Jedro

ZPP, na katerega v postopku odločanja glede plačila sodnih taks napotuje tretji odstavek 1. člena ZST-1, ne omogoča skrajšanja zakonskih, niti sodnih rokov. Tako lahko stranka rok, ki ga je določilo sodišče, vedno izkoristi do konca. Vse dokler je rok odprt, je mogoče dopolniti vlogo ali opraviti kakšno drugo procesno dejanje. Odrejeni rok pa ne veže samo stranke, ampak tudi sodišče, ki ga je določilo.

Sodišče prve stopnje bi moralo z odločanjem o predlagani taksni oprostitvi počakati do izteka roka, pred tem pa bi moralo odločiti tudi o pravočasnem toženčevem predlogu za podaljšanje roka. Takšen predlog sicer roka ne prekine, vendar je o njem treba odločiti, saj je zoper sklep, s katerim je bil predlog za podaljšanje roka zavrnjen, dopustna posebna pritožba.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

2. Toženec se je pravočasno pritožil. Sklicuje se na "vse" pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče zaprosil za podaljšanje roka za predložitev izjave o premoženjskem stanju, vendar sodišče o tem njegovem predlogu ni odločilo. Namesto tega je prejel izpodbijani sklep, čeprav sodišču doslej še ni predložil zahtevane izjave o premoženjskem stanju. Toženec ne ve, kje je sodišče dobilo podatke o njegovem premoženju, ki so povsem neverjetni. Če bi toženec res imel v lasti stanovanjsko hišo, vredno 5.000.000,00 EUR, in vrednostne papirje v enaki vrednosti, prav gotovo ne bi živel v najemniškem socialnem stanovanju in tudi brezplačna pravna pomoč v tej pravdi mu ne bi bila odobrena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je v postopku na prvi stopnji prišlo do procesnih kršitev, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje, ki je toženca najprej (pravilno) pozvalo k predložitvi izjave o premoženjskem stanju, je nato ravnalo v nasprotju s svojim sklepom, ko je še pred iztekom odrejenega roka odločilo o predlagani taksni oprostitvi. Za povrh je pri odločanju prezrlo toženčev pravočasni predlog za podaljšanje roka.

5. Zakon o pravdnem postopku (1) (ZPP), na katerega v postopku odločanja glede plačila sodnih taks napotuje tretji odstavek 1. člena Zakona o sodnih taksah (2) (ZST-1), ne omogoča skrajšanja zakonskih, niti sodnih rokov. Tako lahko stranka rok, ki ga je določilo sodišče, vedno izkoristi do konca. Vse dokler je rok odprt, je mogoče dopolniti vlogo ali opraviti kakšno drugo procesno dejanje. Odrejeni rok pa ne veže samo stranke, ampak tudi sodišče, ki ga je določilo.

6. Sodišče prve stopnje bi torej moralo z odločanjem o predlagani taksni oprostitvi počakati do izteka roka, pred tem pa bi moralo odločiti tudi o pravočasnem toženčevem predlogu za podaljšanje roka. Takšen predlog sicer roka ne prekine, vendar je o njem treba odločiti, saj je zoper sklep, s katerim je bil predlog za podaljšanje roka zavrnjen, dopustna posebna pritožba (110. člen ZPP).

7. V obravnavanem primeru je odrejeni rok iztekel 14. 7. 2011, izpodbijani sklep pa je bil izdan že 13. 7. 2011. Ni izključeno, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje drugačna, če bi razpolagalo (tudi) z naknadno predloženo izjavo o toženčevem premoženjskem stanju. Vsebina prve izjave z dne 11. 7. 2011 (priloga B2), ki jo je sodišču posredoval sam toženec, očitno brez vednosti njegovega pooblaščenca, je namreč takšna, da vzbuja utemeljen dvom o njeni resnosti. Povsem neverjetno je, da bi toženec, ki je bil še v januarju 2011 brez vseh dohodkov in premoženja, zaradi česar mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, v manj kot šestih mesecih in za povrh še na prestajanju kazni zapora, lahko pridobil tolikšno premoženje, kot je našteto v navedeni izjavi. Sodišče prve stopnje zato glede na ostale podatke v spisu izpodbijanega sklepa ne bi smelo opreti na toženčevo izjavo z dne 11. 7. 2011, ne da bi njeno vsebino ustrezno preverilo v skladu s pooblastilom iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1. 8. Zaradi opisanih pomanjkljivosti v postopku izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pred ponovno odločitvijo o predlagani taksni oprostitvi bo moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preveriti resničnost navedb v obeh predloženih izjavah o premoženjskem stanju (z dne 11. 7. 2011 in z dne 21. 7. 2011) ter v ta namen pridobiti vse potrebne podatke iz uradnih evidenc.

9. O povračilu stroškov, ki so tožencu nastali za to pritožbo, bo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločalo sodišče prve stopnje.

(1) Ur.l. RS, št. 73/2007 - UPB3 in 45/2008

(2) Ur.l. RS, št. 37/2008 in 97/2010