Jedro

Nesprejemljivo je pritožbeno stališče o absolutnosti tožnikove pravice do zasebne lastnine nasproti pravicam toženk do zasebnosti in pravici do nedotakljivosti stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženk zahtevala, da "sta dolžni opustiti vsakršno vznemirjanje ali poseganje – omejevanje ali izključevanje – v solastninsko pravico, ki jo ima tožeča stranka na nepremičnini – k.o. T, parcela 1598/3 (ID) ter sta mu dolžni solidarno izročiti ključ vhodnih vrat navedene nepremičnine, daljinca kletnih garažnih vrat, ključ in daljinca garažnih vrat v prizidku nepremičnine ter mu omogočiti vstop in souporabo nepremičnine" (točka 1 tožbenega zahtevka); da "se jima v bodoče prepoveduje zamenjati ključavnico vhodnih in/ali garažnih vrat, kakor tudi zamenjati ali onesposobiti daljinca garažnih vrat, prav tako pa vsakršno nadaljnje vznemirjanje ali poseganje v pravice tožeče stranke" (točka 2 tožbenega zahtevka) ter toženkama naloži, da sta "tožeči stranki dolžni povrniti pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi" (točka 3 tožbenega zahtevka). V točki II izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna vsaki toženki povrniti 329,70 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka.

2. Zoper citirano sodbo je laično pritožbo vložila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik), iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz pritožbe je razvidno, da je bila tožba vložena v skladu s 426. členom ZPP, zato tožnik ni navajal nobenih okoliščin, ki so kasneje bistveno vplivale na odločitev sodišča. Prva toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na kršenje ustavnih pravic. Na to se je torej začela sklicevati šele po vložitvi tožbe, čeprav naj bi tožnik njene ustavne pravice kršil že prej in v tem času ni vložila nobene prijave na policijo ali zahtevala sodnega varstva svojih pravic. "Sodno varstvo svojih pravic bi morala izvajati najkasneje z nasprotno tožbo (183. člen ZPP)". Prva toženka zlorablja pravosodni sistem za dosego svojih ciljev. Kršenje pravic dokazuje s pavšalnimi očitki. Sodnica je na glavni obravnavi najprej zaslišala tožnika, šele nato pa prvo toženko, ki "je imela s tem možnost, da je zanikala tožnikove izjave z neresničnimi, protislovnimi in posplošenimi izjavami", sodnica pa tožniku ni dovolila, da bi se izjasnil o teh izjavah, s čemer je "kršila določbi 5. in 88. člena ZPP". Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko v točki 6 tožnik "opozarja na neresnične in protislovne izjave prve toženke", ki izhajajo iz zapisnika in bi morale "vsakemu razumnemu in razsodnemu človeku povzročiti upravičen dvom o verodostojnosti pričanja". Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka, ko je zaslišalo drugo toženko, čeprav je le-ta v odgovoru na tožbo nasprotovala svoji pasivni legitimaciji. Druga toženka ni podala nobene samostojne izjave, ampak je le odgovarjala na vprašanja sodnice in je v postopku sodelovala v vlogi priče. Sodišče je njeno pričanje uporabilo za potrditev izpovedi prve toženke. Kršenje ustavnih pravic je najmočnejši argument v sodnih sporih, zato bi pri sklicevanju prve toženke na te pravice moralo sodišče preveriti, ali le-ta ne zlorablja sistema v svojo korist. Tožnik je zahteval le dostop do delavnice v kleti in ne do stanovanjskih prostorov, tako da s tem ne bi posegal v zajamčeni pravici do stanovanja in zasebnosti. Sodišče bi moralo upoštevati, da sama možnost posega v zajamčene pravice ne more biti razlog za takšno odločitev, prav tako ne citirana sodba VSRS II Ips 114/2008, ki se nanaša na povsem drugačen primer (napačna uporaba pravne prakse). Glede na sodno prakso ni pomembno, ali solastnik v nepremičnini biva ali ne, ampak je dovolj, da ima v njej svoje stvari, do katerih potrebuje dostop. Tožnik se z izselitvijo ni odpovedal uporabi solastniških prostorov. Ker jih izključno uporablja prva toženka, je upravičen do uporabnine (VSL sodba I Cp 37/2015). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Toženki v odgovoru na pritožbo pojasnjujeta, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in se zavzemata za zavrnitev pritožbe. Pritožbenih stroškov ne priglašata.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih in po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, razjasnilo je relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta tožnik in prva toženka vsak do 1/2 solastnika stanovanjske hiše, v kateri živita toženki, tožnik pa se je iz nje izselil 1. 12. 2015 in je od avgusta 2018 več ne koristi.

7. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali sta toženki tožniku onemogočili uporabo njemu solastne nepremičnine oziroma ga iz nje izključili z zamenjavo ključavnic vhodnih vrat in garažnih vrat v prizidku ter daljincev dvojnih garažnih vrat (v kleti in prizidku).

8. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik "vložil tožbo na podlagi 426. člena ZPP". Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik zahteva prenehanje vznemirjanja (99. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ) in ponovno souporabo predmetne nepremičnine (92. SPZ).

9. Sodišče prve stopnje je po skrbno in natančno izvedenem dokaznem postopku, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Opravilo je dokazno oceno tekom postopka zaslišanih strank in vseh ostalih izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje takšno dokazno oceno povzema.

10. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma zaslišanju pravdnih strank in med samimi zapisniki. Tožnik z izpovedbo prve in druge toženke ne soglaša in prvi toženki očita, da je podala "neresnične, protislovne in posplošene izjave", drugi toženki pa, da je "nesposobna za samostojno življenje, nezaposlena in dobro ve, koga se mora bati in koga ne, zaradi česar ne upa javno nasprotovati dejanjem prve toženke", vendar zaradi teh razlogov bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Toženki priznavata, da je bila ključavnica vhodnih vrat stanovanjske hiše v avgustu 2018 zamenjana dvakrat, zanikali pa sta, da bi dali zamenjati tudi ključavnico garažnih vrat v prizidku in daljinca teh vrat ter garažnih vrat v kleti, oziroma zanikata, da bi tega daljinca onesposobili. Tožnik je v zvezi z garažnimi vrati kletne garaže izpovedal, da skozi njih z daljincem ni bilo mogoče vstopiti že kar nekaj časa pred 26. 8. 2018. Sprva je to pripisoval slabi bateriji in se zaradi tega ni preveč obremenjeval, saj če je moral kaj prenesti skozi ta vrata, jih je odprl z notranje strani (takšen način odpiranja teh garažnih vrat – le iz notranjosti – sta potrdili obe toženki). Glede ključev garažnih vrat v prizidku je izpovedal, da jih že ob izselitvi ni imel, niti ni izpovedal, da bi posedoval daljinec teh vrat, ampak je izpovedal, da sam te garaže (v prizidku) nikoli ni uporabljal, kar niti ni pritožbeno sporno.

12. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženki tožniku nista onemogočili vstopa v stanovanjsko hišo skozi oboja garažna vrata ter je potrebno vzrok za to, da tožnikov daljinec garažnih vrat v kleti ne deluje, iskati drugje, ne v ravnanju toženk.

13. Pritožba izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z dostopom v hišo skozi oboja garažna vrata, ampak je iz pritožbe razvidno, da tožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ker meni, da njegova pravica so soposesti ni v koliziji s pravico prve toženke do zasebnosti, saj "je zahteval le dostop do delavnice v kleti, v kateri ima svoje stvari, ne pa tudi dostopa do stanovanjskih prostorov". Da to ne drži, izhaja že iz tožbenega zahtevka, saj je tožnik zahteval od toženk izročitev ključev vhodnih vrat v stanovanjsko hišo. 14. Kot izhaja iz točke 13 obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnikova pravica do soposesti in souporabe stanovanjske hiše v obsegu njegovega idealnega deleža iz prvega odstavka 66. člena SPZ1 v koliziji z ustavno zagotovljenima pravicama toženk do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja iz 35. in 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

15. Človekove pravice in temeljne svoboščine so po tretjem odstavku 15. člena URS2 omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Zato je njihov obseg v primeru kolizije enakovrednih pravic nujno zožen. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče o absolutnosti tožnikove pravice do zasebne lastnine nasproti pravicam toženk do zasebnosti in pravici do nedotakljivosti stanovanja. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, celotna stanovanjska hiša ne predstavlja le bivalnih prostorov, ampak so v kleti tudi pomožni prostori in garaža, v katere se lahko pride skozi garažna vrata v kleti ali skozi prizidek. Posledično bi tožniku z dostopom v klet skozi garažna vrata bil omogočen tudi neomejen prihod v stanovanjske prostore.

16. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik večkrat posegal v privatno sfero prve toženke, saj je proti njeni volji vstopal v hišo, pregledoval vsebino omar in pošto ter prvo toženko verbalno in fizično nadlegoval. Tožnik je temu oporekal in je izpovedal, da "je po omarah brskal zgolj iz razloga, da je iz njih vzel svoje stvari, ko je na primer prišel po sezonsko garderobo ter je iz skupnega poštnega predalčnika jemal le svojo pošto". V pritožbi tožnik navaja drugače, kot tekom postopka, saj zatrjuje, da "dostopa do stanovanjskih prostorov ne potrebuje, ker je po preselitvi v neopremljeno stanovanje stanovanjskega sklada leta 2007 to opremil tako, da je lahko vanj preselil vso osebno garderobo, ki se je do takrat nahajala v stanovanjskih prostorih hiše". V pritožbi podaja svoje videnje zadeve in svoje zaključke ter skuša obrazložiti, zakaj je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj meni, da ni posegal v ustavnopravno varovane pravice prve toženke ter je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo, ker "obstaja potencialna možnost posega v zajamčene pravice". Tožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more biti uspešen.

17. Pri koliziji dveh ali več ustavnopravno zagotovljenih in varovanih pravic je potrebno uporabiti načelo sorazmernosti. Poseg v ustavno zagotovljene človeške pravice mora biti vedno v skladu z načelom sorazmernosti, ki je priznano kot splošno ustavno načelo, izvedeno iz načela pravne države (2. člen URS). Sodišče prve stopnje je bilo dolžno opraviti test sorazmernosti, kar je tudi storilo. Skrbno in natančno je pretehtalo, ali je dopustno omejiti tožnikovo pravico do zasebne lastnine (33. člen URS)3, če je le-ta v koliziji s pravicama toženk do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja.

18. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da ima "vsakdo pravico, da sam živi svoje življenje v mirnem bivanjskem okolju in da nihče ne vdira v njegovo zasebnost, kar je tožnik prvi toženki ob svojih prihodih v stanovanjsko hišo onemogočal". Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, do kam segajo ustavne pravice tožnika in do kam ustavne pravice toženk.

19. Glede na to, da tožnik živi drugje, toženki pa živita v sporni stanovanjski hiši, ki je njun dom, le-ti vsekakor uživata pravico do varstva nedotakljivosti stanovanja in zasebnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi zahtevana izročitev ključev vhodnih vrat v stanovanjsko hišo (s čemer bi se tožniku omogočil vstop v hišo in njena souporaba), upoštevaje, da je tožnik že posegal v pravico prve toženke do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja, pomenila nedopusten poseg v človekovi pravici toženk iz 35. in 36. člena URS.

20. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, in sicer na sodbo VSRS II Ips 114/2008 z dne 14. 1. 2010. Pritožba izpostavlja, da navedene sodbe ne bi smelo uporabiti, ker se nanaša na povsem drugačen primer. Tožnik s pritožbo v tej smeri ne more biti uspešen. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje zadeve, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče v omenjeni zadevi sicer res drugačno, kot v konkretnem primeru, vendar je sodišče tudi tam opravilo test sorazmernosti, ki je pripeljal do odločitve, ki jo je mogoče uporabiti tudi v konkretnem primeru. Tudi iz omenjenega primera izhaja, da je tožnik stanoval drugje, toženec pa v spornem stanovanju ter je bila ugotovljena kolizija več ustavno zagotovljenih pravic, in sicer pravice do soposesti iz 29. člena SPZ in pravic do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja iz 35. in 36. člena URS.

21. Ustavno sodišče RS je sprejelo več odločitev, ki obravnavajo kolizijo ustavnih pravic. Pravico do zasebnosti je opredelilo kot „bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni ali bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistveni del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti“. Iz odločbe Up-60/00 z dne 13. 7. 2000 izhaja, da je "dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem, bistven del in pogoj domovanja, kot sestavine človekove zasebnosti".

22. Ustavno skladna razlaga določbe 100. člena SPZ4 po oceni Vrhovnega sodišča iz sklepa II Ips 137/2013 z dne 24. 4. 2014, narekuje zaključek, da bi bilo solastniku mogoče odreči lastninsko pravno varstvo le takrat, ko bi z ugoditvijo zahtevku nesorazmerno poseglo v solastnikove ustavne pravice, na primer v ustavno pravico do zasebnosti (35. člen URS) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Do tega lahko pride predvsem, ko gre za solastnino stanovanja ali enodružinske hiše, kot je tudi v konkretnem primeru.

23. Tožnik ne more biti uspešen z nadaljnjimi pritožbenimi očitki, da je "sodnica na glavni obravnavi najprej zaslišala njega, nato pa prvo toženko, ki je zato imela možnost, da je njegove izjave zanikala". Sodišče prve stopnje je najprej zaslišalo tožnika, ker je on tisti, ki je vložil tožbo, nato pa sta bili zaslišani toženki. Sodišče prve stopnje s tem ni dalo prednosti prvi toženki, niti ni kršilo določbe 5. člena ZPP, saj sta obe pravdni stranki imeli možnost, da se izjavita o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je prva toženka kršenje svojih ustavnih pravic dokazovala s pavšalnimi očitki, brez dokazov, kar naj bi dokazovalo, da gre za "maščevalno dejanje in zlorabo pravosodnega sistema za dosego svojih ciljev". Tekom postopka na prvi stopnji nista bila kršena 9. in 11. člen ZPP. V nasprotju z mnenjem pritožbe toženki nista bili "dolžni vložiti nasprotne tožbe", ampak sta se na kršitev ustavnih pravic pravilno sklicevali v odgovoru na tožbo. Svoje navedbe sta ustrezno obrazložili in zanje predložili dokaze. Ker je druga toženka bila prisotna pri dogodkih med tožnikom in prvo toženko, je zato izpovedala o tem, kaj je takrat videla in slišala, kar ne pomeni, da je bila "le priča", kot neutemeljeno meni pritožba.

24. Čeprav je druga toženka oporekala svoji pasivni legitimaciji, je sodišče prve stopnje takšen ugovor pravilno zavrnilo in jo nato tudi zaslišalo kot stranko. Tožnik z njenimi odgovori ne soglaša, vendar to še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka ali ravnalo nepristransko. Druga toženka je potrdila, da je tožnik večkrat posegel v privatno sfero prve toženke (kar je tudi sam v določeni meri potrdil, ko je bil zaslišan kot stranka, nato pa povedano zanikal, kot izhaja iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 4. 4. 2019 na list. št. 46) zato je sodišče prve stopnje, glede na vse izvedene dokaze, pravilno poklonilo vero toženkama, saj tožnik ni uspel prepričati v nasprotno. Ni pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje izpovedbe druge toženke "uporabilo za potrditev izpovedi prve toženke".

25. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 88. člena ZPP. Iz besedila določbe izhaja, da se nanaša na vložitev tožbe pri okrožnem sodišču po pooblaščencu, ki ni oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, kar pa nima nobene povezave s predmetno zadevo, zato se sodišče druge stopnje s temi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo.

26. V zvezi z pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na plačilo uporabnine sodišče druge stopnje ugotavlja, da predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je glede na določbo 337. člena ZPP ni upoštevalo.

27. Upoštevaje zgoraj navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in je pritožba ne more izpodbiti. Sodišče druge stopnje je zato, v skladu z določbo 353. člena ZPP, po tem, ko je opravilo uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) stroškovne odločitve, zoper katero izrecne pritožbene graje ni bilo, pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Sodišče druge stopnje o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

1 Prvi odstavek 66. člena SPZ določa: Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. 2 Tretji odstavek 15. člena URS določa: Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. 3 33. člen URS določa: Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja. 4 100. člen SPZ določa: Solastnik in skupni lastnik imata pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, solastnik pa tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari.