Jedro

V obravnavani zadevi je bil podan utemeljen organizacijski oz. poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je z ukinitvijo delovnega mesta, na katerem je opravljal delo, prenehala potreba po njegovem delu pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob odpovedi je tožnik upravičen tudi do odpravnine, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi (in je višja od zakonsko določene), saj je bil namen pogodbene določbe v odpravnine, da se ta delavcu izplača za vse primere prenehanja delovnega razmerja iz nekrivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati pogodbeno dogovorjeno odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini 29.748,96 EUR, ter mu povrniti stroške postopka v znesku 1.498,56 EUR, vse v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 966,56 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 09. 2010 kot nezakonita razveljavi; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni zakonito prenehalo 10. 10. 2010, ampak je trajalo do 14. 11. 2010, ko tožniku preneha delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi 118/2. člena ZDR; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas do vključno 14. 11. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, plačati sorazmerni del plače za mesec oktober 2010 v višini 3.550,93 EUR bruto in sorazmerni del plače za mesec november 2010 v višini 3.341,88 EUR bruto, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke in od neto zneskov plačati zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakomesečne neto plače 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino za materialno škodo v višini 36.515,88 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, ter tožniku povrniti pravdne stroške (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka plača pogodbeno dogovorjeno odpravnino zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini 29.748,96 EUR v roku 15 dni; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 9. 2010 ni zakonito prenehalo dne 10. 10. 2010, ampak traja do plačila celotne zgoraj navedene odpravnine po sodbi; da je tožena stranka tožniku dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in drugimi prejemki, ki bi jih prejemal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec oz. od zapadlosti drugih obdobnih prejemkov, kot ti zapadejo v plačilo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je napačno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni sprejela odločitve za prenos dejavnosti informatike in centralizacijo vseh poslovnih dejavnosti v času, ko je sprejela tudi sklep o spremembi notranje organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest. Res se prenos dejavnosti ni zgodil s spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, vendar pa je tožena stranka ta pravilnik sprejela v posledici odločitve, da bo centralizirala poslovne dejavnosti, kar se je v prvi fazi zgodilo na dejavnosti informatike, samo dva meseca kasneje pa s prenosom vseh ostalih poslovnih dejavnosti. Sprememba splošnega akta je posledica potrebe tožene stranke po racionalizaciji stroškov in po centralizaciji vseh poslovnih funkcij. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih navedb o tem, zakaj v konkretnem primeru ni mogoče šteti, da je „centralizacija poslovnih funkcij“ v skupini S. vsebinsko pomenila dejanski stan prenosa dejavnosti v smislu 73. člena ZDR. Tožnik je v spis predložil dokaz „Obvestilo z dne 16. 9. 2010“, iz katerega nesporno izhaja, da je tožena stranka v prvi polovici oktobra 2010 obvestila nadzorni svet o nameravani statusni spremembi s pripojitvijo družbe S.T. d.o.o.. Za presojo, ali je bil razlog za redno odpoved v času odpovedi resničen, resen in utemeljen, ni odločilna tehnika izvedbe prenosa dejavnosti. Odločilno je dejstvo, da je tožena stranka v času, ko je sprejemala spremembe pravilnika, vedela, da bo izvedla prenos celotne dejavnosti zaradi centralizacije poslovnih funkcij. Dejavnost informatike je bila po ukinitvi sektorja informatike organizirana pri drugem delodajalcu (S.T. d.o.o.). Pavšalna navedba tožene stranke, da je z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta na letni ravni privarčevala cca 50.000,00 EUR, ni utemeljen poslovni razlog. Razlog, ki ga navaja tožena stranka za spremembo notranje organizacije in ki ga ugotavlja sodišče, ni resničen. Navedba, da je bil poslovni razlog za ukinitev sektorja informatike v znižanju stroškov dela, je ostala nedokazana. Nesporno so se tako pri toženi stranki kot pri družbi S.T. d.o.o. v naslednjih dveh mesecih po sporni odpovedi dodatno zaposlili drugi vodilni delavci. Tožena stranka tako prihranka ni dokazala. Sodišče se tudi ni opredelilo do pravno pomembnih navedb, da je pred izvedbo prenosa celotne dejavnosti, tožena stranka izvedla „kadrovsko čistko“. Če bi bil poslovni razlog resničen, bi tožena stranka, kot obvladujoča družba, tožniku ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tega ni storila, ker razlog za odpoved ni bil resničen, temveč je bil motiviran z željo po zamenjavi tožnika z delavko M.T., ki je bila bivša sodelavka generalnega direktorja tožene stranke in direktorja družbe S.T. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo tudi podredni zahtevek. Nepravilno je sledilo gramatikalni razlagi 19. člena pogodbe o zaposlitvi in to kljub temu, da iz izpovedb tako tožnika kot priče M.P. izhaja, da sta se pravdni stranki, ko sta dogovorili pogodbeno odpravnino, dogovorili, da le ta pripada tožniku takrat, ko so razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na strani tožene stranke. Tožnik ni poslovodna oseba v smislu 72. čl. ZDR, zato je takšna gramatikalna razlaga nedopustna. Sodišče bi moralo upoštevati pravo voljo strank. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 za nedoločen čas, za opravljanje nalog na delovnem mestu direktor informatike. Ker to delovno mesto ni imelo lastnostni statusno pravne funkcije člana organa družbe po 10. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.), je bil tožnik s toženo stranko zgolj v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dne 1. 9. 2010 izdala sklep, s katerim je tožnika odpoklicala s funkcije direktor informatike. Tega dne mu je vročila tudi obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Uprava tožene stranke je namreč načrtovala centralizacijo poslovnih funkcij na nivoju celotne skupine S. in tudi pripojitev hčerinske družbe S.T. d.o.o. k matični družbi (toženi stranki), zato je ocenila podvajanje določenih poslovnih funkcij kot nesmotrno. Glavnina informacijske podpore je bila na hčerinski družbi S.T. d.o.o., kjer je delovno mesto vodja informatike zasedal D.B.. Tožena stranka je dne 31. 8. 2010 sprejela spremembe Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerimi je s 1. 9. 2010 ukinila OE 1060 - Sektor informatika ter vsa delovna mesta v okviru tega sektorja. V tem sektorju je imela sistemizirana 4 delovna mesta, zasedeni pa sta bili dve in sicer direktor informatike, ki ga je zasedal tožnik in delovno mesto sistemski inženir, ki ga je zasedal B.K.. V Sektorju investicij in upravljanja nepremičnin je sistemizirala delovno mesto sistemski inženir, kjer je poslej delal B.K.. Tožniku je pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov redno odpovedala dne 10. 9. 2010 ter odločila, da mu ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina v višini 964,05 EUR. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), pravočasno in iz utemeljenih oz. resnih razlogov, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodba sodišča prve stopnje je jasno in ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. K razlogom, ki se nanašajo na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa navaja sledeče: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka že konec avgusta 2010, ko je sprejela sklep o spremembi notranje organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest in s tem ukinila (tudi) tožnikovo delovno mesto, vedela, da bo na hčerinsko družbo S.T. d.o.o. prenesla vse svoje dejavnosti in zaposlene. Kot izhaja iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje, tožnik tega zatrjevanega dejstva ni uspel dokazati, to dejstvo pa v tem sporu tudi ne predstavlja pravno relevantne okoliščine. Sodišče namreč ni pristojno presojati poslovnih odločitev delodajalca, kar sta tako odločitev za reorganizacijo kot odločitev za prenos dejavnosti. Delodajalec se tako lahko avtonomno odloči, da bo določena delovna mesta ali določeno dejavnost ukinil, ker je v taki obliki ne potrebuje več, preostale dejavnosti pa bo prenesel na drugega delodajalca. Tudi v kolikor bi torej tožena stranka že konec avgusta 2010 vedela, da bo na hčerinsko družbo v bližnji prihodnosti prenesla vse svoje (preostale) dejavnosti in zaposlene, navedeno na zakonitost razloga, zaradi katerega je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ne bi vplivalo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je dejavnost informatike opravljala tako pri toženi stranki, kjer je bil direktor informatike tožnik, kot pri njeni hčerinski družbi S.T. d.o.o., kjer je bil vodja informatike D.B.. Ker je tožena stranka ocenila podvajanje funkcij kot nesmotrno, je sama Sektor informatike, v katerem je bilo tudi tožnikovo delovno mesto, dne 31. 8. 2010 ukinila. S tem, ko je tožena stranka ukinila Sektor informatike in posledično tudi tožnikovo delovno mesto, pa ni prišlo tudi do prenosa dejavnosti informatike na hčerinsko družbo, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je na str. 5 in 6 natančno opredelilo do tega, zakaj ni izpolnjen dejanski stan iz 73. čl. ZDR in zakaj tožnik ni prešel k hčerinski družbi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da glede navedenega v sodbi sodišča prve stopnje ni razlogov. Sodišče prve stopnje je tako med drugim pravilno izpostavilo, da sprememba pravilnika, s katero je bilo ukinjeno tožnikovo delovno mesto, in odpoved pogodbe o zaposlitvi, nista časovno sovpadali s prenosom celotnega podjetja tožene stranke na hčerinsko družbo. Tožena stranka je šele 1. 1. 2011 zaradi meničnega spora in blokade 4 računov prenesla vse dejavnosti in zaposlene na hčerinsko družbo S.T. d.o.o.. Tožniku pa je delovno razmerje prenehalo že 10. 10. 2010, zato zanj ni mogel nastopiti prenos pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel sklenjeno s toženo stranko, na hčerinsko družbo, zaradi česar je bila tožena stranka (in ne družba S.T. d.o.o.) tista, ki je bila tožniku upravičena podati odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Obvestilo z dne 16. 9. 2010 (A11) nima nobene zveze s prenosom, ki se je zgodil dne 1. 1. 2011. Iz tega obvestila namreč izhaja, da je nadzorni svet tožene stranke obravnaval informacijo o nameravani pripojitvi hčerinske družbe S.T. d.o.o. k toženi stranki, kar pomeni, da bi bila v primeru pripojitve tožena stranka prevzemna družba, hčerinska družba pa prevzeta družba. Pripojitev se glede na določila ZGD-1 opravi s prenosom celotnega premoženja prevzete družbe (kar bi bila glede na obvestilo z dne 16. 9. 2010 družba S.T. d.o.o.) na prevzemno družbo (toženo stranko). Iz obvestila z dne 16. 9. 2010 ne izhaja namera, da bo tožena stranka tista, ki bo prenesla vse dejavnosti in zaposlene na hčerinsko družbo, kar se je kasneje zgodilo v posledici meničnega spora in blokade računov tožene stranke. Ugotovljenemu dejstvu, da se je dejanski prenos v letu 2011 zgodil prav zaradi meničnega spora, tožnik v pritožbi niti ne oporeka. Glede na navedeno ni mogoče slediti tožnikovi interpretaciji, da je že dogajanje konec avgusta in v začetku septembra 2010 dejansko pomenilo začetek prenosa dejavnosti s tožene stranke na hčerinsko družbo, zaradi česar naj tožena stranka ne bi imela zakonske podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker naj bi že takrat na podlagi 73. čl. ZDR prišlo do prenosa pravic in obveznosti na hčerinsko družbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru obstajal organizacijski razlog odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi, saj je z ukinitvijo delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, odpadla potreba po njegovem delu pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je tudi ocenilo, da zaposlitev M.T. v hčerinski družbi S.T. d.o.o. ni imela nobenega vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. M.T. se je pri hčerinski družbi, ki je samostojna pravna oseba, zaposlila še pred prenosom dejavnosti tožene stranke na to družbo in sicer kot koordinator splošnih zadev in je poleg del, ki jih je pri toženi stranki opravljal tožnik, opravljala še vrsto drugih opravil. Tako ne gre za enako delovno mesto, niti za opravljanje enakega dela, kot ga je v okviru skupine S., za toženo stranko opravljal tožnik.

Kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Navedeno je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem primeru posebej. Tudi to vprašanje je sodišče prve stopnje pravilno razčistilo. Utemeljeno se je namreč postavilo na stališče, da je utemeljen razlog nastopil z začetkom veljavnosti akta, ki je ukinil tožnikovo delovno mesto. Spremembi pravilnika z dne 31. 8. 2010 sta bili objavljeni v Informatorju tožene stranke dne 1. 9. 2010 in po določbo 4. člena navedenega akta stopita v veljavo naslednji dan. Odpoved pogodbe je bila podana 10. 9. 2010, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala pravočasno. Tudi pogoj iz 3. odst. 88. člena ZDR je sodišče prve stopnje pravilno preverilo, zato se pritožbeno sodišče ob pomanjkanju ustreznih pritožbenih navedb v tej smeri, tudi v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz utemeljenih poslovnih razlogov, pri tem pa je upoštevala vse predpostavke, določene v ZDR, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, ki izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pogodbeno dogovorjeno odpravnino. Drugi odstavek 19. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008 namreč določa, da lahko v primeru zamenjave generalnega direktorja družbe, novi generalni direktor delavca iz utemeljenih razlogov odpokliče oz. razreši funkcije direktorja informatike. V primeru odpoklica brez krivdnega razloga ali brez razloga družba delavcu ponudi zaposlitev na delovnem mestu, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se jo zahteva za opravljanje dela na delovnem mestu iz te pogodbe. V kolikor delavec ponudbe za zaposlitev ne sprejme, pripada delavcu odpravnina v višini šest plač, pri čemer za osnovo velja zadnja izplačana plača pred odpoklicem. Delovno razmerje delavcu preneha z dnem izplačila odpravnine.

V skladu z 1. odst. 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu (2. odst. 82. člena OZ). Določba 19. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi je bila med pravdnima strankama sporna, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je tudi tako nejasna (sploh glede na tožnikov delovnopravni položaj), da ni mogoče nedvoumno zaključiti, da je možen zgolj njen enoznačen (ekskluziven) pomen. Prav iz tega razloga je sodišče prve stopnje tako z zaslišanjem tožnika, kot z zaslišanjem bivšega generalnega direktorja tožene stranke M.P., ki je pogodbo podpisal, pravilno ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, še posebej ob dejstvu, da tožnik ni imel funkcije statusnega prava in se je zato pravno razmerje med strankama lahko vrednotilo le na podlagi delovnopravnih določil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izpovedbe tožnika in bivšega generalnega direktorja tožene stranke, kot podpisnikov pogodbe, izhaja, da je bil namen te določbe v tem, da delodajalec v primeru odpoklica tožnika iz kakršnegakoli razloga, ki ni krivdni in je na strani delodajalca, tožniku ponudi drugo zaposlitev ali pa mu izplača odpravnino. Tožnik je bil zgolj v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. ZDR pojma „odpoklica s funkcije“ ne opredeljuje, temveč je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati zgolj ob upoštevanju določb ZDR. Navedeno pomeni, da bi morala tožena stranka (glede na 19. člen pogodbe o zaposlitvi in skladno z določili ZDR) tožniku podati odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. čl. ZDR). V kolikor tožnik ponudbe za drugo ustrezno delovno mesto ne bi sprejel, pa bi mu poleg odpravnine po ZDR, pripadala tudi pogodbeno dogovorjena odpravnina. Glede na namen pogodbenikov, ki sta ga zasledovala s tem pogodbenim določilom, pa tožniku pripada pogodbeno dogovorjena odpravnina tudi, če tožena stranka tožnika odpokliče (pravilno: mu odpove pogodbo o zaposlitvi), obenem pa mu ne ponudi druge zaposlitve. S pogodbo o zaposlitvi se namreč lahko določijo tudi pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon (2. odst. 7. člena ZDR). Glede na navedeno in upoštevajoč skupen namen podpisnikov pogodbe, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je zaključiti, da tožniku pripada pogodbena odpravnina, v višini šestih plač, kot to določa 3. odst. 19. čl. pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka višine ni prerekala, temveč je navedeno terjatev prerekala zgolj po temelju, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožniku pripada pogodbeno dogovorjena odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja v višini 29.748,96 EUR. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je kljub temu, da je ugotovilo skupni namen pogodbenikov, upoštevalo zgolj gramatikalno razlago tega pogodbenega določila. Ker je bilo materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alinea 358. čl. ZPP).

Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Kljub temu glede dela podrednega zahtevka, ki se ne nanaša na pogodbeno dogovorjeno odpravnino, ni navedel konkretnih pritožbenih navedb. Na stranki leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo skupen namen pogodbenikov, ki se nanaša na vprašanje odpravnine, ni pa ugotovilo skupnega namena, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja, tožnik pa v pritožbi s takšno situacijo argumentirano ne polemizira, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na to, da je delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Tožnik je uspel v delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbeno dogovorjeno odpravnino, zato mu je tožena stranka v skladu z načelom uspeha v postopku za ta del dolžna povrniti stroške postopka (154. člen ZPP), saj za del zahtevka, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi (s katerim tožnik ni uspel), tožena stranka v skladu z 5. odst. 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Pritožbeno sodišče je skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 591,16 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20% DDV (246,50 EUR), skupaj torej 1.498,56 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške, kot izhaja iz izreka. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 20% DDV v višini 157,76 EUR, skupaj torej 966,56 EUR. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.