Jedro

Pri presoji finančnega pogoja se upošteva tudi premoženje, ki je v solasti tožnikove izvenzakonske partnerke, saj lahko le-ta po SPZ s svojim idealnim deležem razpolaga brez soglasja drugih solastnikov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v zadevi opr. št. P 137/2010 Okrajnega sodišča v Črnomlju, zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik ni (so)lastnik nobene nepremičnine, prav tako ne osebnega vozila. Njegova zunajzakonska partnerka A.A. pa ima v solasti nepremičnine, parc. št. 38/7, 38/10, 38/11, 38/12, 38/13, 38/52, 38/53, 38/65 in 196, vse vpisane v vlož. št. 693 k.o. B., nepremičnino parc. št. 520/4, vpisano v vlož. št. ... k.o. B., nepremičnina parc. št. 1600/10 in 1600/14, vpisana v vlož. št. ... k.o. C., nepremičnine parc. št. 20/5, 20/60, 38/8, 38/9, 197, 267, 281/2, 457, 555, 560 in 661, vpisane v vlož. št. ... k.o. B. Vrednosti teh nepremičnin tožena stranka ni upoštevala, saj gre za premoženje, ki daje dohodke. Prav tako tožena stranka ni upoštevala vrednosti osebnega vozila tožnikove zunajzakonske partnerke (Renault Laguna, letnik 2001), saj vrednost tega vozila, v primerjavi z enakimi vozili istega letnika, ne dosega 35 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.

Na podlagi podatkov zemljiške knjige je tožena stranka ugotovila, da je tožnikova zunajzakonska partnerka tudi solastnica do 1/3 nepremičnin, ki pa so v okviru presoje finančnega kriterija pravno upoštevne. Gre za nepremičnine parc. št. 263/1, 266, 455 in 99.S, vse vpisane v vlož. št. ..., k.o. B. Iz javnih evidenc Geodetske uprave RS izhaja, da na omenjenih parcelah stojijo stavbe, in sicer na parc. št. 263/1 stavba s številko 533, na parc. št. 266 stavbi s številko 385 in 530, na parc. št. 455 stavba s številko 640 in na parc. št. 99 stavbi s številko 371 in 534. Tožena stranka je na podlagi javne evidence ugotovila, da navedene parcele spadajo v poštni okoliš ..., tožnik pa živi na naslovu .... Parcele na katerih stojijo stavbe zato ne predstavljajo izjeme po 2. odstavku 23. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 in naslednji, v nadaljevanju ZSV), po katerem se kot premoženje ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi in ki ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Tožena stranka je na podlagi informativnega izračuna (priloga C5) ugotovila, da znaša posplošena tržna vrednost navedenih stavb s pripadajočim zemljiščem 62.290,97 EUR. Glede na solastniški delež tožnikove zunajzakonske partnerke do 1/3 na navedenih nepremičninah, znaša vrednost njenega premoženja (oziroma premoženje tožnikove družine) 20.763,66 EUR, kar presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, ki znaša 13.771,20 EUR (1. odstavek 23. člena ZSV). Tožena stranka je informativni izračun skupaj z dopisom dne 29. 11. 2010 poslala tožniku in ga pozvala, da izjavi, ali se z navedeno vrednostjo nepremičnin strinja in če se ne, da navede razloge in poda svojo oceno o vrednosti nepremičnin. Ker tožnik na navedeni dopis ni podal odgovora, ga je tožena stranka ponovno pozvala, da se opredeli do informativnega izračuna. Tožnik se je na drugi dopis odzval in navedel, da gre za nepremičnine, v katerih živita brat in mati njegove zunajzakonske partnerke in zato teh stavb ni mogoče prodati, za razdelitev solastnine pa nima denarja. S solastništvom na teh nepremičninah pa si sedaj zunajzakonska partnerka ne more z ničemer pomagati. Sami vrednosti nepremičnin tožnik ni oporekal oziroma se o tem ni izrekel. Tožena stranka odgovoru tožnika ni namenila posebne pravne teže, ker je razpolaganje s (so)lastniškim deležem na nepremičnini načeloma prosto. (So)lastnik lahko sam po svoji volji omeji lastnino za vsak namen, ki ni prepovedan po zakonu. Tako se lahko med drugim zaveže, da bo opustil določeno ravnanje, ki bi ga kot lastnik lahko storil (na primer osvojil svoj delež). Gre za primere pravnih poslov obligacijskega prava, zlasti prepoved odtujitve in obremenitve, predkupna pravica, odkupna pravica, najemna ali zakupna pravica (omejitev lastninske pravice v zasebnem interesu). Ti posli lahko dobijo učinek erga omnes z vpisom v zemljiško knjigo. Solastniški delež tožnikove zunajzakonske partnerke v višini 1/3 ni v nobenem pogledu obremenjen, kar jasno izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Navedene nepremičnine so tovrstnih bremen popolnoma proste. Z njimi lahko prosto razpolaga. Drugačno stališče, kot ga prikazuje tožnik, bi vodilo do izvotlitve same lastninske pravice. V konkretnem primeru so nepremičnine proste vseh bremen, zato bi lastnici, upoštevaje tožnikov odgovor, ostala le gola lastninska pravica, zapisna v zemljiški knjigi. Takšno pojmovanje omejitve lastninske pravice pa v nobenem oziru ne more vzdržati, saj ga ni mogoče podrediti nobenemu od zakonsko določenih omejitev lastninske pravice. Da bi bila po tožnikovem pojmovanju s tem omejena lastninska pravica, pa tudi ne izhaja iz ZBPP in ZSV.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka, ker ni ugotavljala, ali obstajajo pogoji za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči. Prav tako je tožena stranka napačno ugotovila vrednost solastniškega deleža tožnikove zunajzakonske partnerke. Če je hiša, v kateri živita brat in mama, vredna 62.290,00 EUR, to ne pomeni avtomatično, da idealni delež 1/3 znaša 20.763,00 EUR. Navaja, da če je možno hišo prodati za ta znesek, idealni delež 1/3 nikakor ni toliko vreden, kajti, če bi kdo hotel idealni delež kupiti, to gotovo ne bi bilo po tretjini ocenjene vrednosti, temveč vsaj s polovičnim diskontom. Novi kupec bi namreč moral plačati 567,00 EUR sodne takse za delitev premoženja, 1.200,00 EUR za izvedenca gradbene stroke, da bi ocenil realno vrednost, 1.200,00 EUR za odvetnika ter vložiti ogromna svojega časa in tvegati ali bo izid postopka ugoden ter ali se bo sploh kupec pojavil. Torej realna vrednost 1/3 solastniškega deleža nikakor ni vreden več kot 13.000,00 EUR. Za tožnikovo zunajzakonsko partnerko te nepremičnine sedaj niso vredne nič, saj mamo ne bo podila iz hiše in jo prodala. Če bo kdaj možna delitev, bo to šele po smrti matere. Tožnik je tožen za znesek 15.000,00 EUR, oškodovanec pa je utrpel le udarnino, pri čemer je šlo za namerno izzivanje, katerega končni cilj je bil zaslužek. Torej tožnik nujno potrebuje pomoč odvetnika, da se ubrani pred nerazumno visokim zahtevkom, katerega pa s svojimi dohodki in premoženjem ne more plačati. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožniku odobri brezplačna pravna pomoč, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri izdani odločbi. Iz tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne izhaja, da bi on sam ali pa njegovi družinski člani prejemali denarno socialno pomoč, prav tako prosilec v spis ni predložil odločbe Centra za socialno delo, iz katere bi izhajalo nasprotno. Tožena stranka je tako upravičeno štela, da pogoj za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči ni izkazan. Tožena stranka navaja, da je tožnikovo premoženje ugotavljala in postopek ugotavljanja tožnikovega premoženjskega stanja izpeljala. Glede navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

V pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2011 tožnik vztraja na stališču, da vrednosti solastniškega deleža tožena stranka ne more poenostavljeno oceniti tako, da vrednost celotne nepremičnine deli z višino solastniškega deleža. Nadalje tožnik navaja, da bi morala biti praksa dodeljevanja brezplačne pravne pomoči podobna oziroma primerljiva, ob upoštevanju ustavnega načela enakega varstva pravic. Tožnik zato dostavlja zapisnik, iz katerega je razvidno, da na določenih sodiščih dobi brezplačno pravno pomoč vsakdo, kdor zanjo zaprosi, tudi brez izpolnjevanja zakonskih pogojev, medtem ko nekatera sodišča te pomoči ne odobrijo niti tam, ker je to resnično utemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ocenjuje izpodbijano odločitev kot pravilno, pri čemer se sklicuje na razloge, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja: Drugi odstavek 12. člena ZBPP določa, da se finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč). Iz navedene določbe izhaja, da so upravičenci do izredne brezplačne pravne pomoči tisti, ki prejemajo denarno socialno denarno pomoč. Tožnik pa v prošnji ni navedel, da je prejemnik denarne socialne pomoči, prav tako tega ne zatrjuje, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči presojala ali prosilec izpolnjuje pogoje za redno brezplačno pravno pomoč.

Drugi tožbeni ugovor tožnika se nanaša na vrednotenje nepremičnin. V konkretnem primeru je bil postopek ugotavljanja vrednosti nepremičnin zakonit in utemeljen na zakonu. Tožena stranka je na podlagi javnih evidenc Geodetske uprave RS ugotovila, da je tožnikova zunajzakonska partnerka (so)lastnica nepremičnin, ki sodijo v okvir finančne presoje. Na podlagi informativnega izračuna je ugotovila vrednost teh nepremičnih in te ugotovitve tudi prosilcu predložila, da se o njih izjavi. Tožnik v odgovoru ni oporekal vrednosti nepremičnin, temveč je navedel, da njegova zunajzakonska partnerka z njimi ne more razpolagati, kar pa ne drži, saj takšne omejitve niso vpisane v zemljiško knjigo. Pri tem sodišče še dodaja, da se po upravnosodni praksi pri presoji finančnega položaja upošteva celotno premoženje, torej tudi premoženje, ki je v solasti zunajzakonskega partnerja, saj lahko le-ta s svojim idealnim deležem razpolaga brez soglasja drugih solastnikov (glej sodbo II U 260/2010 z dne 25. 8. 2010, II U 328/2010 z dne 22. 9. 2010.). Pri ugotavljanju prihrankov in vrednosti premoženja je tožena stranka ravnala v skladu s Pravilnikom o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/01 s spremembami, 5. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno izhajala iz tožnikove vloge za brezplačno pravno pomoč, javnih evidenc Geodetske uprave RS in ugotovitev informativnega izračuna ter izpeljala ugotovitveni postopek v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. Ker finančni pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči ni izpolnjen, je tožena stranka tožnikovo prošnjo pravilno zavrnila, ne da bi presojala ostale, za odobritev brezplačne pravne pomoči, relevantne okoliščine.

Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba tožnika, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč po različnih sodiščih različno obravnava. Sodišče ta tožbeni ugovor tožnika zavrača, kajti v konkretnem postopku ni mogoče upoštevati drugih odločb, v katerih je bila brezplačna pravna pomoč odobrena.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške, zato je sodišče njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka zavrnilo (4. odstavek 25. člena ZUS-1).