Jedro

S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje, je bila izražena njegova volja, da želi sporazumno prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 2. točka 1. odstavka 100. ZDR. Tožena stranka je predlog tožnika sprejela in izdala odločbo o prenehanju delovnega razmerja, ki je le deklaratorne narave. Dejstvo, da si je tožnik kasneje premislil, na veljavnost sporazuma ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ujemala z njegovo takratno pravo voljo. Omenjanje možnosti uvedbe ustreznih postopkov (hišne preiskave, kazenskega postopka) zaradi suma storitve kaznivega dejanja ali možne razporeditve tožnika na drugo delo, ne pomeni nedopustne grožnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja na podlagi sklenjenega sporazuma. Sodišče je ugotovilo, da tožnik vloge za sporazumno prenehanje delovnega razmerja ni podpisal pod vplivom sile ali grožnje oziroma prevare. Izjavo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja je preklical šele potem, ko jo je tožena stranka že sprejela.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje, da v izjavi tožnika glede sporazumne odpovedi delovnega razmerja ni bilo nobene napake volje. K podpisu ni bil prisiljen in je vedel kaj podpisuje. Ponudba tožnika je bila s strani tožene stranke sprejeta tako, da je bila ugotovljena prava volja obeh strank.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 60. in 63. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), saj je bila na njegovi strani podana napaka volje, zato do sklenitve sporazuma ob upoštevanju 26. člena ZOR sploh ni prišlo. Izjavo, da želi, da mu delovno razmerje preneha, je napisal po predlogu in nareku nadrejenega delavca tožene stranke ter ob grožnji s hišno preiskavo in kazenskim postopkom. Preklic izjave je bil dan preden jo je sprejel za to pristojni Direktor Uprave za organizacijo in kadre. Pri tem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo tudi kršitev pravil postopka, ker je dovolilo izvedbo dokaza - knjige pošte po prvem naroku, sodišče druge stopnje pa s tem, ko je to prezrlo, kršitev po 14, točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da se kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zakaj naj bi sodišče druge stopnje kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, iz revizijski navedb ni jasno. Izpodbijana sodba nima takih pomankljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nobena določba ZPP sodiščem tudi ne nalaga, da morajo vse dokaze izvesti na prvem naroku. Dokaz s pribavo izpisov iz knjige pošte - tako PU K. kot MNZ - je predlagal tožnik sam na prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP) in ga je sodišče izvedlo na naroku dne 5. 4. 2000. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Tožbeni zahtevek se je glasil na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 30. 10. 1998 in 23. 12. 1998. Gre za ugotovitveno odločbo, ki potrjuje tudi, da je tožena stranka sprejela predlog tožnika za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Izpodbija se torej odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja izdana na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR), ki ima podlago v pisnem sporazumu med pravdnima strankama. Konstitutivni akt, na podlagi katerega je tožniku delovno razmerje prenehalo, je sklenjeni sporazum.

Izpodbijano odločbo je zato mogoče presojati le glede morebitne neskladnosti s sporazumom. Tožnik pa je že v tožbi dejansko izpodbijal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, z navedbami o tem, da je bila njegova izjava (predlog oziroma prošnja) za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, dana pod vplivom sile oziroma grožnje s strani delavca tožene stranke.

Navedbe tožnika o poteku razgovora z V. Ž. in njegovem vplivu na tožnika, da je napisal izjavo, se nanašajo na ugotavljanje dejstev in na dokazno oceno obeh sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je tožnik dne 28. 10. 1998 lastoročno napisal in podpisal vlogo s prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja - po izpovedi tožnika samega - z istim dnem. Tožena stranka je njegovo ponudbo sprejela in to potrdila tudi z izdajo izpodbijane odločbe z dne 30. 10. 1998. S tem je bil sporazum sklenjen in ga tožnik 4. 11. 1998 ni mogel več preklicati (drugi odstavek 36. člena ZOR).

Grožnja, ki po prvem odstavku 60. člena ZOR lahko vpliva na napako volje, je le taka grožnja, ki je nedopustna in ki pri drugi stranki povzroči utemeljen strah, zaradi katerega sklene pogodbo, ki jo sicer ne bi sklenila. Tožnik je bil osumljen storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine in v zvezi s tem je tudi potekal razgovor z V. Ž.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika ter V. Ž. in M. T. ugotovilo, da je tožnik na razgovoru pri Ž. sam napisal in podpisal izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Omenjanje možnosti uvedbe ustreznih postopkov (hišne preiskave, kazenskega postopka) zaradi takega suma ali možne razporeditve tožnika, ne pomeni nedopustne grožnje.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnik izjave ni podpisal zaradi prevare (obljubljanje druge službe). Tožnik odločitvi v tem delu ne oporeka, s sklicevanjem na 63. člen ZOR (neporazum) pa navaja nova dejstva, kar v reviziji ni dopustno (372. člen ZPP).

Tožnik se spušča v presojo dejanskega stanja in dokazne ocene sodišč tudi v navedbah o tem, kdo in kdaj je sprejel njegovo prošnjo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da jo je tožena stranka nedvomno prejela do 30. 10. 1998, saj je bila tega dne izdana ugotovitvena odločba o prenehanju delovnega razmerja, ki jo je izdal pristojni oziroma za to pooblaščeni delavec tožene stranke.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je zato tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno stališče izpodbijane sodbe, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, saj je bila sprejeta na podlagi veljavno sklenejenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. S pisno izjavo tožnika, da mu preneha delovno razmerje z dnem 28. 10. 1998, je bila izražena njegova volja, da želi sporazumno prekiniti delovno razmerje. Z njo je nastala pravna posledica kot jo opredeljuje 2. točka 1. odstavka 100. ZDR. Tožena stranka je predlog tožnika sprejela in izdala izpodbijano odločbo, ki je le deklaratorne narave. Tožnik je s podpisom izjave o prenehanju delovnega razmerja - da bi se izognil posledicam ugotavljanja odgovornosti za očitane nepravilnosti - hotel doseči prav to. Dejstvo, da si je kasneje premislil, na veljavnost sporazuma ne vpliva. Pomembna je ugotovitev, da se je želja, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je tožnik izrazil s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ujemala z njegovo takratno pravo voljo.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).