo z dne 11. 5. 2017, ne da bi ga s tem seznanilo in mu dalo možnost izjasnitve. To je v nasprotju s 1. odstavkom 5. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (ZIZ) in predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Po mnenju pritožnika sodišče nepravilno razloguje, da terjatev ni verjetno izkazana, saj se do nekaterih trditev sploh ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ponavlja, da se svetovalnega razgovora 9. 8. 2016 ni udeležil iz opravičljivih razlogov aktivnega iskanja nove zaposlitve, in da gre neopravičilo izostanka pripisati le njegovi pozabljivosti, ki je posledica vztrajnih aktivnosti iskanja nove zaposlitve in ne namerne neudeležbe. S tem, ko je sodišče oceno verjetnosti obstoja terjatve oprlo zgolj na opozorilo iz vabila na svetovalni razgovor z dne 27. 7. 2016, znova izpostavlja, da ni namenoma izostal iz razgovora. Ker se do tega ni opredelilo, tudi to predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev je podana, ker ni opredelitve do navedbe, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjasnitve o dejstvih, s katerimi bi obrazložil izostanek.

Isto velja za opredelitev sodišča do zatrjevane nesorazmernosti posledic izpodbijanih odločb, ki predstavljata izgubo pravice v razmerju do bivšega delodajalca Evropske skupnosti. Obveznosti, ki jih je sprejel kot brezposelna oseba je redno izpolnjeval in jih tudi še sedaj izvršuje. Skratka aktivno deluje v smeri pridobitve nove zaposlitve.

Ne strinja se niti z zaključkom sodišča, da izguba nadomestila za brezposelnost sama po sebi ne pomeni, da je ogroženo njegovo in preživljanje družine, in da ni izkazal višine stroškov za svoje otroke. Za zatrjevana dejstva je predložil listine in predlagal svoje zaslišanje in žene B.B., česar sodišče brez kakršne koli obrazložitve ni izvedlo. Gre za kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj mu je odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede očitka, da ni navedel, ali razpolaga s kakšnim drugim premičnim ali nepremičnim premoženjem izpostavlja, da velja v postopku izdaje začasne odredbe nižji standard kot v sporu o glavni stvari. Namen regulacijske začasne odredbe je zavarovanje obstoječega stanja, da se ne bi spremenilo in kasnejša izvršba ne bi bila onemogočena ali precej otežena. V predlogu je natančno obrazložil finančni položaj družine, navedel številna dejstva in predlagal dokaze, izpostavil obveznost plačevanja kredita po pokojnem očetu in poudaril, da jo bo v primeru izgube nadomestila težko izpolnjeval. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti niti glede zatrjevanja, da z odlogom izvršbe toženi stranki ne bi nastala nikakršna škoda, saj o tem nima nobene obrazložitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Večkratni pritožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Pisni odpravek izpodbijanega zavrnilnega sklepa nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek sklepa je jasen, določen in razumljiv. Ne nasprotuje sam sebi, niti razlogom o odločilnih dejstvih za njegovo izdajo. Samo zato, ker se sodišče ni opredelilo do vseh predlagateljevih navedb, sklep nima pomanjkljivosti, da ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodna odločba je pravilna in zakonita in v tej fazi postopka vsebuje zadostno utemeljitev pravno odločilnih razlogov.

5. Zgolj zato, ker je v obrazložitvi sklepa delno povzet odgovor tožene stranke na tožbo, ne da bi bila pred izdajo sklepa tožniku dana možnost, da se o njem izjasni, ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve načela kontradiktornosti in s tem absolutne bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Res je sicer, da mora sodišče v skladu z načelno določbo 5. člena ZPP dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. To načelo je potrebno dosledno spoštovati v sporu o glavni stvari. V fazi odločanja o začasni odredbi pa ni mogoče, niti ni potrebno zagotoviti vseh procesnih garancij, ki so imanentne sporu o glavni stvari. Potrebno je namreč upoštevati, da so po naravi stvari začasne odredbe sredstvo za začasno zavarovanje denarnih ali nedenarnih terjatev, da jih je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, in da mora sodišče v sodno socialnih sporih glede na 2. odstavek 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) o njih odločiti najkasneje v 3 dneh od vložitve predloga. Navedeni rok sam po sebi sicer ne izključuje možnosti, da sodišče v posamičnih primerih postopa po 5. členu ZPP ali celo izvede kakšen predlagani dokaz, če je to nujno za pravilno in zakonito odločitev o začasni odredbi. Vendar takšno procesno dejansko stanje v predmetni zadevi ni podano, zato pritožbena izvajanja v tej smeri niso utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da v tej fazi postopka terjatev v zvezi z izbrisom tožnika iz evidence brezposelnih oseb ni verjetno izkazana, niti nevarnost nenadomestljive škode. Bistveno pravilnih razlogov, utemeljenih v izpodbijanem sklepu, ne navaja znova. Pa tudi sicer za pritožbeno presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa niso edino odločilni.

7. Bistveno je, da je predlagana odložitev izvršitve posamičnih upravnih aktov iz spora o glavni stvari brezpredmetna, saj je bila odločba o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb ob nastopu njene dokončnosti z dnem 2. 3. 2016 že izvršena. S predlaganim ukrepom zavarovanja iz prve alineje 1. odstavka 70. člen ZDSS-1 tako ni mogoče doseči namena zavarovanja nedenarne terjatve. Ni mogoče zavarovati stanja, kakršno je bilo pred izbrisom iz evidence brezposelnih. Logično je, da ni mogoče odložiti izvršitve posamičnega upravnega akta, ki je že izvršen pred vložitvijo predlaganega ukrepa zavarovanja.

Posledično je utemeljeno zavrnjen tudi predlog o ponovni prijavi in vpisu v evidenco brezposelnih oseb ter izdaji potrdila o vodenju v evidenci. Ta del predloga predstavlja t. i. regulacijski del začasne odredbe, ki je enak delu tožbenega zahtevka iz spora o glavni stvari. Z začasnim ukrepom zavarovanja praviloma ni mogoče odločati na način, kot v sporu o glavni stvari. V sodni in ustavnosodni praksi je glede tega izoblikovano stališče, da je potrebno k presoji, ali sme biti vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku, pristopati restriktivno.

8. V okoliščinah konkretnega primera bi začasno zadržanje izvršitve prvostopenjske odločbe z dne 30. 8. 2016 o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih in izbrisu iz evidence, bilo mogoče učinkovito uveljavljati kvečjemu pred njeno dokončnostjo in izvršljivostjo. Torej v predsodnem upravnem postopku pred 2. 3. 2017. Iz listinske dokumentacije v upravnem spisu sicer izhaja, da je tožnik vložil predlog za odlog izvršbe po pravilih ZUP-a, vendar šele 15. 3. 2017. Torej potem, ko je bil upravni akt že izvršen. Z odločbo z dne ... z dne 24. 3. 2017 (list. št. 17 upravnega spisa) je bil predlog zavrnjen, ker je bil vložen potem, ko je bila prvostopenjska odločba dne 2. 3. 2017 že izvršena. Torej prepozno.

9. Zaradi predhodno obrazloženega in ker preostala pritožbena izvajanja, in sicer od tega, da se sodišče ni opredelilo do narave sestanka dne 9. 8. 2016, da s pozitivno odločitvijo o začasni odredbi toženi stranki ne bi nastala nobena škoda in nekatera druga ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, je potrebno pritožbo na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in s to dodatno utemeljitvijo potrditi zavrnilni sklep sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi pritožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004.