Jedro

Predmet prodajne pogodbe ni le fizična stvar marveč so lahko tudi vse civilne pravice, ki so v prometu - stvarne, obligacijske, dedne, pravice intelektualne lastnine. Stvar kot predmet prodaje (prvi odstavek 454. člena in prvi odstavek 458. člena ZOR) je torej lahko tudi pravica, še več, celo sporna pravica (prvi odstavek 461. člena ZOR). Ko je šlo v tej zadevi za pravice iz poslovnih pogodb oziroma poslovnih razmerij, torej ni videti nobene nedovoljenosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 37.000 DEM v tolarski vrednosti z obrestmi, ki veljajo za denarne hranilne vloge pri poslovni banki v izpolnitvenem kraju, od posameznih zneskov in različnih datumov. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo, katere predmet so bili posli in komitenti podjetja N. R. d.o.o. Toženec pri sklepanju te pogodbe ni bil v zmoti, ker je vedel za dogovor z dne 27.2.1992, po katerem naj bi se računovodski in finančni posli za podjetji B. in L. opravljali le do zaključnega računa za leto 1992, tako ali tako pa je toženec oziroma njegovo podjetje te posle opravljal še naprej. Toženec mora zato izpolniti obveznost iz obravnavane pogodbe. V presežku (delno obrestni) zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank proti tej sodbi zavrnilo. Kot pomembno je štelo, da je bil toženec direktor kupljenega podjetja N. R. in je tako vedel, kaj kupuje. Razveljavitev izpodbijane pogodbe je mogoče zahtevati le na podlagi ustreznega zahtevka.

Proti tej sodbi v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložil revizijo toženec. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo okrožnemu sodišču v novo sojenje. Trdi, da sporna pogodba ni veljavna, ker nima soglasja upravnega odbora družbe N. d.o.o. Pogodba je nična, ker je bila sklenjena v nasprotju z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96 - ZLPP), pa tudi zato, ker je šlo za nedovoljeno razpolaganje. Sodbi o teh dejstvih nimata razlogov, sicer pa je bil v zvezi s tem napačno uporabljen materialni zakon. Šlo je le za prodajo poslovnih pogodb ne pa podjetja N. R. d.o.o., do kupnine pa bi bilo upravičeno samo to podjetje. Zato tožeča stranka ni aktivno legitimirana in to pomeni kršitev po 10. točki 354. člena ZPP. Kršena so bila določila o sočasni izpolnitvi iz 122. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Poslovne pogodbe N. R. d.o.o. so bile v času prodajne pogodbe neobstoječe. Za izpolnitev sporne pogodbe bi moralo biti po 145. členu ZOR pridobljeno soglasje tretjega, res pa v času sklenitve obravnavane pogodbe predmeta pogodbe ni bilo več.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Odgovori na revizijske trditve bodo sledili v zaporedju, kot so nanizane.

Trditev o tem, da k obravnavani pogodbi, sklenjeni med strankama dne 29.10.1992, upravni odbor tožeče stranke ni dal soglasja, je dejanske narave. Toženec takšne trditve doslej ni postavil. Revizije kot izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ta prepoved seveda vsebuje tudi prepoved navajanja novih dejstev. Le-ta je mogoče navajati v reviziji le, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Toženec skuša potemtakem z opisano trditvijo poseči v dejansko stanje. Zato nanjo ne bo odgovora.

Sodbi res ne tehtata obravnavane pogodbe z vidika ZLPP, ker ta v času njene sklenitve sploh še ni veljal. Veljati je začel 5.12.1992 (53. člen ZLPP). Če pa morda meri revizija na določbe tega zakona o postopku revizije iz njegovega 48. in naslednjih členov, je potrebno odgovoriti po eni strani, da do prodaje podjetja N. R. d.o.o. sploh ni prišlo, po drugi strani pa, da v pravdnem postopku ni nihče zatrjeval, da se je sploh začel postopek revizije zaradi morebitnega prenašanja poslovnih funkcij in s tem oškodovanja družbene lastnine. Precej nenavadna je v zvezi s tem revizijska trditev, da tožeča stranka ni imela soglasja Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (bržkone je mišljena Agencija RS za pospeševanje prestrukturiranja gospodarstva in spodbujanje prenove podjetij, saj v reviziji navedene agencije v času obravnavane pogodbe ni bilo, ker je bila ustanovljena šele 19.2.1993 z zakonom o Agenciji RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ur. list RS, št. 7/93), ker se je temu soglasju odpovedal toženec sam kot direktor N. R. (listina A10). Procesni očitek, da sodbi nimata razlogov o teh vprašanjih, je potemtakem neutemeljen.

Revident tudi nima prav, ko trdi, da je šlo pri obravnavani pogodbi za nedovoljen pogodbeni predmet ali, drugače povedano, da je sam želel skleniti takšno pogodbo. Predmet prodajne pogodbe ni le fizična stvar marveč so lahko tudi vse civilne pravice, ki so v prometu - stvarne, obligacijske, dedne, pravice intelektualne lastnine. Stvar kot predmet prodaje (prvi odstavek 454. člena in prvi odstavek 458. člena ZOR) je torej lahko tudi pravica, še več, celo sporna pravica (prvi odstavek 461. člena ZOR). Ko je šlo v tej zadevi za pravice iz poslovnih pogodb oziroma poslovnih razmerij, torej ni videti nobene nedovoljenosti.

Pri revizijskem ugovoru aktivne legitimacije revident očitno zamenjuje pravdno sposobnost (79. člen ZPP), katere pomanjkanje je kršitev po 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, s stvarno legitimacijo (legitimatio at causam), ki izvira iz materialnopravnega razmerja. Če se, denimo, ugotovi, da tožnik ni upnik na podlagi materialnopravnega razmerja, to ne pomeni, da nima sposobnosti biti (tožeča) stranka. Za zatrjevano procesno kršitev torej ne gre. Pa tudi ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. Toženec ni trdil in ne dokazoval, da tožeča stranka med svojimi ustanoviteljskimi pravicami iz razmerja do N. R. ne bi imela razpolagalne pravice, da bi ji to odrekali statusni akti ipd. Videti je, kakor da revident zagovarja stališče, da bi moral kot direktor N. R. skleniti pogodbo s samim seboj! Kot ni imel pomislekov glede sopogodbenika ob sklenitvi pogodbe in ob plačevanju obrokov, naj jih nima niti zdaj, ko je potrebno izpolniti pogodbo do konca.

Ni šlo za kršitev zakonskih določb o sočasni spolnitvi, saj tožeča stranka ni imela kaj izpolnjevati v tem smislu, da bi izročila pogodbi. Toženec je vedel, da sta pogodbi nehali veljati z izdelavo zaključnega računa za leto 1992, in to tudi priznava v reviziji. Da pa je toženec prevzel vse posle iz poslovnih razmerij N. R. in njihov obseg še razširil, je bilo dokazano. Potemtakem ob sklenitvi pogodbe ni šlo za neobstoječ predmet in tudi ne za to, da ta predmet ne bi bil "izročen". Tožeča stranka je prepustila vse dogovorjene posle, poslovna razmerja tožencev, čeprav o tem formalnih pogodb ni bilo več. Za vse to je toženec vedel. V zvezi s slednjim je torej neumestno sklicevanje na pomanjkanje soglasja tretjega po predpisih o odstopu pogodbe (145. in naslednji členi ZOR), ker formalnih pogodb ni bilo več, podjetji L. in B. pa sta dejansko soglašali, da toženec prevzame prej R. posle z njima in jih celo še razširi.

Odločitev nižjih sodišč, da mora toženec do konca izpolniti svojo pogodbo, je torej pravilna. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana. Zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).