Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti.

Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila iz države, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera osebo pridržijo, da bi omogočili izvedbo postopkov za predajo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji) ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba (EU) št. 604/2013) tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 5. 5. 2014 do 5. 8. 2014 do 15.25 ure zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški.

V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 5. 5. 2014 prvič zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep začasne omejitve gibanja po ugotovitvi, da je iz baze podatkov EURODAC razvidno, da je bil že predhodno dne 9. 7. 2012 v Grčiji obravnavan kot tujec, dne 2. 5. 2014 pa je v Republiki Hrvaški že zaprosil za mednarodno zaščito. Tožnik ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov in ob podaji prošnje ter vse do izdaje spornega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje svoje istovetnosti, ki je nesporno ugotovljena glede na določila Zakona o tujcih, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od tam navedenih listin, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V takem primeru se ugotavlja le pristnost dokumenta, medtem ko sam pristojni organ upoštevajoč 129. člen ZMZ ne more pridobivati podatkov o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi. Na podlagi policijske dokumentacije, ki jo je v postopku predložila Policijska postaja A., tožena stranka ugotavlja, da je navedena policijska postaja tožnika zaradi nezakonitega prehoda državne meje obravnavala že dvakrat, in sicer prvič dne 20. 4. 2014, ko se je v postopku s policisti predstavljal za osebo po imenu B.B., rojen ... 1965, državljan Pakistana, ki tudi tedaj svoje istovetnosti ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom ter je bil vrnjen hrvaškim varnostnim organom. Ponovno ga je ista policijska postaja obravnavala dne 3. 5. 2014, ko se je po lastni izjavi izkazoval za osebo po imenu B.B., rojen ... 1969, državljan Pakistana, pri sebi pa prav tako ni imel nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti. Tedaj je ob ponovnem prijetju na policiji tudi zaprosil za mednarodno zaščito in tedaj policistom navajal, da v Pakistanu nikoli ni imel nobenega osebnega dokumenta. Poleg tega je podal različne navedbe glede datuma rojstva. Na vprašanje uradne osebe pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, ali je imel kdaj kakšen svoj osebni dokument, pa je tožnik drugače navedel, in sicer, da je imel potni list, ki ga je izgubil po prečkanju iransko-turške meje, ter je na vprašanje, ali lahko priskrbi še kakšen uradni dokument za izkazovanje istovetnosti, odgovoril, da lahko priskrbi le fotokopije, originale dokumentov pa je izgubil. Ko mu je bilo predočeno, da je v postopku pred hrvaškimi varnostnimi organi drugače navedel svoje osebne podatke, in sicer B.C.B., rojen ... 1969, državljan Pakistana, je tožnik pojasnil, da je C. rodbinsko ime ter da ni vedel, da mora vedno povedati tudi rodbinsko ime, medtem ko netočnosti glede datuma rojstva ni pojasnil. Glede na to, da ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, tožena stranka ocenjuje, da je podan dvom v zatrjevano istovetnost tožnika, saj je svoje osebne podatke večkrat spreminjal ter na policijski postaji navajal, da nikoli ni imel osebnega dokumenta, medtem ko je ob podaji prošnje drugače navedel, in sicer, da je Pakistan zapustil s svojim originalnim potnim listom, ki pa ga je na poti nato izgubil. Kar se tiče spreminjanja navedb o tožnikovem rojstnem datumu tožena stranka ocenjuje, da to nedvomno pomeni zavajanje uradnih organov in zlorabo postopka. Glede na pridobljene rezultate iz baze EURODAC, iz katerih izhaja, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo že posredovani dne 9. 7. 2012, ko je bil v Grčiji obravnavan kot tujec, ter 2. 5. 2014, ko je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Hrvaški, nadalje zaključuje, da tako ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, katera država članica je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Zato je zaradi obstoja znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, tožena stranka odločila, da se ga pridrži. Navaja še, da je navedeni ukrep nujen, da tožnik do predaje odgovorni državni članici ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije, saj je glede na njegovo dosedanje ravnanje tožena stranka prepričana, da tožnik v primeru predaje Grčiji ali Hrvaški ne bo počakal na izvršitev predaje. Še zaradi pa je ukrep pridržanja nujen, ker je Hrvaško že dvakrat samovoljno zapustil, kljub temu, da tam še ni prejel pravnomočne odločitve o dne 2. 5. 2014 vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Glede begosumnosti tožnika se tožena stranka opredeljuje po preučitvi policijske dokumentacije in na podlagi njegovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih ugotavlja, da je tožnik po prihodu v Republiko Slovenijo podajal različne izjave o svoji poti do Slovenije ter tudi večkrat spremenil svoje osebne podatke in ker je po prvi vrnitvi tožnika s strani slovenskih varnostnih organov hrvaškim varnostnim organom dne 20. 4. 2014 Republiko Hrvaško ponovno zapustil in še enkrat prišel ilegalno v Slovenijo, iz tega izhaja, da na Hrvaškem dejansko ne želi ostati, temveč želi uresničiti svojo prvotno namero ter oditi v kakšno drugo državo, in sicer naj bi bila njegova ciljna država Italija, kar izhaja iz policijske depeše. Posebej vprašan je ob podaji prošnje tožnik odgovoril, da je Hrvaško zapustil iz razloga, ker si je želel oditi v katero od držav, kjer živijo pripadniki njegove veroizpovedi Ahmedi, teh pa je največ v Italiji ali Nemčiji. Po ugotovitvi, da se je tožnik že dvakrat nahajal v Republiki Hrvaški, preden je vstopil ilegalno v Republiko Slovenijo, tožena stranka brez dvoma ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in da bi onemogočil ponovno predajo odgovorni državi članici. Izrečeni ukrep pridržanja pa je tudi sorazmeren, saj je bil tožnik že dvakrat zabeležen v bazi EURODAC (prvič v Grčiji kot tujec in v Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito), da pa v Republiki Sloveniji ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito pa izhaja iz dejstva, da tega namena ni izrazil, ko je bil prvič obravnavan dne 20. 4. 2014 na Policijski postaji Ilirska Bistrica in je bil zato tudi vrnjen Hrvaški, ki ga je ponovno tudi sprejela. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da obstaja znatna verjetnost, da bo tožnik takoj, ko mu bo omogočeno svobodno gibanje, zapustil Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvedbo postopkov po Uredbi (EU) št. 604/2013 za predajo odgovorni državi članici. Zato meni, da je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren, saj tožnik očitno zlorablja inštitut mednarodne zaščite in bo lahko le na ta način zagotovljena njegova morebitna predaja odgovorni državi članici. Nadalje še ugotavlja, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce in da bo le s pridržanjem na te prostore mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti njegove predaje pristojni državi članici in da je s takšno omejitvijo zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje in bo le tako mogoče zagotoviti morebitno predajo prosilca pristojni državi članici Republiki Hrvaški. V kolikor bi tožena stranka v času trajanja postopka ugotovila njegovo istovetnost in to, da Hrvaška ni pristojna za obravnavanje njegove prošnje, bo ukrep omejitve gibanja z dnem pridobitve negativnega rezultata s strani Hrvaške prenehal. Na vprašanje, zakaj je Hrvaško samovoljno zapustil, je tožnik navajal zgolj razloge, ki ne morejo vplivati na to, da Hrvaška zanj ni varna država. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav pa je po oceni tožene stranke izkazana izrazita begosumnost tožnika, ki s spreminjanjem osebnih podatkov zavaja uradne organe in zlorablja sisteme mednarodne zaščite, zaradi česar je izrečena omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce tudi nujna.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V zvezi s pravno podlago izrečene omejitve gibanja po določbi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se tožena stranka sicer sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbah št. I Up 636/2011, I Up 654/2011, I Up 658/2011 in I Up 405/2013, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom, vendar tožnik opozarja na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi I Up 46/2010, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih, pač pa se ukrep na tej zakonski podlagi lahko prosilcu odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. V zvezi z izpostavljenim stališčem tožene stranke, da je glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine za ugotavljanje njegove istovetnosti izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, tožnik meni, da je to stališče napačno in da takega avtomatizma slovenska zakonodaja in sodna praksa ne dovoljujeta. Sicer tožena stranka omejitev gibanja utemeljuje na treh postavkah, glede katerih tožnik navaja, da je podal jasna pojasnila: tako glede imen tožnika pojasnil, da je njegovo ime B.B., medtem ko je C. njegovo rodbinsko ime; da pri tem ne gre za zavajanje ali zlorabo je razvidno iz splošnega pojasnila glede pakistanskih imen na svetovnem spletu na naslovu „Pakistani name“, http://en.wikipedia.org/wiki/Pakistani

name. Zato meni, da je neupravičen očitek tožniku glede poizkusa zlorabe postopka. Tožnik poudarja, da je skušal pojasniti, kakšno je njegovo ime v sistemu, ki se razlikuje od evropskega. Pa tudi sicer se ime tožnika nikjer ni zapisalo drugače, kot pri hrvaških varnostnih organih, ostali podatki - rojstni datum, pa so tudi tam enaki, kot na prošnji. Tudi v zvezi z očitkom o spreminjanju datuma rojstva tožnik poudarja, da je vsepovsod dal iste podatke in da je nesmiselno zanikati možnosti napak pri vnašanju podatkov ob dejstvu, da so datumi v Pakistanu, tako kot drugod v muslimanskem svetu, zapisani v skladu z islamskim koledarjem, v katerem trenutno teče leto 1435, ki traja od 3. novembra 2013 do 23. oktobra 2014. Njegova pretvorba v Sloveniji veljavni koledar je zapletena, zato je povsem možno, da je prišlo do napake pri pretvorbi. Napačen zapis njegovega rojstnega datuma se pojavi zgolj enkrat, medtem ko datum rojstva tožnika po islamskem koledarju ni bil nikjer zapisan, da bi se ta sporna okoliščina lahko preverila. V zvezi z neposedovanjrm osebnih dokumentov je tožnik pojasnil, da je dokumente izgubil ob prečkanju iransko-turške meje, tožena stranka pa se do tega pojasnila ni opredelila niti v smislu, da tožniku verjame ali ne. Je pa od tega vprašanja odvisno, ali je omejevanje gibanja v konkretnem primeru sploh dopustno. Vprašljivo je tudi, kako naj tožnik v sedanjem položaju, sploh izpolni zahteve tožene stranke glede predložitve drugih originalnih dokumentov, za katere je že pojasnil toženi stranki, da jih ne bo mogel zagotoviti. Kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali lahko prosilec izkaže svojo identiteto za potrebe azilnega postopka na podlagi fotokopij osebnih dokumentov, saj so mu ostale le-te, glede katerega naproša sodišče, da se do njega izrecno opredeli, ker se to vprašanje dotika številnih tožnikovemu podobnih primerov. Zaradi tako imenovanega strogega testa sorazmernosti in smiselnosti izrečenega spornega ukrepa meni, da bi tožena stranka morala utemeljiti, kako oziroma na kakšen način bo ugotavljala identiteto tožnika v času trajanja omejitve gibanja in kako ji bo pri tem pomagala omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je po mnenju tožnika neupravičena.

Glede omejitve gibanja zaradi namena predaje po 2. in 3. odstavku 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013, ki določa, da države članice ne smejo pridržati oseb zgolj zato, ker v zvezi z njimi poteka postopek iz Uredbe, pač pa je to dopustno le takrat, ko obstaja znatna nevarnost, da bi oseba pobegnila in na podlagi presoje vsakega posameznega primera, tožnik izpostavlja, da na Hrvaškem ni bil deležen nobenih informacij o azilnih postopkih. To naj bi, poleg želje po združitvi z drugimi pripadniki njegove verske skupnosti, vplivalo na njegovo odločitev za odhod iz Hrvaške. Po informacijah z dne 5. 5. 2014, ki jih je pridobil pred vložitvijo prošnje in s seznanitvijo, da je Slovenija varna država, tožnik poudarja, da je zdaj odločen, da ostane v Sloveniji do odločitve v njegovem primeru.

V zvezi z ugotovitvijo o prstnih odtisih iz Grčije pa tožnik pojasnjuje, da vračanje v Grčijo in omejevanje gibanja zaradi vračanja v Grčijo nista dopustna, ker je Grčija država z najvišjo stopnjo kršenja človekovih pravic prosilcev za azil v EU, kar je splošno znano dejstvo in sprejemljivo opravičilo, da tožnik v Grčiji ni zaprosil za azil, oziroma, da je Grčijo zapustil. Ob dejstvu, da grški azilni sistem ne deluje ter da prosilcem niso zagotovljeni ustrezni postopki in nastanitev v času trajanja teh postopkov, in zlasti zaradi odkritega spodbujanja sovraštva do tujcev in uprizarjanja ustrahovalnih pohodov s strani nekaterih neonacističnih strank, kot je na primer Zlata zora, kar je privedlo do odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. v Belgium & Greece v januarju 2011, je zaradi tega vse od tedaj zaradi kršitev človekovih pravic prosilcev za azil nedopustno vračanje v to državo ne glede na siceršnja pravila Dublinskega postopka. Zato kot nedopustno tožnik označuje omejevanje gibanja zaradi preverjanja možnosti vračanja v Grčijo in meni, da omejitev gibanja na podlagi 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 ni upravičena.

Nadalje v zvezi z izrečeno obliko omejitve gibanja na Center za tujce Postojna, ki je najstrožja oblika, tožnik meni, da bi njena uporaba morala biti namenjena zgolj najbolj begosumnim primerom, medtem ko naj bi iz njegovih predhodnih pojasnil izhajalo, da zanj takšna omejitev gibanja ni potrebna, saj ni razumnega dvoma v zatrjevano identiteto. Ker naj bi tudi zapustitev Hrvaške in Grčije razumno pojasnil, zato meni, da bi zanj morala tožena stranka uporabiti milejši ukrep in sicer omejitev na območje Azilnega doma, to je ograjenega kompleksa pod nadzorom varnostne službe, česar pa sploh ni presojala, oziroma ni z ničemer utemeljila, zakaj slednjega kot milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti v tožnikovem primeru. Sodišču glede na vse navedeno predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 14. 5. 2014 vpogledalo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika.

Tožnik je, ko je bil na glavni obravnavi ustno zaslišan, izpovedal, da je izvorno državo Pakistan zapustil aprila 2012 legalno s potnim listom, ki mu je bil izdan v mesecu januarju ali februarju 2012 z veljavnostjo petih let, ter z vizo odpotoval v Iran, nato pa je po prestopu turško-iranske meje izgubil svojo prtljago in s tem tudi vse dokumente. Na posebno vprašanje, ali si je poizkušal pridobiti duplikat izgubljenega potnega lista, je tožnik odgovoril, da ga ni nikoli poskušal pridobiti, ker je že prispel v Turčijo in še naprej. Tudi na glavni obravnavi sodišču ni predložil nobenega osebnega dokumenta, ne v izvirniku in niti v fotokopiji ter je na posebno vprašanje, ali ima pri sebi kakršenkoli osebni dokument odgovoril nikalno. Posebej vprašan je navedel, da je v Slovenijo prvič prišel pred približno enim mesecem, drugič pa približno pred 12-imi dnevi, obakrat iz Republike Hrvaške, kjer je prav tako zaprosil tudi za azil, in sicer je vložil vlogo dne 2. ali 3. maja 2014, ko so mu odvzeli tudi prstne odtise ter osebne podatke. Na posebno vprašanje, kakšne osebne podatke je tedaj navedel na Hrvaškem, je tožnik odgovoril, da je na dodatno vprašanje o njegovem družinskem imenu le-to dodatno tudi navedel, in sicer, da je to C. Na posebno vprašanje, zakaj tožnik ni počakal na Hrvaškem na odločitev o tam vloženi prošnji pa je odgovoril, da je kot pripadnik muslimanske sekte Ahmadi, katere večina pripadnikov živi v Italiji, zato tudi tožnik hotel čim prej priti v Italijo. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja in iz samega poteka postopka jasno izhaja, da tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta (ne v izvirniku, niti v fotokopiji), na podlagi katerega bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti njegovo istovetnost, zaradi različnih podatkov, ki jih je navajal o svojem osebnem imenu in datumu rojstva v različnih postopkih pred slovenskimi in hrvaškimi varnostnimi organi pa se je, po presoji sodišča, toženi stranki utemeljeno vzbudil dvom o njegovi istovetnosti, četudi v tožbi poskuša pojasniti kot razlog za ugotovljena razhajanja pri zapisih njegovega osebnega imena (v Sloveniji kot oseba po imenu B.B., na Hrvaškem kot B.C.B.) v različnih tradicijah glede zapisa pakistanskih imen ter z netočnostmi pri preračunavanju iz islamskega v tukajšnji (julijanski) koledar rojstnega datuma (dne ... 6. 1965 v policijskih dokumentih ob prvem nezakonitem prihodu tožnika v Slovenijo in dne ... 1969 ob drugem). Vendar je pravilnost odločitve tožene stranke po presoji sodišča potrjena tudi na podlagi zaslišanja tožnika kot stranke na glavni obravnavi 14. 5. 2014. Da je njegovo uradno ime B.B. je namreč na zaslišanju pred sodiščem na glavni obravnavi navedel sam tožnik, medtem ko se je v Republiki Hrvaški izkazoval kot oseba po imenu B.C.B. Na posebno vprašanje je namreč na glavni obravnavi navedel, da je na Hrvaškem kot družinsko ime navedel ime C. Na vprašanje, kako lahko pojasni razhajanja glede zapisa podatka o datumu njegovega rojstva, ker je sodišču na glavni obravnavi navedel datum ... 1969, v prvem postopku pri slovenski policiji pa ... 1965, pa je tožnik kot razlog za to navedel, da naj bi bil za to kriv tedanji tolmač, ki ni bil pravi prevajalec, ker je bil prevajalec za angleški jezik in naj bi narobe razumel oziroma gre za nesporazum. Vendar ter navedb ne potrjujejo podatki v listinah upravnega spisa, iz katerih izhaja drugače, in sicer, da ni tolmačenja opravljal tolmač za angleški jezik, kot je na glavni obravnavi zatrjeval tožnik, temveč iz dopisa komandirja Policijske postaje A. z dne 20. 4. 2014 naslovniku PUKP OKC izhaja, da je storitve tolmačenja tedaj na navedeni policijski postaji opravljal prevajalec za urdu jezik Č.Č. (ki mi je bilo tudi izdano potrdilo o prevajanju). Sodišče glede na navedeno zavrača kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, češ da je tožena stranka svojo odločitev v konkretnem primeru utemeljila zgolj na dejstvu, da tožnik ni z ustrezno listino izkazal svoje identitete.

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje na dveh pravnih podlagah in se je pri svoji odločitvi z izrekom v izpodbijanem sklepu spornega ukrepa začasne omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce v Postojni oprla na določila 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena ZMZ ter dodatno na 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013. Po presoji sodišča je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodila, da sta podana oba navedena razloga za začasno omejitev gibanja. Konkretno in dovolj podrobno je obrazložila poleg pravnih tudi vse relevantne dejanske okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru ter logično utemeljeno in celovito utemeljila svojo odločitev glede obeh pravnih podlag, na kateri se je oprla pri odločitvi v izpodbijanem sklepu, kot je predhodno povzet pod točko 2 te sodbe, njeni razlogi pa so skladni s podatki v predloženih spisih, zato se v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišče na njene razloge, ki jih je preverilo na glavni obravnavi dne 14. 5. 2014, na njene razloge sklicuje in jih ne navaja ponovno.

Na podlagi 1. alineje1. odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti. Na podlagi 2. odstavka 28. člena Uredbe (EU) 604/2013 pa, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila iz države, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočili izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Z izrekom izpodbijanega sklepa je tako tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridržanja za namen predaje odgovorni državi članici Republiki Hrvaški.

Ker postane skladno z določili 213. člena v povezavi v povezavi z 224. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), ki se subsidiarno uporablja tudi v azilnih postopkih na podlagi 30. člena ZMZ, dokončen in pravnomočen le izrek posamičnega upravnega akta, sodišče kot neutemeljene zavrača vse tožbene očitke, ki se nanašajo na nedopustnost omejevanja gibanja tožniku zaradi preverjanja možnosti vračanja tožnika v Grčijo. Kar pa se tiče tožbene navedbe, češ da tožnik na Hrvaškem ni bil deležen nobenih informacij o azilnih postopkih, pa ob uporabi pravil logičnega sklepanja to samo po sebi še ne privede do zaključka, da bi bil tožnik v primeru vrnitve odgovorni državi članici Republiki Hrvaški kakorkoli ogrožen. Še zlasti to velja ob odsotnosti kakršnih koli navedb tožnika glede njegove morebitne ogroženosti v Republiki Hrvaški, ki jo je tožnik po lastni izjavi, ko je bil o tem zaslišan na glavni obravnavi (dvakrat zaporedoma) zapustil zato, da bi se čim prej pridružil pripadnikom islamske verske sekte Ahmadi, ki večinoma prebivajo v Italiji in ki ji pripada tudi tožnik. Iz navedenega razloga sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da mu je tožena stranka zgolj zato, ker je tožnik prosilec za azil, izrekla izpodbijani sporni ukrep začasne omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni, saj tudi po mnenju sodišča ob izkazani tožnikovi begosumnosti, kakršenkoli drug morebiten ukrep, vključno z morebitno omejitvijo gibanja na prostore Azilnega doma v Ljubljani, ki ga varuje zgolj varnostna služba (brez posebnih policijskih pooblastil) ne bi učinkovito preprečil tožniku, da bi zapustil prostore Azilnega doma in s tem nadalje tudi ozemlja Republike Slovenije.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.