Jedro

Pri odločanju o vračilu prejete brezplačne pravne pomoči ni mogoče upoštevati okoliščin v zvezi s prosilčevim sedanjim premoženjskim stanjem, saj je edina omejitev pri vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči, ki jo predpisuje zakon ta, da se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč odločil, da je tožnik dolžan povrniti Republiki Sloveniji znesek 604,58 €, izplačan iz naslova brezplačne pravne pomoči, v roku 30 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku dodeljena brezplačna pravna pomoč v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v postopku izvensodnega poravnavanja ter zastopanja pred sodiščem prve in druge stopnje v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine ter v obliki oprostitve plačila stroškov postopka. V pravdni zadevi št. P 283/2010 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu je bila dne 13. 9. 2011 sklenjena poravnava, na podlagi katere se je tožena stranka v tej pravdni zadevi zavezala plačati tožniku znesek 3.000,00 € in sicer tako, da prvi obrok v znesku 600,00 € zapade v plačilo 1. 10. 2011, ostalih osem obrokov po 300,00 € pa vsakega prvega v mesecu in sicer prvi obrok 1. 11. 2011, zadnji osmi obrok pa 1. 6. 2012. Te zneske je tožena stranka dolžna plačati brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravdni stranki sta se tudi dogovorili, da nosita vsaka svoje stroške. Na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je organ za brezplačno pravno pomoči tožniku, ki je v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, delno uspel in je na podlagi sodne poravnave pridobil premoženje, naložil, da povrne stroške nastale iz naslova brezplačne pravne pomoči, ki so bili odmerjeni in izplačani odvetnici A.A. na podlagi sklepa št. Bpp 378/2010 z dne 30. 9. 2011 v višini 604,58 €.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da mu toženec iz zgoraj navedene pravdne zadeve, ki se je s poravnavo zavezal plačati zgoraj navedene zneske, dolgovanih zneskov ni plačal v rokih. Zamujal je z vsemi obroki in je zadnjega plačal 20. 8. 2012. Navaja, da zneska, ki mu je bil naložen v plačilo z izpodbijano odločbo ne more plačati, saj ima dohodkov komaj za preživetje. Njegov osebni dohodek znaša 584,00 €. Živi v neprofitnem stanovanju in je odvisen od pomoči staršev. Ima tudi desetletnega sina, za katerega plačuje preživnino. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Prvi odstavek 48. člena ZBPP določa, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP).

Kot izhaja iz predmetnega spisa, so pravdne stranke v zadevi P 283/2010 Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu sklenile sodno poravnavo, s katero se je toženec zavezal tožniku plačati znesek 3.000,00 € v s poravnavo določenih obrokih. Tožnik tega, da je navedeni znesek prejel ne osporava, navaja le, da mu je toženec vse zapadle obroke plačal z zamudo. Glede na to so bila po presoji sodišča zgoraj citirana zakonska določila pravilno uporabljena, zato se sodišče strinja z izpodbijano odločitvijo, po kateri je tožnik Republiki Sloveniji dolžan povrniti stroške, nastale iz naslova brezplačne pravne pomoči. Ker sta se pravdni stranki v pravdnem postopku, za katerega je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč, s sodno poravnavo dogovorili, da nosi vsaka stranka svoje stroške, nasprotna stranka iz pravdnega postopka tožnikovih pravdnih stroškov ni dolžna povrniti (in tako ni mogoča izterjava stroškov postopka od nasprotne stranke po 46. členu ZBPP), zato je upravičenec do brezplačne pravne pomoči – tožnik, ki je v postopku pridobil premoženje, dolžan povrniti stroške v zvezi s prejeto brezplačno pravno pomočjo v celoti. Temu je sledil tudi organ za brezplačno pravno pomoč in v izpodbijani odločbi tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da je tožnik dolžan vrniti stroške prejete brezplačne pravne pomoči. Na pravilnost izpodbijane odločitve tudi tožbene navedbe ne morejo vplivati. Obveznost vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči v primeru, ko upravičenec delno ali v celoti uspe v postopku, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč in povrnitev stroškov ni dolžnost nasprotne stranke, je določena v 48. členu ZBPP, tako organ za brezplačno pravno pomoč kot sodišče pa sta na to odločitev vezana. Pri izdaji izpodbijane odločbe tako žal ni mogoče upoštevati okoliščin v zvezi s tožnikovim sedanjim premoženjskim stanjem, saj je edina omejitev, ki jo, v primeru, kot je obravnavani, pri vrnitvi stroškov brezplačne pravne pomoči predpisuje zakon ta, da se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek 48. člena ZBPP). Glede ta to, da je tožnik - čeprav z zamudo - prejel celoten s poravnavo dogovorjen znesek 3.000,00 €, je dolžan stroške brezplačne pravne pomoči v višini 604,58 € v celoti vrniti.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.