Jedro

Tožnikov interes za tožbo res ne bi bil vprašljiv, če ne bi umaknil dajatvenega dela zahtevka, vendar ga je, in to zaradi izpolnitve. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka, tudi še v trenutku zaključka glavne obravnave.

Falsa nominatio non nocet. Če se sklep imenuje sodba, še ne pomeni, da je napačen. Napačno poimenovanje sodne odločbe ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in IV. točka) potrdi.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo, ki nosi naslov sodba in sklep, zaradi delnega umika ustavilo postopek glede 2. točke tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izpraznitev stanovanja (I. točka izreka), zavrglo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe št. 2737/2003 z dne 18. 6. 2003 (II. točka izreka), prvi in drugi toženi stranki naložilo v plačilo 806,65 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka), tožniku pa plačilo 594,75 EUR pravdnih stroškov tretje tožene stranke (IV. točka izreka). Z v uvodu označenim popravnim sklepom je prvostopenjsko sodišče popravilo ime povzete odločbe v „sklep“.

2. Zoper odločitev v II. in IV. točki je tožnik vložil pritožbo, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti in za plačilo pravdnih stroškov, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno poimenovalo sodno odločbo, saj gre za sklep in ne sodbo. Nadalje naj se sodišče ne bi opredelilo do odločilnega dejstva - zatrjevanega razloga ničnosti zaradi doseganja preventivne pravne varnosti, zato naj bi bila podana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnik zatrjuje, da se čuti ogroženega v svojem pravnem položaju, zato obstaja upravičena potreba, da se ta negotovost razčisti. Ni res, da je njegova odškodninska terjatev že zapadla, saj bo nastala šele takrat, ko bodo ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Ne glede na dejstvo, da je obstoj pravnega interesa utemeljeval s pridobitvijo odškodninske terjatve, meni, da je treba upoštevati tudi določbo 87. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki predpisuje posledice ničnosti (poseben kondikcijski zahtevek). Sodišče bi moralo po mnenju pritožbe obstoj pravnega interesa presojati v času vložitve tožbe in posledično tožniku prisoditi pravdne stroške. Navaja, da je izgubil pravni interes zaradi nepotrebnega odlašanja sodišča prve stopnje.

3. Tretja tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Falsa nominatio non nocet. Če se sklep imenuje sodba, še ne pomeni, da je napačen. Napačno poimenovanje sodne odločbe ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, sploh pa je napako odpravilo že sodišče prve stopnje s popravnim sklepom.

6. Ne drži, kar pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, češ da se ni opredelilo do obeh zatrjevanih razlogov za obstoj pravnega interesa tožnika. Prvostopenjsko sodišče je v 11. odstavku svoje obrazložitve navedlo, da je tožnik utemeljeval svoj pravni interes s pravno varnostjo (da naj bi pridobil pravnomočno sodbo sodišča, iz katere bi izhajalo, da ga najemna pogodba ni zavezovala) ter s tem, da bi ugotovljena ničnost najemne pogodbe pomenila ugotovljeno protipravnost kot element odškodninske obveznosti. Z nadaljnjo argumentacijo je sodišče oba razloga zavrnilo; prvega zato, ker je tožnik v drugem postopku že dosegel prenehanje obligacijskega razmerja (torej njegov pravni položaj ni več ogrožen zaradi morebitne negotovosti glede obstoja tega pravnega razmerja), drugega pa zato, ker ima tožnik zaradi zapadlosti terjatev že na voljo dajatveni zahtevek (kar pomeni močnejše pravno varstvo). Izpodbijani sklep tako nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti in zatrjevana procesna kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

7. Ocena sodišča prve stopnje, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, je pravilna, zato je pravilna in zakonita odločitev o zavrženju tožnikove tožbe (1. in 2. odst. 181. čl. in 1. odst. 274. čl. ZPP). Tožnik svoj pravni interes tudi v pritožbi utemeljuje s preventivnim pravnim varstvom, češ da bi si z ugotovitvijo ničnosti najemne pogodbe odprl možnost v nadaljnjem postopku uveljavljati kakšno svojo pravico ali korist. Takšno razmišljanje je brez podlage, in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že prvostopenjsko sodišče: Tožnikov pravni položaj ni ogrožen zaradi negotovosti najemnega razmerja, saj je to razmerje že prenehalo, tožene stranke pa so se iz stanovanja tudi že izselile. Če pa bi se tožnik na tej podlagi odločil za odškodninsko tožbo, ima že zdaj na voljo ustrezen (dajatveni) zahtevek, saj ugotovitvena tožba o obstoju posameznih predpostavk, npr. protipravnosti v nasprotju s tožnikovim prepričanjem ni dopustna.(1) Brez podlage je tožnikovo stališče, da odškodninska terjatev zapade šele po ugotovitvi vseh predpostavk odškodninske odgovornosti: po določbi 165. čl. OZ odškodninska terjatev zapade s trenutkom nastanka škode.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na 87. čl. OZ, ki določa posledice ničnosti pravnega posla.(2) Tožnik bi lahko zahteval vrnitev tistega, kar je na podlagi (zatrjevano) nične pogodbe izpolnil toženi stranki (torej vrnitev v najem danega stanovanja, ne pa povračilo morebitnih izplačanih najemnin, saj gre pri slednjih za dajatev tožene stranke), torej z dajatvenim zahtevkom, sodišče pa bi o ničnosti najemne pogodbe odločalo kot o predhodnem vprašanju. Tak zahtevek je tožnik v predmetni pravdi v resnici postavil, vendar ga je v dajatvenem delu že sam umaknil zaradi izpolnitve tožene stranke. Njegov interes za tožbo res ne bi bil vprašljiv, če ne bi umaknil dajatvenega dela zahtevka, vendar ga je, in to zaradi izpolnitve.

9. Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek o tem, da bi sodišče obstoj pravnega interesa moralo presojati v času vložitve tožbe. Pravni interes za ugotovitveno tožbo je procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka, tudi še v trenutku zaključka glavne obravnave.(3) Če je pravni interes v času vložitve tožbe sicer obstajal, pozneje pa je odpadel, ugotovitvena tožba ni več dopustna. Posledično je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da je tožnik zaradi neuspeha v pravdi dolžan tretji toženi stranki povrniti njene pravdne stroške.

10. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), odgovor nanjo pa glede na pravilnost razlogov izpodbijane odločitve in očitno neutemeljenost pritožbe bil v ničemer potreben, zato stroške odgovora nosi vlagateljica (1. odst. 155. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prim. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 146. Op. št. (2): Določba v prvem odstavku določa, da mora vsaka stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe.

Op. št. (3): Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 153.