Jedro

Tožnik je predlog za obnovo postopka zaradi določitve višje pokojninske osnove vložil po poteku objektivnega triletnega roka. Zato ga je toženec s sklepom pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončni sklep toženca št. ... in dovoli obnova upravnega postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 27. 3. 2008. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se ugotovi, da mu ni bila pravilno in zakonito izračunana pokojninska osnova za določitev starostne pokojnine, ker ni bil upoštevan zaslužek iz naslova nadurnega dela in da je toženec dolžan izdati novo odločbo, s katero bo določena višja pokojninska osnova, ob upoštevanju vseh plačil iz naslova opravljenega dela v podaljšanem delovnem času za obdobje od leta 1993 do 1998 ter da mu je dolžan izplačati vse razlike med sedanjo in novo odmerjeno pokojnino za čas od leta 1993 do 1998. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in napačne uporabe procesnega in materialnega prava, zlasti določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zaradi neupoštevanja sodne prakse v takšnih sporih. Meni, da izpodbijana sodba ni zakonita in pravilna, saj ni zamudil nobenega roka za obnovo postopka. Nadalje ugotavlja, da v postopkih uveljavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja ne pridejo v poštev določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, kjer je sicer res določen triletni rok za obnovo postopka. Po njegovem je potrebno upoštevati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kjer pa triletni rok za obnovo postopka ni določen. Zato je predlog za obnovo postopka vložen pravočasno in v zakonitem roku. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju daje zavarovancu možnost in pravico, da lahko kadarkoli izpodbija nepravilen izračun pokojninske osnove za odmero višine pokojnine. Nepravilnosti in napake toženca morajo biti v postopku vedno izpodbojne in do določene mere sankcionirane tudi v drugih predpisih. Za postopke, ki v pristojnosti socialnega sodišča pridejo v poštev tudi določbe Zakona o pravdnem postopku, je sodišče dolžno v postopkih reševanja socialnih sporov upoštevati izrecno tudi določbe ZPP, konkretno v tem primeru določbe, ki urejajo obnovo postopka, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na pravnomočno sodno odločbo, ki jo je izdalo sodišče. Ker sodišče ni ravnalo pravilno in zakonito, je potrebno sodbo v celoti razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnega sklepa toženca št. ... z dne 12. 3. 2012, s katerim je zahtevo za obnovo postopka končanega z dokončno zavrnilno odločbo toženca št. ... z dne 27. 3. 2008, ki je bila tožniku vročena 29. 3. 2008, zavrgel. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 12. členu in 249. členu izrecno določa, da se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni določeno drugače. V ZPIZ-1 je določen in predpisan le učinek obnove, medtem ko ostalih določb glede obnove postopka ZPIZ-1 nima tako, da se skladno s citiranima določbama (12. člen in 249. člen ZPIZ-1) uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in ne ZPIZ-1, kot zmotno navaja pritožba.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki je dopustno le, če so izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Torej, če se glede na določbo 260. člena ZUP uveljavlja zoper odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva in je izkazan vsaj eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov od 1. do 10. točke in če je vložena v predpisanem subjektivnem in objektivnem roku (263. člen ZUP). Ko le ena od navedenih, kumulativno predpisanih predpostavk ni izpolnjena, je potrebno predlog v skladu z 267. členom citiranega zakona zavreči. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožniku z začasno odločbo toženca št. ... z dne 24. 3. 2004 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 3. 2004 dalje. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo in toženec je z dokončno odločbo št. ... z dne 6. 6. 2005 tožnikovo pritožbo zavrnil. Zoper to dokončno odločbo je tožnik vložil tožbo na naslovno sodišče in zahteval odpravo prvostopne in dokončne odločbe toženca in ponovno odmero pokojnine s tem, da se upoštevajo tudi plače za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1993 do 1998. Sodišče je v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. Ps 1999/2005 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Enako je tožnikovo pritožbo zavrnilo tudi pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 173/2007 in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz obrazložitev obeh sodb izhaja, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo preko polnega delovnega časa in njegov delodajalec je vse nadure, od katerih je bil plačan prispevek, pravilno sporočil na obrazcih M/4 za posamezna leta in se ti podatki ujemajo tudi s podatki v matični evidenci in so bili upoštevani pri pokojninski osnovi. Za večino nadur, ki jih je opravil pri delodajalcu A., pa je tožnik dobil izplačano preko pogodbe o delu na svoj žiro račun in od teh nadur niso bili plačani prispevki. Posledično se takšna izplačila ne vštevajo v pokojninsko osnovo.

Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec z odločbo št. ... z dne 28. 12. 2007 nadomestil začasno odločbo z dne 24. 3. 2004, ko je bila tožniku navedena pokojnina v celoti odmerjena. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženec z odločbo z dne 27. 3. 2008 zavrnil. Navedeno odločbo št. ... z dne 27. 3. 2008 je tožnik, kot je razvidno iz vročilnice v upravnem spisu, prejel 29. 3. 2008 in zoper njo ni uveljavljal sodnega varstva tako, da je dne 29. 4. 2008 postala pravnomočna.

V obravnavani zadevi je tožnik po svojem pooblaščencu dne 12. 7. 2011 pri tožencu vložil predlog za obnovo postopka zaradi določitve višje pokojninske osnove. V obrazložitvi je navedel, da pri odmeri pokojninske osnove niso bile upoštevane vse nadure, ki jih je opravil pri delodajalcu A. v obdobju od 1993 do 1998. Takšen predlog za obnovo postopka je toženec s sklepom opr. št. ... z dne 12. 3. 2012, ker je ugotovil, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka po poteku objektivnega triletnega roka, zavrgel. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in zakonito, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Med strankama ni sporno, da je tožnik predlog za obnovo postopka poslal priporočeno po pošti dne 12. 7. 2011. Prav tako ni sporno, da je tožnik dokončno odločbo prejel 29. 3. 2008. Predlog za obnovo postopka vložen 12. 7. 2011, je bil torej vložen po poteku objektivnega triletnega roka. Zato ga je toženec s sklepom pravilno zavrgel na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP.

Glede na vsa navedena dejstva, pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe ZPP, ki urejajo obnovo postopka. Tožnik namreč ni predlagal obnove sodnega postopka oziroma postopka končanega s sodbo, pač pa obnovo upravnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončnega sklepa toženca št. ... z dne 12. 3. 2012, ne glede na to, da je bilo v zvezi z odmero sorazmernega dela starostne pokojnine in vštevanja v pokojninsko osnovo plače za delo preko polnega delovnega časa odločeno s sodbo opr. št. Ps 1999/2005 potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 173/2007. Pritožbene navedbe, da je potrebno uporabiti določbe ZPP, ker se predlog za obnovo postopka nanaša na pravnomočno sodno odločbo so zato neutemeljene. Glede na to, da pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo novoto v smislu 337. člena ZPP, pa so tudi neupoštevne.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.