Jedro

Glede na namen pogodbe priključitev tožnika (na vodovod) ne ruši smisla združevanja družbenikov pri uporabi vodovoda, saj se je tožnik nanj priključil, po ugotovitvi prvostopnega sodišča, v takem obsegu kot brat in niso bile v ničemer kršene pravice ostalih solastnikov do uporabe tega vodovoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točka II. izreka) potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 66.700,00 SIT v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo za stroške vzpostavitve zunanjega vodovodnega omrežja v višini 57.020,13 SIT in za znesek premoženjske škode v višini 417.062,59 SIT ter v umaknjenem delu postopek ustavilo, ugotovilo pa je tudi, da je tožeča stranka umaknila tožbo zoper drugotoženo stranko J. L. in je pravdni postopek zoper njega prav tako ustavilo (točka I. izreka). Razsodilo pa je, da morata toženca M.L. in Ma. L. v 15 dneh nerazdelno plačati tožniku

313.612,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ki so našteti v nadaljevanju izreka ter tožencema naložilo, da morata nerazdelno povrniti tožniku njegove pravdne stroške v višini 57.779,46 SIT s pripadajočimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka II. izreka).

Toženca M. in Ma. L. sta se pravočasno pritožila proti obsodilnemu delu sodbe (1. in 2. točka II. izreka odločbe), pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlagata ustrezno spremembo sodbe oziroma podredno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožnika navajata, da je sodišče priznalo tožniku pravico do priključitve na "A-jev vodovod", čeprav po njunem stališču te pravice ni imel in je nima tudi sedaj. Ni dvoma, da predstavlja vodovod 8 članov omejen vodni vir. Pogodbena določila pogodbe z dne

7.7.1972 so bila namenjena zavarovanju tega vodnega vira. V primeru kakršnihkoli sprememb 4. točka pogodbe zelo jasno določa, da se vsak priključek izda na dovoljenje vseh 8 članov. Izrecno je zapisano, da je dovoljenje članov potrebno za vsak priključek in ne morda za vsak nov priključek, kakor zmotno obrazlaga prvo sodišče. V tem delu je pomembno pričevanje samega sestavljalca pogodbe M. M. na obravnavi dne 4.7.2002, kjer je izpovedal, da na nobenega novega člana niso računali, saj so želeli, da je ta vodovod samo za 8 članov. To je še razlog več za stališče, da je bilo med člani vodovoda mišljeno, da mora biti dovoljenje vseh 8 članov za vsak priključek, torej tudi za nadomestnega. Da je bilo potrebno soglasje tudi za ta nadomestni priključek, je izpovedala večina zaslišanih prič in strank. Soglasje vseh članov je bilo potrebno in smotrno, saj bi se brez soglasja vseh članov lahko enostransko, nadomestno ali na novo priklopil velik porabnik vode, npr. podjetnik ali kmet s kmetijo z velikim številom glav živine. Soglasje vseh članov je potrebno tako po dobesedni razlagi 4. člena citirane pogodbe, kakor tudi po vsebinski razlagi glede na omejen vodni vir in glede na izpovedbe večine prič in strank. Razlago opredeljujejo členi od 99. do 102. člena ZOR.

Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi vodi k edinemu zaključku, da je tako po dobesedni kot po smiselni razlagi potrebno upoštevati, da bi moral imeti tožnik za nadomestni priključek soglasje vseh 8 članov vodovoda. Po določilu 15. člena ZTLR pa je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh solastnikov. Priključek nadomestnega člana je tak primer, tožnik pa ni imel niti večinskega soglasja solastnikov, čeprav se je tudi sam zavedal te obveznosti. Priključek ima nezakonito, v nasprotju s pogodbo z dne 7.7.1972, zato iz tega razloga ni upravičen do nikakršnega povračila škode. V ugotovitvi sodišča, da je bil namen ob sklepanju pogodbe omejiti število uporabnikov vodovoda, pa pritožba vidi tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini izpovedb v postopku in med samimi temi izpovedbami. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede razlage pogodb in določila 15. člena ZTLR. Podredno tudi višina škode ni izkazana. Tožnik je imel možnost uporabljati tudi "G-jevo vodo", nobeden od članov te "G-jeve vode" se ni pritoževal, da bi mu vode manjkalo. Pretok ni bil izmerjen, s tem pa tudi ne vprašanje, ali je imel tožnik celotne potrebe pokrite tudi iz tega vodnega vira. Sklepanje sodišča, da če ne bi tožnik uporabljal "G-jeve" brezplačne vode, bi bila poraba vode iz javnega vodovoda po vsej verjetnosti večja, je prav toliko verjetno kot to, da je tožnik zanalašč ni uporabljal "G-jeve vode", ampak javno (preko števca).

Ugotovitev sodišča v tem segmentu temelji na domnevah in ne na gotovosti, škoda pa mora biti nedvomno izkazana. Ravno ravnanje tožnika predstavlja ravnanje v nasprotju s 16. členom ZOR. Ker se je tožnik nasilno, protipogodbeno in protizakonito priklopil na omejen vodni vir - vodovod 8, naj sam nosi posledice svojih ravnanj, tako glede presekanja vodnega dovoda s strani tožene stranke, kakor tudi (neizkazane) potrebe po porabi javne vode. Neutemeljene so trditve tožnika, da svojega priključka na vaški vodovod ne more obnoviti prej, dokler mu toženci ne plačajo odškodnine, ker za to nima denarja. Tožnik sam je na obravnavi izpovedal, da mesečno na šest oseb porabi povprečno 20 m3 vode, v svoji vlogi pa izkazuje za določeno obdobje večjo mesečno porabo. Dejanskih plačil tožnika za porabo javne vode ni mogoče preveriti iz priložene dokumentacije.

Izrek sodbe je tudi nasproten z obrazložitvijo v delu, ko iz obrazložitve sodbe v 3. odst. na strani 10 izhaja, da naj bi bila škoda razvidna za obdobje od 13.4.1991 do 16.5.1991, v izreku sodbe pod točko II.1. pa gre za obdobje od 17.4.1991 dalje. V tem delu gre za kršitev določb 2. odst. 339. člena ZPP, ravno tako gre za bistveno kršitev določb ZPP, ker iz izvedeniškega mnenja izvedenca R. z dne

22.9.2003 izhaja, da tožene stranke in pooblaščenca ni povabil na ogled za zavarovanje dokaza. V času odsotnosti pooblaščenca tožene stranke pa tudi za zavarovanje dokaza ni bilo nobene nujne potrebe in ni šlo za nujno procesno opravilo. Ker sodiče ni opravilo izmere pretoka "G-jeve vode", kakor tudi ne zaslišanja nekaterih članov, kljub dokaznim predlogom tožene stranke v to smer, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, toženima strankama pa neutemeljeno naloženo povračilo domnevne škode tožeče stranke.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem obširno pojasnjuje svoja stališča o neutemeljenosti pritožbenih trditev ter pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe, zaradi česar predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej presojalo očitke pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Najprej se očita sodbi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb zaslišanih prič, solastnikov spornega vodovoda in med samimi temi zapisniki o njihovih izpovedbah. Očitano kršitev pritožba navezuje na ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil, po izpovedbah zaslišanih prič, namen solastnikov spornega vodovoda ob sklepanju pogodbe takšen, da se omeji število uporabnikov tega vodovoda. Da je takšna ugotovitev v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, pa bi moral pritožnik konkretno pojasniti in v pritožbi povedati, v čem je bilo nasprotje med gornjo ugotovitvijo sodišča in izpovedbami solastnikov spornega vodovoda. Pritožbeno sodišče namreč takega nasprotja ne vidi, nedoločenih pritožbenih trditev pa tudi ni mogoče preveriti.

Sledi očitek, da je izrek sodbe nasproten z obrazložitvijo, ker naj bi bila škoda iz obrazložitve sodbe razvidna za obdobje od 13.4.1991 do 16.5.1991, v izreku sodbe pod točko II.1 pa za obdobje od

17.4.1991 dalje. Tudi v tem ni očitanih nasprotij. Obrazložitev sodbe se v tem delu nanaša na prvo postavko škode, ki je tožniku nastala zaradi nujnosti koriščenja odplačne vode z javnega vodovoda, pri čemer se obdobje od 13.4. do 16.5.1991 omenja le kot obdobje ugotavljanja dejanske porabe vode iz javnega vodovoda na podlagi odčitkov na števcih ter plačilu vode inkasantom. Datum 17.4.1971 pa opredeljuje zapadlost računa za instalatersko delo v višini 2.088,70 SIT, kolikor je sodišče tožniku priznalo kot znesek, ki je bil potreben za odpravo škode za presekano vodno povezavo med starim in novim delom tožnikove hiše. Sledi neutemeljen očitek, da je sodišče z nezakonitim postopanjem odvzelo toženi stranki možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP), ker je bil ogled z izvedencem za zavarovanje dokaza opravljen brez možnosti sodelovanja tožene stranke. Ker je sodišče presodilo, da je utemeljen predlog tožeče stranke za zavarovanje dokazov med pravdnim postopkom po določbah členov 264 do 268 ZPP, ni bilo dolžno zaradi nujnosti primera preložiti izvedbo zavarovanja dokazov iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka. Sicer pa je sodišče prve stopnje vročilo izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke toženi stranki, pa nanj ni podala nobenih pripomb in ji tudi zato ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožba sicer pravilno poudari, kaj je bistvo spora med strankama v tej zadevi, vendar v nadaljevanju neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo, ali je imel tožnik pravico napeljati in koristiti vodo iz takoimenovanega A-jevega vodovoda (tudi vodovod osmih), zaradi česar uveljavlja škodo za stroške porabljene vode iz javnega vodovoda ter ali je tožena stranka utemeljeno prekinila tožnikov vodovodni priključek na ta vodovod. Ugotovilo je, da je dne 7.7.1972 osem lastnikov sosednjih hiš v D. (med njimi tudi tožnikov brat M. M. in pravni prednik tožencev J. L.) sklenilo pogodbo o koriščenju vode iz A-jevega vodovoda. Tožnik in njegov brat M. M. sta dne 1.4.1991 sklenila pogodbo, s katero je M. M. svojo pravico do vodovodnega priključka prenesel na tožnika, sam pa hkrati izgubil lastništvo ter pravico do koriščenja vode iz A-jevega vodovoda. Tožnik je dne 12.4.1991 pretrgal povezavo bratove hiše z A-jevim vodovodom ter na omenjeni vodovod priključil stari in novi del svoje hiše. Toženec M. L. je po naročilu pokojnega J. L. presekal vodovodno cev, ki jo je tožnik napeljal od bratove hiše do svoje, s katero se je priklopil na A-jev vodovod, hkrati pa sta M. L. in J. L. tudi presekala cev za vodno povezavo starega in novega dela tožnikove hiše. Sodišče je nato zaključilo, da sta bila glede na vsebino pogodbe z dne 7.7.1972 tožnik in njegov brat upravičena prenesti solastništvo nad priključkom oziroma pravico do koriščenja vodovodnega priključka na tožnika, brez soglasja ostalih solastnikov. S tem dejanjem ni bil kršen namen solastnikov spornega vodovoda ob sklepanju pogodbe, ki je bil v tem, da se omeji število uporabnikov vodovoda.

Glede na gornje ugotovitve in vsebino pogodbe z dne 7.7.1972, gre po presoji pritožbenega sodišča med solastniki spornega vodovoda za primer družbene pogodbe, ki jo je bilo potrebno takrat presojati z uporabo pravnih pravil ODZ (paragrafi 1175 do 1216). Iz vsebine pogodbe z dne 7.7.1972 in nespornih ugotovitev pravdnih strank v postopku izhaja, da se je osem vaščanov združilo ter vložilo denar in delo v izgradnjo naprav za koriščenje skupnega vodnega vira. Da gre za omejen zasebni vodni vir, med strankama tudi ni spora. Sporno pa je, ali bi moral tožnik glede na določila pogodbe, za svoj vodovodni priključek poiskati soglasje vseh solastnikov, ali pa mu tega ni bilo treba, ker je njegov brat M. M., eden od soinvestitorjev in podpisnikov pogodbe, le prenesel nanj svoje pravice odjema vode, ker je sam prenehal uporabljati ta priključek. Paragraf 1186 ODZ določa, da noben član ni upravičen poveriti sodelovanje drugemu ali koga sprejeti v družbo ali lotiti se za družbo škodljivega postranskega posla, paragraf 1201 pa tudi, da se brez izrečnega ali molče izjavljenega pravnega privoljenja članov ali njihovih pooblaščencev, družba drugemu ne sme zavezati. Vendar ta pravna pravila po mnenju sodišča druge stopnje ne pomenijo situacije, da brat tožnika brez soglasja vseh ostalih lastnikov vodovoda, ni mogel prenesti svojega priključka na tožnika, čeprav je sam zaradi opustitve izgubil pravico do koriščenja vode. Treba je namreč upoštevati, kaj so se dogovorili solastniki vodovoda s pogodbo in v primeru nejasnih določil namen, ki so ga zasledovali s sklenitvijo pogodbe, pa tudi posebnosti samega razmerja lastnikov vodovodnih naprav, ki so jih sami zgradili s svojim delom in sredstvi. Pogodbena določila v 2., 3. in 4. točki tožeča in tožena stranka vsaka drugače razlagata. Po mnenju tožeče se brez soglasja ne sme delati dodatnih priključkov, ki bi lahko vplivati na preskrbo ostalih, po mnenju tožene stranke pa je bilo z zapisanim mišljeno, da je dovoljenje članov potrebno za vsak priključek in ne le za vsak dodatni priključek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo namen pogodbenikov ob sklepanju spornih določil pogodbe (99. do 101. člen ZOR, kjer so povzeta tudi prejšnja pravna pravila razlage pogodbe, vsebovane v paragrafu 914 ODZ).

Zaključek, da je bil namen pogodbenikov omejitev števila uporabnikov vodovoda, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in dejansko izhaja iz izpovedi v postopku zaslišanih strank in prič, ki so sklepali pogodbo. Tožnikov priključek na vodovod tako ni mogoče šteti za povečanje števila priključkov, pač pa le za zamenjavo njegovega priključka z bratovim. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da tožnikov brat ne more več uporabljati vode iz A-jevega vodovoda, kar pomeni, da se število priklopov ni spremenilo in je prišlo s priklopom tožnika namesto brata le do spremembe uporabnika priklopa in ne do spremembe števila uporabnikov. Pritožba kot argument nedopustnosti take razlage pogodbe navaja, da bi se brez soglasja vseh članov lahko enostransko, nadomestno ali na novo, priklopil velik porabnik vode, in s tem omejil uporabo ostalim uporabnikom. To drži, vendar so na drugi strani logični tudi argumenti, ki jih izpostavlja tožeča stranka, namreč da prihaja do zamenjav oziroma nadomestnih priklopov tudi v okviru družin solastnikov vodovoda. Če bi sprejeli stališče tožene stranke, da brez soglasja sopodpisnikov pogodbe ne more priti v nobenem primeru do zamenjave uporabnika vodovoda, bi to pomenilo, da ne more priti do take zamenjave uporabnikov niti v primeru dedovanja ali v primeru odsvojitve hiše in podobno. Glede na namen pogodbe, tudi s tega stališča, priključitev tožnika ne ruši smisla združevanja družbenikov pri uporabi A-jevega vodovoda, saj se je tožnik nanj priključil, po ugotovitvi prvostopnega sodišča, v takem obsegu kot brat in niso bile v ničemer kršene pravice ostalih solastnikov do uporabe tega vodovoda. Glede na navedeno razlago pogodbe z dne 7.7.1972 o razmerjih med sopodpisniki skupnosti lastnikov vodovoda, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotovilo tudi obstoj vseh predpostavk odškodninskega delikta ter odgovornost tožene stranke za nastalo škodo tožniku.

Pritožnika ugovarjata, da ni izkazana višina škode v tistem delu, ki se nanaša na plačilo porabljene vode iz javnega vodovoda za obdobje od 13.4.1991 do 22.6.2001, ko je bilo v izvršilnem postopku ponovno vzpostavljeno prejšnje stanje in opravljena povezava tožnikove hiše z A-jevim vodovodom. Pritožnika namreč menita, da je imel tožnik možnost uporabljati tudi "G-jevo vodo", vendar namerno ni uporabljal te vode, ampak javno (preko števca). V tem delu so utemeljeni in logični zaključki prvostopnega sodišča, da je imel tožnik v spornem obdobju res na razpolago, poleg vode iz javnega vodovoda, tudi brezplačno vodo iz "G-jevega vodovoda", vendar, kolikor poleg vode iz javnega vodovoda ne bi uporabljal tudi G-jeve brezplačne vode, bi bila poraba vode iz javnega vodovoda še večja. Da bi tožnik zanalašč uporabljal vodo, ki jo je moral plačevati, namesto brezplačne G-jeve vode, pritožnik s predlaganim dokazom (izmero pretoka G-jeve vode), po naravi stvari, ne bi mogel dokazati. Neutemeljeni pa so tudi očitki pritožnika sodišču, da ni mogoče preveriti dejanskih plačil tožnika za porabo javne vode iz priložene dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo po obdobjih in na podlagi listin, koliko je bilo po odčitkih na števcih porabljene vode in koliko plačane. Oporo za odločitev o višini zahtevka tožeče stranke je sodišče prve stopnje lahko našlo v predloženih podatkih o porabljeni in plačani vodi, razvidnih iz zbirnikov podatkov podjetja Komunala K. Pritožba tožene stranke je neutemeljena, saj niso podani pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke, zato je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora in ostale postavke, razvidne iz stroškovnika, skupaj v znesku

66.700,00 SIT. Stroški so odmerjeni skladno z odvetniško in taksno tarifo.