Jedro

Ureditev meje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom uredilo mejo med nepremičninama predlagatelja parc. št. 853/25 in parc. št. 853/34, k.o. S. ter nepremičninama nasprotnega udeleženca parc. št. 853/33 in parc. št. 853/17, k.o. S. na naslednji način: - na podlagi pravične ocene tako, da poteka: od točke 6 (v naravi od železnega klina na vogalu betonskega temelja, ki se nahaja 45 cm v smeri proti severu oddaljen od točke AP), nadalje v razdalji 2,52 metra po zunanjem robu zidu do točke 9 v vogalu objekta, - na podlagi zadnje mirne posesti tako, da poteka: od točke 9 v razdalji 6,73 metrov do točke 30, tako da poteka naravnost skozi objekta garaže in hiše skozi točki 11 in 12 ter na zunanji strani objektov do točke 30, nadalje v razdalji 0,49 metrov do točke 31 v zunanjem vogalu objekta hiše, - na podlagi pravične ocene tako, da poteka: od točke 31 v ravni liniji v razdalji 4,28 metrov do točke CP (ki se nahaja na steni ob vhodnih vratih govejega hleva), od točke CP nadalje ob robu vhoda do točke 41, ki se nahaja na notranjem zidu ob vhodu, od točke 41 nadalje v razdalji 0,28 metra do točke 90 na notranji južni steni hodnika, nakar poteka meja v razdalji 5,06 metrov po notranjem južnem zidu hodnika do točke 88, ki se nahaja na zunanjem zidu 0,31 metra severno od zunanjega vogala, od točke 88 poteka meja do zunanjega vogala govejega hleva v točki v DP (točka 83), od točke DP pa naravnost po betonskem robu gnojišča v razdalji 3,32 metrov do točke 54, ki se nahaja v zunanjem vogalu opornega zidu gnojišča; nadalje od točke 54 v ravni liniji v razdalji 3,58 metrov do točke EP (tudi točki 55 in 1001), kjer se nahaja plastični mejnik z jeklenim sidrom, ki je 1,22 metra oddaljen južno od vogala objekta svinjskega hleva, - na podlagi zadnje mirne posesti tako, da poteka: od plastičnega mejnika v točki EP nadalje v ravni liniji po travnati površini v razdalji 47,49 metrov do mejnika - naravnega kamna v točki FP (NF), kjer se nahaja betonska soha žičnate ograje, in sicer ob meji s parc. št. 70/2 k.o. S. (I. točka izreka) Nadalje je odločilo, da je skica terenske izmere sodnega izvedenca za geodezijo B.N. z dne 16.3.2018 sestavni del tega sklepa (II. točka izreka), in da je površina spornega mejnega prostora 72 m2 (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da predlagatelj in nasprotni udeleženec krijeta vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka) in da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 15 dni plačati predlagatelju 1.148,25 EUR skupnih stroškov postopka (V. točka izreka).

2. Zoper citirani sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). V prvi vrsti očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb nepravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker je zmotno uporabilo določbe ZPP in ZNP ter zmotno uporabo materialnega prava. Opozarja, da v postopek ni pritegnilo oseb, katerih interes bo prizadet z izdano sodno odločbo in sicer mejašev Občine M. in S.P., s katerima ima sporna meja dve skupni točki AP oziroma NA in NF oziroma FP. Glede na to, da predlagatelj v svojem predlogu ni zajel vseh nujnih sospornikov, bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti njegov predlog, ker ustrezna pasivna legitimacija ni podana. Nadalje pritožba soglaša z odločitvijo, da močnejša pravica s strani predlagatelja ni dokazana, ne strinja pa se z določanjem meje po kriteriju zadnje mirne posesti in pravične ocene. Opozarja na zaključen nepravdni postopek N 90/2012, kjer je bila solastnina med udeležencema postopka razdružena. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da nasprotni udeleženec glede meje do objektov garaže in hiše ne izkazuje zadnje mirne posesti, kar pa po mnenju pritožbe ne drži. Sodišče je v omenjenem postopku dodelilo parc. št. 853/33, k.o. S., v izključno last nasprotnemu udeležencu, kljub temu, da del objekta leži na parc. št. 853/25, k.o. S., ki je bila dodeljena predlagatelju. Tudi glede parcele 853/17, k.o. S., je bilo ugotovljeno, da leži ob parc. št. 853/33, zato je tudi to parcelo dodelilo nasprotnemu udeležencu. Glede na to pritožba izpostavlja, da je zadnja mirna posest nastopila z dnem odločitve sodišča v postopku delitve solastnine, to je leta 2014. Sodišče prve stopnje bi moralo takšno odločitev spoštovati. Graja tudi določitev meje med objektoma govejega hleva z gnojiščem in gospodarskega poslopja po kriteriju pravične ocene. Meni, da je sodišče prve stopnje navedlo povsem zgrešene razloge v smislu, da mora meja potekati tako, da udeležencev ne obira pri uživanju in uporabljanju njihovih nepremičnin. Predlagatelj namreč ni podal ustrezne trditvene podlage, s katero bi zatrjeval način uporabe vhoda v hlev in hodnika hleva. Ker je sodišče odločilo mimo trditvene podlage je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Vhod in hodnik hleva za predlagatelja nimata nobene funkcionalne rabe. Graja tudi določitev meje v točki 54-EP, kjer je sodišče prve stopnje določilo mejo po pravični oceni, vendar razlogi za takšno odločitev niso v izpodbijanem sklepu navedeni. Pritožba opozarja na zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni določilo vrednosti spornega predmeta. Nazadnje graja tudi odločitev o stroških postopka, v delu, v katerem je sodišče prve stopnje naložilo nasprotnemu udeležencu plačilo skupnih stroškov predlagatelju v znesku 1.148,25 EUR. Ker je postopek tekel izključno v interesu predlagatelja, ki je spor sprožil, pritožba meni, da je predlagatelj tisti, ki v predmetni zadevi nosi tako stroške zastopanja nasprotnega udeleženca, kot tudi skupne stroške. Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa v smeri zavrnitve predloga za določitev meje, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške.

3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Glede na obširna pritožbena izvajanja nasprotnega udeleženca, sodišča druge stopnje pojasnjuje, da se je opredelilo samo do bistvenih pritožbenih navedb.

7. Primarni kriterij za urejanje meje je po določbi prvega odstavka 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) močnejša pravica. Domneva se močnejša pravica po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku (drugi odstavek 77. člena SPZ). Močnejša pravica je največkrat lastninska pravica, ki jo je posamezni od mejašev pridobil na podlagi katerega izmed pravno veljavnih načinov (priposestvovanje, dogovor o poteku meje) ali publicijanska (bonitarna) lastnina. Če močnejša pravica ni dokazana, lahko sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti (četrti odstavek 77. člena SPZ), če pa se niti ta ne more ugotoviti, se meja uredi tako, da se sporni prostor razdeli po pravični oceni (peti odstavek 77. člena SPZ). Zadnja mirna posest je tista posest, ki jo je oseba neovirano izvrševala določeno časovno obdobje in sta jo ves ta čas oba udeleženca prostovoljno spoštovala. Dejstvo zadnje mirne posesti se ugotavlja po določbah SPZ (24. člen do 30. člen SPZ), zanjo pa ni potreben obstoj kvalificirane posesti1. 8. Predlagatelj je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje na sodno ureditev meje napotena s pozivom Geodetske uprave RS, ker sporazumna ureditev meje ni bila uspešna, saj je predlagatelj menil, da dejanska meja poteka drugje. Želel je, da se meja določi po zadnji mirni posesti, medtem ko je nasprotni udeleženec pri določitvi meje uveljavljal močnejšo pravico, ki naj bi izhajala iz katastra.2 Prav tako pa je vztrajal, da je meja med njegovimi nepremičninami in nepremičninami predlagatelja že bila določena v postopku delitve solastnine.

9. Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) v 39. členu glede ureditve meje v primeru spora določa, da geodetska uprava pozove lastnika oziroma lastnike, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, da v 30 dneh od vročitve oziroma prejema poziva začnejo sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Kadar katerikoli izmed udeležencev sproži sodni postopek, presumpcija poteka meje iz četrtega odstavka 39. člena ZEN ne velja več, temveč mejo določi sodišče po kriterijih, ki jih določa 77. člen SPZ.

10. Navedeno kaže na to, da je bila meja sporna ne glede na pravnomočno zaključen postopek razdružitve solastnine, zaradi česar je imelo sodišče prve stopnje podlago za odločanje o obravnavanem predlogu predlagatelja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati glede določitve meje pravnomočno zaključen postopek razdružitve solastnine.

11. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati na podlagi kriterija močnejše pravice. Sodišče prve stopnje je pravilno v zvezi s tem že pojasnilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da sporna meja ni dokončno urejena v mejnem ugotovitvenem postopku, česar nobeden od udeležencev ni ovrgel, zato ni pravne podlage za domnevo močnejše pravice v smislu drugega odstavka 77. člena SPZ in s tem za ureditev meje po katastrskih podatkih, pri čemer še v pritožbi vztraja nasprotni udeleženec. Hkrati je pojasnilo, da močnejša pravica v smislu priposestvovanja, kot jo je zatrjeval predlagatelj, ni dokazana, s čimer pa se pritožba strinja.

12. Ker sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločanje po kriteriju močnejše pravice, ni bilo potrebno določati vrednosti spornega predmeta, ki je pomemben le za postopek določitve meje na podlagi kriterija močnejše pravice.3

13. V zvezi s pritožbeno grajo, da bi bilo potrebno pritegniti v postopek Občino M. in S.P., kot mejaša, sodišče druge stopnje pojasnjuje:

14. Res velja, da je mejo po naravi stvari mogoče urediti le enako za vse solastnike mejnega zemljišča. V skladu s 132. členom ZNP mora zato predlagatelj v predlogu za ureditev meje zajeti kot udeležence postopka vse lastnike zemljišč, med katerimi je sporna meja. Nadalje velja tudi, da če predlagatelj drugih lastnikov ni navedel kot (formalnega) udeleženca, bi le-ta moral v postopku sodelovati na pasivni strani in mu omogočiti, da se v postopek vključi, saj je glede na določbo 19. člena ZNP materialni udeleženec tega postopka. Če se odločba v zadevi določitve nanaša tudi nanj oziroma bo posegala v njegove pravice, brez njegovega sodelovanja kot stranke v postopku sodišče ne bo moglo odločiti.

15. Vendar v obravnavanem primeru ne gre povsem za identično situacijo, na kateri temelji zgoraj citirana sodna praksa4. V obravnavanem primeru nepremičnina, last Občine M., in nepremičnina, last S.P., sicer res mejita na nepremičnini predlagatelja in nasprotnega udeleženca, vendar meji nista sporni. Sporna pa je meja med predlagateljem in nasprotnim udeležencem, ki pa je pravokotna na mejo z nepremičnino, last Občine M., in nepremičnino, last S.P., kar pomeni, da je sporno zgolj ali je končna točka meje med udeležencema tega postopka nekoliko bolj severno (zgoraj), ali nekoliko bolj južno (spodaj), vendar na meji, z Občino oziroma P., ki pa ostaja nespremenjena (glej skico, ki je priloga izpodbijanega sklepa). Ker je za navedena mejaša nepomembno, kje na že določeni meji, se bo stikala pravokotno na njo meja med udeležencema tega postopka, ju sodišče prve stopnje pravilno v postopek ni pritegnilo oziroma ni izvedlo materialno procesnega vodstva v smeri pritegnitve omenjenih mejašev v predmetni postopek.

16. Glede pritožbene graja o poteku meje do garaže in hiše sodišče druge stopnje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da nobeden od udeležencev ni dokazal zadnje mirne posesti v tem delu meje, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno, ko ni bilo mogoče ugotoviti zadnjega mirnega posestnega stanja, uredilo v tem delu mejo po kriteriju pravične ocene. Upoštevalo je naravno mejo in sicer v ravni liniji od zunanjega zidu hiše po betonskih temeljih (od točke 9 do točke 6 skice), kar tudi sodišče druge stopnje ocenjuje za primerno.

17. Glede poteka meje med garažo in hišo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel predlagateljev oče v izključni uporabi garažo, čemur nasprotni udeleženec ne oporeka, stari oče predlagatelja in nasprotnega udeleženca pa hišo, kar sta tudi spoštovala in dopuščala nemoteno uporabo vsak svojega objekta. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo in določilo potek meje, kot je potekal v času pravnih prednikov udeležencev tega postopka in sicer po mejni črti med garažo in hišo, kar je glede na označbe na skici terenske izmere po točkah 9-30-31. 18. Glede poteka meje med točko 54 in EP sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem delu potrebno določiti mejo na podlagi pravične ocene, kar je tudi storilo in jo določilo v ravni liniji s točkama EP in EF, ki zagotavlja nemoten dostop do hleva.

19. Glede poteka meje med hlevom z gnojiščem in gospodarskim poslopjem je sodišče prve stopnje pravilno določilo mejo v tem delu na podlagi pravične ocene, pri čemer je upoštevalo posebne okoliščine, kot so konfiguracija terena, različna kultura, dejstvo, da so na spornem prostoru objekti itd. V obravnavanem primeru, ko hodnik služi hlevu ter predstavlja edini vhod v hlev, medtem ko rabi gospodarskega poslopja ne služi, ter nikoli ni služil drugačnemu namenu, je v smislu pravične ocene edina logično sprejemljiva rešitev, tudi po oceni sodišča druge stopnje, potek meje po južni steni hodnika, kot se zavzema predlagatelj. V kolikor bi namreč meja potekala tako, kot se zavzema nasprotni udeleženec, bi nasprotni udeleženec pridobil del hodnika, ki zanj ne bi pomenil nobene funkcionalne rabe, za predlagatelja pa bi le del hodnika postal nefunkcionalen in vir nadaljnjih sporov. Glede na navedeno je edina pravična in sprejemljiva ureditev meje med objektoma udeležencev, da hodnik, ki služi le hlevu, pripade hlevu. Glede na navedeno meja poteka, kot je pokazal predlagatelj: od točke CP na steni ob vhodnih vratih govejega hleva naprej ob robu vhoda do točke 41, ki se nahaja na notranjem zidu ob vhodu, do točke 90 na južni steni hodnika, ter nadalje po notranji južni steni hodnika do točke 88 na zunanjem zidu ter do točke DP v vogalu govejega hleva. Ker gnojišče služi izključno hlevu, je treba glede na ureditev meje v območju govejega hleva temu ustrezno urediti tudi mejo glede gnojišča, tako da meja od vogala govejega hleva (točka DP) poteka po zunanjem robu gnojišča do točke 54, ki se nahaja v zunanjem vogalu opornega zidu gnojišča. 20. V zvezi s pritožbeno grajo glede stroškov postopka sodišče druge stopnje ugotavlja, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Po določilu 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Določba 139. člena ZNP pa določa, da skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi. Po splošni določbi omenjenega določila skupne stroške postopka udeleženci trpijo praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. V drugem delu navedenega določila so določeni tehtni razlogi, zaradi katerih lahko sodišče o skupnih stroških postopka odloči tudi drugače. 21. Sodišče prve stopnje je pravilno porazdelilo skupne stroške postopka med oba udeleženca, ki sta glede dolžine meja v enakem položaju. Meja med udeležencema je bila sporna in med njima ni bilo soglasja glede poteka meje. Zadeve nista mogla urediti v upravnem postopku, v takem primeru pa zakon napotuje na sodno ureditev meje. Zato o krivdi predlagatelja, ki je sprožil sodni postopek ureditve meje, ni mogoče govoriti in je pritožba nasprotnega udeleženca v tem delu prav tako neutemeljena.

22. Pravilna je tudi odločitev sodišča o tem, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka. Podlago za tako odločitev daje 35. člen ZNP. Pritožba konkretizirano ne izpodbija tega dela odločitve, zato pritožba v tem delu ni substancirana.

23. Glede na navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sklep sodišča pa tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 37. členom ZNP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP).

24. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, predlagatelj pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o zadevi, poleg tega v nepravdnem postopku tudi vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka (35. člen ZNP). Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

1 Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 439 2 Velja pa namreč tudi: Tudi, če je meja že določena v upravnem postopku kot dokončna meja, je po sedanji ureditvi dopustno sprožiti sodni postopek, v katerem se meja ureja po čisto drugih kriterijih (močnejša pravica, zadnja mirna posest in pravična ocena), kot v upravnem postopku (katastrska meja) - VSK sklep I Cp 469/2015. 3 Opredelitev vrednosti spornega predmeta je pomembna zato, ker je od nje odvisen način odločanja. Po določilu prvega odstavka 77. člena SPZ, uredi sodišče mejo na podlagi močnejše pravice. Če vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, lahko sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice le, če predlagatelj in oseba, proti kateri je vložen predlog, s tem soglašata (tretji odstavek 77. člena SPZ). 4 VSL sklep II Cp 1534/2013 z dne 9. 10. 2013, VSL I Cp 888/2018 z dne 12. 9. 2018, VSL sklep I Cp 235/2016 z dne 30. 3. 2016.