Jedro

Ni odškodninske odgovornosti delodajalca, ker je tožničina poškodba roke izključna posledica njenega lastnega napačnega ravnanja. Voziček je po proizvodnem prostoru vlekla tako, da je bila s hrbtom obrnjena v smeri vožnje in ga je tako usmerjala slepo, ne da bi pogledala preko rame in se prepričala o pravi smeri ali morebitnih ovirah.

Izrek

Revizija glede odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je kot delavka v podjetju Ž. d. o. o. poškodovala pri delu. Pri vlečenju vozička s karamelno maso ji je stisnilo levo roko med njen voziček in voziček, ki je stal ob poti. V tem postopku je uveljavljala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo 8.554,50 EUR in za premoženjsko škodo 244,53 EUR, pri čemer se je sklicevala na objektivno odgovornost delodajalca zaradi uporabe nevarne stvari in opravljanja nevarne dejavnosti, podrejeno pa na delodajalčevo krivdno odgovornost. 2. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki plačilo 3.480 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 178,92 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da ni objektivne odgovornosti, pač pa je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke ter tožničina soodgovornost v višini 20 %.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela poškodbo 30. 6. 2004 na svojem delovnem mestu, delodajalec pa je imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje odgovornosti. Tožnica je premikala voziček tako, da je bila s hrbtom obrnjena v smeri vožnje, pri tem pa je zadela v voziček na poti tako, da je stisnil levo roko v predelu zapestja. Sodelavka M. Ž. je potiskala poln voziček, tožnica pa ga je vlekla s hrbtom obrnjena v smeri vožnje, tako da ni videla vozička, ki je stal na poti. Tako poln kot prazen voziček je bil enako vodljiv. Sodišče je ugotovilo protipravno ravnanje delodajalca, ki ni ravnal z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od profesionalne osebe za zagotovitev varnega in zdravega dela. Delodajalec bi moral poskrbeti, da bi odstranil oziroma vsaj pravilno opozoril na vsako potencialno nevarnost, ne samo na tisto, ki izvira iz bolj kompleksnih delovnih procesov. Ni zagotovil primerne uporabe delovnih sredstev (vozička), oziroma o tem ni primerno poučil tožnice, kar pa bi bilo glede na razmere (neprimernost poti) potrebno, oziroma je delavkam dal celo napačna navodila (da mora ena delavka samostojno potiskati 150 kilogramov težke vozičke). Tožnica je z nepazljivostjo tudi sama prispevala k nastanku škode, zato znaša njena soodgovornost za škodo 20 %.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in ugodilo pritožbi tožene stranke ter prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Ocenilo je, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje ter zavzelo pravilno stališče, da tožeča stranka ni uspela izkazati, da je voziček nevarna stvar in da bi bila dejavnost upravljanja z vozičkom nevarna dejavnost. Nepravilna pa je odločitev o krivdni odgovornosti delodajalca. Nepravilna poučenost tožnice, da z vozičkom upravlja sama, ni vzrok za nastalo škodo, saj tožnica kljub nepravilni poučenosti z vozičkom ni upravljala sama, ampak ji je pri tem pomagala sodelavka in to na način, ki ga je kot pravilnega opisal izvedenec za varstvo pri delu. Upravljanje z vozičkom po transportni poti je enostavna delovna operacija, tožnica je s pomočjo sodelavke delovni proces razumela in ga izvajala na pravilen način. Do predmetne škode je prišlo izključno zaradi neskrbnega ravnanja tožnice, saj bi morala preveriti, ali je transportna pot prosta.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (kršitev 131., 154., 147., 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika – OZ ter 54. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih). Uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. člena, 360. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da se obe sodbi razveljavita.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu.

7. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, proti odločitvi o nepremoženjski škodi pa ni utemeljena.

8. Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, zato se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP vrednost spora in vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnica je uveljavljala odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 244,53 EUR, s čimer ni presežena za dovoljenost revizije predpisana vrednost 4.172,93 EUR. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo, po 377. členu ZPP zavrglo.

9. Tožnica v reviziji trdi, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugotovitev obeh sodišč, da voziček ni nevarna stvar, ni mogoče preizkusiti, saj sodbi ne podajata niti dimenzij vozička niti teže polnega vozička, ki znaša med 250 in 400 kilogrami. Višje sodišče je tudi kršilo 8. člen ZPP, ker se je pri odločitvi, ali je voziček nevarno sredstvo, oprlo le na mnenje izvedenca, ne da bi upoštevalo druge izvedene dokaze. Vrhovno sodišče ocenjuje obe trditvi kot neutemeljeni, saj ne drži, da sodb sodišč druge in prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Obe sta razumljivi, brez protislovij in ustrezno vsebinsko obrazloženi, tako da je preizkus mogoč. Načelno je pojasnjeno, kdaj lahko gre za nevarno stvar ali nevarno dejavnost ter primerno obrazloženo, da v primeru upravljanja z naloženim vozičkom po obratu zavarovanca tožene stranke ne gre niti za nevarno stvar, niti za nevarno dejavnost. Glede na tožničino trditveno podlago in glede na ugotovljeno dejansko stanje za zatrjevano objektivno odgovornost ni nobenih pogojev, pri čemer točne mere vozička in njegova točna teža niso odločilni, čeprav med postopkom ni bilo ugovorov proti trditvi tožeče stranke o merah 1,5 x 0,5 x 1,6 metra in o teži okrog 150 kilogramov. Dokazov za ugotovitev večje teže, kakršno zatrjuje v reviziji, pa tožeča stranka ni predlagala. Sodišče druge stopnje pa ni kršilo 8. člena ZPP o prosti oceni dokazov, saj je pritrdilo dejanskim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, to pa je pri ugotavljanju dejanskega stanja poleg izvedenskega mnenja upoštevalo tudi številne druge dokaze, kar je razvidno s 5 strani prvostopenjske sodbe.

10. Tožnica v reviziji trdi, da odločitve pritožbenega sodišča v zvezi s krivdno odgovornostjo ni mogoče preizkusiti, ker ne pojasni, zakaj obveznost delodajalca, da zagotovi minimalne tehnične pogoje za transportne poti, presega razumne meje delodajalčeve dolžnosti. Tej trditvi ni mogoče pritrditi, saj je obrazložitev o mejah obveznosti delodajalca ustrezna in se nanaša na trditve o pomanjkanju navodil in opozoril delodajalca. V izpodbijani sodbi pa je pojasnjeno, da je šlo za preprosto opravilo vožnje vozička po sicer ozki poti, kjer je prišlo do poškodb roke zaradi zadetja v voziček, ki ga je nekdo postavil na pot, česar tožnica zaradi neskrbnosti ni opazila. Nadaljnja revizijska trditev je, da ni mogoče preizkusiti ugotovitve višjega sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi bil voziček, ki je stal na poti, postavljen tako, da ne bi mogla peljati mimo, saj ni bil izveden noben dokaz, ki bi govoril, da je bil voziček, v katerega je tožnica udarila, postavljen tako, da je omogočal obvozitev. Revizijsko sodišče odgovarja, da s temi trditvami tožnica s slabo prikrito trditvijo o kršitvi postopka nedovoljeno izpodbija dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da tožnica, ki je usmerjala svoj voziček, drugega vozička ni videla in nadalje, da bi se tožnica ob ustrezni pozornosti zadetju lahko izognila. Vrhovno sodišče dodaja, da ima revizija poleg navedene še številne druge trditve, ki dejansko pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in zato nanje ni treba odgovarjati (polemiziranje z izvedenskim mnenjem, trditve o zavorah in teži vozička, itd.).

11. Tožnica v reviziji trdi, da je drugostopenjska sodba sama s seboj v nasprotju, ker govori o enostavni delovni operaciji, istočasno pa s pravim načinom dela delavke niso bile seznanjene. Poučitev bi morala obsegati tudi navodila za koordinacijo dela obeh delavk. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni nobenega nasprotja, saj je obrazloženo, da sta kljub nepravilni poučenosti dve delavki pravilno rokovali z vozičkom. Trditev o odsotnosti navodil za koordinacijo dela pa tožnica ni podala pravočasno in so neupoštevna revizija novota.

12. V okviru procesnih kršitev tožnica tudi trdi, da višje sodišče ni odločalo o nobenem od pritožbenih ugovorov tožene stranke glede odgovornosti tožnice za škodni dogodek, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Gre za popolnoma pavšalne trditve, ki zaradi svoje nekonkretnosti ne terjajo nikakršnega odgovora.

13. Tožnica v reviziji vztraja, da je tožničin delodajalec ne le objektivno, temveč tudi krivdno odgovoren za škodni dogodek in zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče bi že glede na težo vozička in glede na njegove dimenzije moralo ugotoviti, da gre za nevarno stvar. Nepravilno se je oprlo na mnenje izvedenca, da transportna pot ni v neskladju s predpisi. Pogojev iz 54. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnih mestih, po katerem morajo biti transportne poti v širini 1,80 metra oziroma morajo biti za 0,80 metra širše od transportnih sredstev in označene s črtami delodajalec tožeče stranke ni zagotovil. Vrhovno sodišče navedenim revizijskim trditvam ne more pritrditi. Razlogi obeh sodišč, da ne gre za nevarno stvar, niti za nevarno dejavnost (stran 5 prvostopenjske sodbe in strani 4 ter 5 drugostopenjske sodbe) so pravilni, citirana določba pravilnika pa je za presojo objektivne odgovornosti nerelevantna. Upoštevaje vse ugotovljene okoliščine primera je pravilno presojeno, da konkretni voziček (za katerega ni ugotovljeno, da bi imel takšno težko, kot trdi revizija), oziroma vodenje tega vozička nista nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, saj nimata vplivov, ki bi presegli običajne meje tolerance in bi zaradi svojih lastnosti obstajala neobičajno velika možnost, da pogosto in v znatnem obsegu povzročata škodo in te škode kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče vselej preprečiti.

14. Tožnica nasprotuje razlogom pritožbenega sodišča, da ni krivdne odgovornosti tožničinega delodajalca. Trdi, da pritožbeno sodišče napačno ugotavlja, da tožnica, preden se je napotila po transportni poti, ni preverila, ali je ta prosta, čeprav je tožnica izpovedala, da je, ko je vstopila v proizvodni prostor, pogledala in vozička na poti ni videla. Nekdo je verjetno voziček porinil na pot, očitno ena od sodelavk, za to oviro pa je odgovoren delodajalec, ki odgovarja za ravnanje svojih delavcev v smislu 147. člena OZ. Vrhovno sodišče ugotavlja neutemeljenost navedenih revizijskih trditev. Odgovornosti zavarovanca tožene stranke zaradi ravnanja njenega delavca, ki naj bi porinil voziček na transportno pot, tožeča stranka v tožbi ni uveljavljala in tudi v sodbah tako nepravilno ravnanje ni bilo ugotovljeno. Ugotovljeno pa je bilo, da je bil voziček ustrezno vodljiv, da sta ga vodili dve osebi, kar je pravilno in to po ozki poti v proizvodnem obratu. Pravilnik o zahtevah za ugotovitev varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih v 54. členu res zahteva najmanj 1,80 metra široke prometne poti z označenimi črtami v delovnih prostorih, a gre v obravnavanem primeru za netipično dostavno pot, ki je sicer ozka, vendar omogoča enostavno operacijo prevoza vodljivega vozička na razdalji nekaj metrov. Te okoliščine pa niso v vzročni zvezi z nesrečo, do katere je po pravilnem stališču drugostopenjskega sodišča prišlo izključno zaradi tožničine pomanjkljive skrbnosti pri usmerjanju vozička. Pravilno je bil zavrnjen očitek o tožničini napačni in pomanjkljivi poučenosti glede vožnje vozička (da ga vozi samo ena delavka), saj sta prevoz opravljali skupaj dve osebi, kar je ustrezno, saj je tožnica voziček spredaj vlekla in ga usmerjala, sodelavka zadaj pa ga je potiskala, Bistveno je, da je bila tožnica obrnjena s hrbtom v smeri vožnje in je le ob prihodu v prostor pogledala na pot in ni na poti ničesar videla. Nato pa je obrnjena nazaj slepo usmerjala voziček, ne da bi pogledala preko rame in se tako prepričala o pravi smeri ali morebitnih ovirah. Njeno zadetje z levo roko v drug voziček je bilo tako izključna posledica njenega lastnega napačnega ravnanja. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da pritožbeno sodišče s svojo presojo, da ni odškodninske odgovornosti delodajalca, ni zmotno uporabilo materialnega prava.

15. Tožena stranka obširno izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ker zahtevek po temelju ni utemeljen, trditev o višini odškodnine ni treba obravnavati.

16. Glede na povedano niso podani uveljavljani revizijski razlogi, zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo glede odločitve o nepremoženjski škodi kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).