Jedro

V pravdi na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika se obravnava tak tožbeni zahtevek, kot je postavljen do izteka roka iz 129.čl. ZPPSL. Tožeča stranka po izteku tega roka tožbo sicer lahko še popravlja, ne more pa je več spreminjati z učinkom, da bi se nato obravnavala spremenjena tožba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je njena tožba ves čas postopka nanašala na ista nedopustna ravnanja in da tekom postopka ni bila spreminjana. Če pa drži, da so bili popravki sprememba tožbe, je sodišče to dovolilo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da se v pravdi na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika obravnava tak tožbeni zahtevek, kot je postavljen do izteka roka iz 129.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.ist RS št. 67/93 - v nadaljevanju "ZPPSL"). Tožeča stranka po izteku tega roka tožbo sicer lahko še popravlja, ne more pa je več spreminjati z učinkom, da bi se nato obravnavala spremenjena tožba. Sodba, izdana v posledici izpodbijanaja pravnih dejanj ima (napram stečajni masi) oblikovalni učinek. Zato mora biti dejanje, ki je predmet izpodbijanja, vključeno v tožbeni zahtevek. Zgolj navedbe, iz katerih bi identifikacija pravnih dejanj izhajala, za tak učinek ne zadoščajo. Praviloma - tako tudi v obravnavanem primeru - je utemeljenost dajatvenih zahtevkov, vezana in odvisna od oblikovalnega učinka sodbe na izpodbijanje. S trditvijo, da je bil zahtevek na plačilo 15.248.897,60 SIT spp postavljen v roku in tekom postopka ni bil spreminjan, zato pritožnica ne more uspeti. Dokler tožeča stranka z oblikovalnim zahtevkom ne uspe, je ta zahtevek neutemeljen. Prvotni oblikovalni tožbeni zahtevek se je nanašal (zgolj) na to, da plačilo po prodajnih pogodbah ni bilo izvršeno. Sodišče prve stopnje stoji utemeljeno na stališču, da neplačilo toženca ni pravno dejanje tožnika. Ob tem velja dodati, da je ugotovitev neplačila terjatve, katere plačilo se zahteva v nadaljevanju, lahko le nekaj, kar je inkludirano v dajatvenem zahtevku. Do izteka roka iz 129.čl. ZPPSL torej tožeča stranka ni zahtevala ničesar, kar bi lahko predstavljalo tožbeni zahtevek po 125.čl. ZPPSL. Zelo benevolenten tretman procesnih dolžnosti tožeče stranke bi lahko okvir, v katerem so posegi v zahtevek še poprava in ne že sprememba, zamejil pri tistem, kar je v prvotnem zahtevku vsaj omenjeno - namreč glede izpolnjevanja denarnih obveznosti po pogodbah in vpliva tega na njihovo pravno usodo. Celo po teh ohlapnih kriterijih je bila v končnem (četrtem) zahtevku z dne 12.1.1999 identiteta zahtevka bistveno spremenjena. V okvir zahtevka je namreč vključena tudi izročitev stvari po tožeči stranki, njeno soglasje k izostanku denarne izpolnitve ter pobot terjatev. Sodišče druge stopnje se zaveda, da je (zlasti takrat, ko gre za sklop pravnih dejanj) tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj včasih težko povsem natančno oblikovati. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za kakšno ekstremno zapleteno situacijo. Poleg tega pa je prvotni tožbeni zahtevek izven tistega, kar bi bilo ustreznemu zahtevku glede na dejansko stanje vsaj blizu. Tolikšna širitev pojma "poprava tožbe", da četrti zahtevek ne bi bil izven identitete prvega, ob takšnem stanju ni na mestu. Opredeljevanje o tem, ali sta zgolj popravo in ne še spremembo predstavljala druga in tretja verzija zahtevka, lahko odpade. Drugostopno sodišče se prav tako ne bo ukvarjalo z vprašanjem, ali bi (vsaj glede 2.točke zahtevka) veljalo izdati zavrnilno sodbo in ne sklep o zavrženju. Razmišljanje o tem bi namreč vodilo v smer reformacije in peius. Argument pritožnice, po katerem naj bi bil izpodbijani sklep napačen zato, ker je prvostopno sodišče spremembo tožbe dovolilo, po oceni sodišča druge stopnje, nima nobene teže. Tožeča stranka se namreč sklicuje na odločitev, ki njenim stališčem o popravljanju tožbe nasprotuje. Če pa pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, s tem uveljavlja razlogovanje, ki ji ni v korist. Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijani sklep po 2.točki 380.čl. ZPP/77 potrditi.