Jedro

Določba 78. člena Zakona o denacionalizaciji, ki v prvem odstavku določa, da se uvede dedovanje po umrlem glede denacionaliziranega premoženja z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, v drugem odstavku pa določa, da pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, je najmanj nejasna. V tej določbi sta določena dva različna dogodka, ki povzročita uvedbo dedovanja in prehod zapuščine na dediče. Ni dvoma, da je ta ureditev o prehodu zapuščine na dediče drugačna od ureditve v Zakonu o dedovanju.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zapuščinski zadevi po pokojnem F.P. odločilo s sklepom o dedovanju drugič. Ugotovilo, da spada v zapuščino premoženje, ki je bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije in v I. točki konkretiziralo nepremičnine, odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. ter terjatev dedičev do DARS-a iz naslova odškodnine za uporabljeno zemljišče za avtocesto. V II. točki izreka je razglasilo dediče na podlagi zakonitega dedovanja v tretjem dednem redu in sicer najprej dediče po liniji zapustnikovega deda in babice po očetovi strani, ki skupaj dedujejo ½ zapuščine in zatem dediče po liniji deda in babice po materini strani, ki dedujejo drugo polovico zapuščine. V III. točki izreka je razglasilo, da dedujejo dediči S.T. 1/24 zapuščine, J.T. 2/24, M.P. 1/200 in 1/800 zapuščine, J.P. 1/200 in 1/800 zapuščine, J.J.P. 1/200 in 1/800 zapuščine, M.L. 1/200 in 1/800 zapuščine, M.P. 1/200 in 1/800 zapuščine, A.G. 1/40 in 1/160 zapuščine, J.P. 1/40 in 1/160 zapuščine, V.S. 1/120 in 1/320 zapuščine, L.S. 1/120 in 1/320 zapuščine, A.D. 1/360 zapuščine, J.D. 1/360 zapuščine, B.D.J. 1/360 zapuščine, M.P. 1/48 zapuščine, B.P. 1/96 zapuščine, Š.P.N. 1/96 zapuščine, Ir.P. 1/24 zapuščine, Jo.P. 1/24 zapuščine, v korist pokojne A.P. je ustanovilo dedno pravico do 1/40 zapuščine, A.B. deduje 1/40 zapuščine, A.C.P. 1/40 zapuščine, A.P. 2/40 zapuščine, M.L. 1/12 zapuščine, F.L. 1/12 zapuščine, Š.P. 1/12 zapuščine, J.D.L. 1/8 zapuščine in T.L. 1/8 zapuščine.

2. Zoper sklep o dedovanju sta vložila pritožbi dediča A.B. in A.P. ter N.M.B., M.Š. in M.T.P., slednji zato, ker jim sodišče prve stopnje ni priznalo statusa dedičev.

3. Dedinja A.B. v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti vse premoženje, ki spada v zapuščino. Sklep o dedovanju je v delu, kjer ugotavlja obseg zapuščine nepopoln, ker ne zajema celotnega premoženja. Zapuščinsko sodišče ni upoštevalo predlogov pritožnice, da popolno ugotovi zapuščino s poizvedbami pri SOD in KAD o zneskih izplačanih glavnic, dividend in izplačanih obresti na podlagi obveznic in delnic. V zapuščini niso zajeti vsi izplačani zneski na roke raznih skrbnikov in to iz naslova obveznic, delnic in obresti. V sklepu o dedovanju pa bi moralo biti do centa natančno ugotovljeno, koliko je bilo vseh izplačanih zneskov glavnice in obresti in to za vsako posamezno izplačilo z dnem izvršenega izplačila ter s točnim zneskom glavnice in izplačanih obresti vse do dneva izdaje sklepa o dedovanju 8.6.2010. Zapuščinski postopek je namenjen prav temu, da se ugotovi, katero premoženje spada v zapuščino. Izpodbijani sklep tudi ne loči zneskov glavnic in obresti zapadlih in izplačanih do dneva izdaje sklepa o dedovanju. Pravice dedičev tako niso ugotovljene, niti zavarovane. Skrbniki niso iz vrst dedičev, niti niso pritožnici poznani vsi. Prihaja do protipravnega prisvajanja denarja, ki bi moral biti ugotovljen v obsegu zapuščine. Ne strinja se, da ima dedno pravico A.P., to je vdova po umrlem bratrancu zapustnika Al.P.. Po vstopni pravici lahko dedujejo samo njegovi otroci. Zapuščinski postopek po umrli A.P. še ni končan, vendar to ne vpliva na dedovanje zapuščine po zapustniku v tem postopku. V tem postopku gre za dedovanje po zakonu, upošteva se lahko le vstopna pravica in uporabljajo določbe ZDen, po katerih zapuščina preide na dediče zapustnika z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Vse odločbe o denacionalizaciji so postale pravnomočne po smrti A.P., ki je umrla 27.11.2010. Zato A.P. ne more biti dedinja do 1/40 in v njeno korist sodišče ne bi smelo ustanoviti dedno pravico. Pritožnica deduje kot hčerka zapustnikovega bratranca pokojnega Al.P., ki je umrl leta 1996. Del zapuščine pripada tudi dediču Al.P., ki pa je že za časa življenja in ob smrti zapustnika dobil veliko več, kot mu pripada v sladu z dednim deležem v tem postopku, zato iz te zapuščine ta dedič ne bi smel dobiti več ničesar, saj je pritožnica zahtevala vračunanje daril in volil, ki jih je njen brat dobil že v prvi zapuščinski obravnavi po pokojnem. Dedni delež tega dediča bi si morali deliti ostali trije otroci zapustnikovega bratranca Al.P.. Vsak od njih bi moral dedovati 1/24 zapuščine. Tudi glede ugotovljenih potomcev po liniji zapustnikovega deda in babice po materini strani, ki jim je sodišče prisodilo polovico zapuščine, sklep o dedovanju ni pravilen. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotoviti prave dediče, tega pa s predloženimi dokazi ni ugotovilo. Pritožnica je imela redne in odlične stike z zapustnikom, pa nikoli ni slišala za nobenega od potomcev po materini strani. Zapustnik jih nikoli ni omenjal, niti ni dajal kakšnih znakov ali informacij, da bi jih sploh poznal ali vedel zanje. Zato sorodstveno razmerje, ki naj bi opravičevalo njihovo dedovanje, ni izkazano, kaj šele dokazano. Nihče od njih ni ničesar storil za vračilo denacionaliziranega premoženja, niso sodelovali v nobenem sodnem ali upravnem postopku. Pojavili so se kar naenkrat z zahtevo, da jim pripada polovica zapuščine. Zaradi vseh teh okoliščin predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju in ponovno odločanje o zapuščini in dednih deležev dedičev.

4. Dedič Alo.P. pritožbenemu sodišču predlaga, da kot dediče ugotovi samo dediče po liniji deda in babice zapustnika po očetovi strani, ki naj dedujejo celotno zapuščino po enakih delih. Sklep o dedovanju nima prepričljive razloge o tem, da je pokojnikova mati M.Š., rojena P., sestra očeta I.M.L., V.Š. in njegove žene M.Š., rojene W.. Prav tako niso prepričljivi zaključki, da je mati zapustnika hčerka V.Š. ter M.G.. Sodišče ni upoštevalo rodovnika družine Š. z dne 1.6.1941. Pravilno pa je zavrnilo zahtevke, po katerih naj bi bili dediči po pokojni A.Š.Š. tudi dediči po pokojnem zapustniku. Vendar bi moralo enako kritično presojati tudi vprašanje, ali sta bila V.Š., rojen 26.6.1876 in M.Š., rojena 1.1.1870, brat in sestra. Okoliščina, da je pokojnik v svoji oporoki hčer V.Š., I.M.L. poimenoval s sestrično ni bistvena, saj takšno poimenovanje še ne dokazuje četrtega kolena stranske sorodstvene linije z zapustnikom. Sklep o dedovanju opr. št. O1 dediča A.P. ne more zavezovati, ker v tem postopku ni bil stranka in tudi ni mogel komentirati navedb strank postopka, niti s pravnimi sredstvi ugovarjati ugotovitvam sodišča v tem postopku. Zato posledice tega sklepa v ugotovitvenem smislu ne morejo biti škodljive za pritožnika. Dedič Alo.P. je prepričan, da dediči po pokojni I.M.L. niso izpolnili dokaznega bremena, da bi dokazali pravno relevantno povezavo z zapustnikom, to je sorodstveno oz. zakonsko. Ne sprejema tudi zavrnjenega ugovora glede dogovora z dne 3.2.1993, s katerim potomci po pokojni sestrični zapustnika A.P., to je J.P., A.G., M.A. in T.P.D. pooblaščajo in naročajo dediču Alo.P., da se zavzame za njihove pravice pri denacionalizaciji premoženja M., C. in F.P., medsebojno pa se finančno poravnajo tako, da dedič Alo.P. vsakemu od njih izplača 5.000,00 DEM ali 4.620,00 CHF, vse premoženje, ki bi v postopku denacionalizacije pripadalo vsakemu od njih pa pripade Alo.P.. V tem »dogovoru in naročilu« so de dediči vnaprej odpovedali morebitnim zahtevkom iz naslova nadpolovičnega prikrajšanja, Alo.P. pa morebitnemu vrnitvenemu zahtevku v primeru, da ne bi bilo v postopku denacionalizacije pridobljeno nobeno premoženje. Dedič se ne strinja z zaključkom sodišča, da gre za prepovedan sporazum v smislu 104. člena ZD. Ta člen določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kot tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Iz jezikovne logične in namenske razlage te določbe izhaja, da veže dedičevo upravičenje glede dediščine na življenje zapustnika in v času njegovega življenja zapuščina ne more biti v pravnem prometu. Pri predmetni zadevi pa ne gre za takšen položaj, saj je nesporno ugotovljeno, da je bil po zapustniku izdan 15.6.1973 sklep o dedovanju, ki je 16.7.1973 postal pravnomočen. Predmetni dogovor je bil sklenjen 3.2.1993, zato se določba 104. člena ZD ne more nanašati na ta dogovor. Pričakovana pravica oz. premoženje, ki je predmet vrnitve v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja pravice, s katero stranke ne bi smele ali mogle razpolagati. Dedič je pridobil pravno mnenje Pravne fakultete v Ljubljani, Univerze v Ljubljani, ki ga je vložil v spis, vendar se sodišče do stališča v tem pravnem mnenju ni opredelilo, zato je odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Poleg tega pa tudi nepravilno tolmači materialno pravo. Ni mogoče tudi mimo dejstva, da je bil sporazum s strani dediča Alo.P. v celoti realiziran. Dediči po podpisnikih sporazuma predstavljajo univerzalne naslednike in zato vstopajo v pravni položaj podpisnikov sporazuma, ki so z dedičem Alo.P. sklenili veljaven dogovor oz. aleatorni pravni posel, pri katerem je vsaka od strank sprejela določeno tveganje, kar pa v ničemer ne vpliva na veljavnost tega dogovora. Njegove pravne posledice morajo sprejeti in spoštovati tudi dediči zapustnikov, kar je bila izrecna njihova želja, razvidna iz besedila »dogovora in naročila« z dne 3.2.1993. Sodišče, ki ni upoštevalo dogovora, je ravnalo samovoljno in arbitrarno, moralo pa bi tudi odgovoriti na vse navedbe pritožnika. S tem je kršilo ustavno pravico dediča do vsebinskega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter do enakega varstva pravic. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se kot dediče po pokojnem zapustniku določi le dediče po liniji deda in babice po očetovi strani, ki naj dedujejo celotno zapuščino po enakih delih in naj se upošteva tudi sporazum z dne 3.2.1993, podrejeno predlaga razveljavitev sklepa o dedovanju in novo odločanje pred prvostopenjskim sodiščem.

5. N.M.B. ne sprejema odločitve, da ni dedinja po zapustniku, ker posvojenec naj ne bi dedoval po sorodnikih posvojitelja. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče ne dvomi o tem, da je bila A.B. (prej Š.Š.) posvojenka pokojnega K.Š.. V času posvojitve je to področje urejal ODZ, ki pa je nehal veljati z uveljavitvijo Temeljnega zakona o posvojitvi iz leta 1947. ODZ je v paragrafu 755 določal, da imajo posvojeni otroci pri zakonitem dednem nasledstvu enake pravice kot zakonski otroci posvojitelja. Glede njegovih sorodnikov ali glede zakonca, brez čigar privoljenja se je posvojitev izvršila, jim ne gre dedna pravica. Pridržana pa jim je zakonita dedna pravica do premoženja pravih roditeljev in sorodnikov. Ta določba ni predstavljala ovire za izdajo sklepa, s katerim bi sodišče razglasilo nečake kot dediče po pokojni A.B.. Dediči po pokojni A.B. so poklicani k dedovanju na podlagi vstopne pravice. K.Š. je umrl pred zapustnikom, vendar ni umrl brez potomcev, saj je zapustil posvojenko A.B., ki je vstopila na njegovo mesto. Ne gre za dedno pravico po sorodnikih posvojitelja, ampak za vstopno pravico, ki izvira iz dedne pravice. Napačno je stališče sodišča, da dedna pravica v primeru vstopne pravice ne izvira iz dedne pravice prednika, ampak iz sorodstvene pravice do prednika, ki je lastna pravica do dedovanja. Vstopna pravica pomeni, da potomci vstopijo namesto zakonitega dediča, ki je umrl pred zapustnikom, zato določila ODZ, da posvojenci ne morejo dedovati po posvojiteljevih sorodnikih, ne posegajo v pravila o vstopni pravici in je odločitev sodišča, ki dedinji ni priznalo dedne pravice vsekakor napačna. Zato dedinja predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

6. M.Š. in M.T.P. v pritožbi, enako kot predhodna pritožnica, izpodbijata odločitev, da nista dediča. Tudi ta dva pritožnika zastopata stališče, da kot dediča po pokojni A.Š.Š., poročeni B., ki je bila v razmerju do obeh zapustnikov njuna adoptivna sestrična oz. posvojenka K.Š., strica zapustnikov, vstopata na njeno mesto. Menita, da je sodišče prve stopnje to pravno vprašanje obravnavalo po pravilih ODZ in Zakona o dedovanju iz leta 1965, ni pa ugotavljajo dejstev vezanih na zatrjevano adopcijsko pogodbo, na podlagi katere je A.Š.Š. postala posvojenka K.Š. in tudi ni ugotavljalo, ali je šlo popolno ali nepopolno posvojitev, kar sta pritožnika dokazovala s sklicevanjem na pravila ODZ. Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo samo z vprašanjem, ali ima A.Š.Š. dedno pravico po zapustniku, kot sorodniku posvojitelja K.Š.. Pritožnika menita, da je preozko oz. napačno interpretiralo določbe Zakona o dedovanju iz leta 1965, ki je na podlagi drugega odstavka 228. člena Zakona o dedovanju iz leta 1976 pravni temelj za odločanje o dedovanju pri nepopolni posvojitvi. Ne drži ugotovitev sodišča, da je Zakon o dedovanju iz leta 1965 veljal v času, ko je bil izdan prvotni sklep o dedovanju po pok. F.P., saj je bil prvi sklep izdan 16.10.1964, torej pred veljavnostjo tega zakona. To pa za zakonitost izpodbijanega sklepa niti ni pomembno, saj je po mnenju pritožnikov neposredna podlaga za odločanje utemeljenosti priglasitve k dedovanju Zakon o dedovanju in zlasti drugi odstavek 228. člena, ki napotuje na uporabo določb nekdanjega Zveznega zakona o dedovanju iz leta 1965. Le-ta je izrecno določal, da dedujejo posvojenci in njihovi potomci po posvojitelju enako kot njegovi otroci in drugi njegovi potomci. Posvojenci in njihovi potomci pa ne dedujejo po posvojiteljevih sorodnikih, po njegovem zakoncu in tudi ne po drugih njegovih posvojencih, pač pa dedujejo po naravnih posvojenčevih sorodnikih. Iz prehodne določbe 228. člena ZD ni razvidno, da je potrebno v primeru dedovanja tako imenovanih nepopolnih posvojencev uporabljati izključno določila ZD iz leta 1965 oz., da v tem primeru določbe ZD ne veljajo. V kolikor bi imel takšno prehodno določbo, ne bi bilo dvoma, da je pravni okvir dedovanja nepopolnih posvojencev izključno predpis iz leta 1965 in v takem primeru pritožnika tudi ne bi imela podlage za vložitev pritožbe. Vendar je po njunem mnenju treba določbo 228. člena ZD razumeti tako, da se v primeru uvedbe postopkov dedovanja v času, ko je začel veljati ZD, poleg tega zakona uporabljajo za nepopolne posvojence, tudi določila Zveznega zakona o dedovanju iz leta 1965. Takšna razlaga je edino možna in logična, saj bi se sicer položaj teh posvojencev poslabšal v primerjavi s položajem, ki ga imajo posvojenci po ZD, poleg tega bi nedopustno posegel v že pridobljene pravice nepopolnega posvojenca in njegovih sorodnikov. ODZ je bil uzakonjen ob povsem drugačnih pogojih urejanja zakonskih in družinskih razmerij in je v veliki meri temeljil na ohranjanju in krepitvi družinske tradicije, zato ni primerljiv zakonski okvir za postopke dedovanja, ki so se uzakonili v času po drugi svetovni vojni, ob spremenjenih družbeno socialnih pogojih. Tudi današnji predpisi na tem področju imajo drugačen pristop k institutu posvojitve. Ker v obstoječih časovnih okvirih še vedno obstajajo primeri, ko je treba uporabiti prejšnje predpise, je te predpise treba uporabljati kombinirano in na način, ki ne sme biti v škodo dediču. Sodišče je zato neupravičeno zavrnilo možnost uporabe vstopne pravice za A.Š.Š.. ZD ni izrecno prepovedal uporabo določb 21. člena, prav tako neuporabo 12. člena. Dedni postopek, ki je bil uveden po smrti A.Š.Š. v letu 1998 se je vodil ob uporabi veljavnih določb ZD z upoštevanjem določb ZD iz leta 1965. Premoženje so po njej dedovali njeni krvni sorodniki po bratovi strani. Tega dejstva sodišče ne bi smelo spregledati, zato pritožnika menita, da bi jima moralo priznati dedno pravico tudi v tem postopku. Njen posvojitelj K.Š. bi v primeru, da bi preživel C.P., dedoval po njem kot eden izmed zakonitih dedičev v III. dednem redu. Če bi po njem dedoval pa ni nobenega dvoma, da je zakonita dedinja po K.Š. prav A.Š.Š. in to v I. dednem redu. To je namen posvojitve, saj K.Š. ni imel svojih otrok. Drugačna razlaga je diskriminatorna in nepravična do posvojenke. Zato pritožnika menita, da je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo in v nasprotju z določili ZD odločilo, da A.Š.Š. nima vstopne pravice po posvojitelju K.Š. in da ni pridobila dedne pravice do premoženja njegovih sorodnikov. Predlagata, da se njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep, kolikor se nanaša nanju, razveljavi ter odloči, da je A.Š.Š. oz. njeni zakoniti sorodniki, ki so se priglasili k dedovanju, dedinja po pokojnem F.P. oz. pokojnemu C.P., podrejeno, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču v novo odločanje.

7. Š.P., F.L. in T.L. so po odvetniku odgovorili na pritožbo dediča Alo.P. in v odgovoru navajali, da so sorodstvena razmerja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi krstnih listin za mater zapustnika ter stricev zapustnika V.Š. in K.R.Š. ugotovilo, da so le-ti otroci svojih staršev V.Š. in M.G.. Za njiju dva sodišče ugotavlja iz poročnega lista, da sta bila zakonca. Ker je sodišče iz izpiska iz rojstne matične knjige za I.M.L. ugotovilo, da je hči pokojnega V.Š., to je strica zapustnika, je s tem sorodstveno razmerje izkazano in sicer, da je I.M.L. sestrična zapustnika. Predlagajo, da se pritožba tega dediča zavrne kot neutemeljena.

8. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi dedinje A.B.:

9. Zapuščinsko sodišče mora ugotoviti, katero premoženje spada v zapuščino in podatke o premoženju zapiše v sklep o dedovanju. V konkretni zadevi predstavlja zapuščino premoženje, ki je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, saj je glede drugega premoženja bilo odločeno že s prvim sklepom o dedovanju po tem zapustniku. Katero premoženje je bilo zapustniku vrnjeno v naravi in katero kot odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. je sodišče prve stopnje ugotovilo iz pravnomočnih odločb o denacionalizaciji, Slovenska odškodninska družba d.d. je sodišču trikrat posredovala podatke o odškodninah v obveznicah te družbe (listovna št. 247 spisa, listovna št. 284 spisa, listovna številka 325 spisa, priloge A 72-73 in A 118-121). Za ugotovitev obsega zapuščine ta konkretizacija povsem zadošča, saj pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je z opredeljeno odškodnino v obveznicah v višini, priznani s pravnomočnimi odločbami, s pripadajočimi obrestmi, obseg zapuščine glede tega premoženja povsem določno ugotovljen. V izreku so obsežena vsa upravičenja, ki izhajajo iz obveznic. Ni pa dolžnost zapuščinskega sodišča, da bi v sklepu o dedovanju ugotovil še vse denarne zneske, ki pripadajo dedičem iz obresti, ki so bili nakazani na skrbniške račune in iz naslova zapadlih kuponov obveznic ali drugih podlag in najemnin. Kot je pravilno pojasnjeno na 17. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa o dedovanju, je zapuščinski postopek namenjen temu, da se ugotovi katero premoženje sestavlja zapuščina in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem. Najemnine ali drugi prihodki iz zapuščine ter obresti so predmet delitve ter ureditve razmerij med dediči in skrbniki denacionaliziranega premoženja po končanem zapuščinskem postopku. Pritožbena navedba, da sodišče vsega premoženja, ki spada v zapuščino ni popolno ugotovilo ter da sklep ne zajema celotnega premoženja, pa je tudi preveč pavšalna in tudi iz tega razloga ne more omajati ugotovitve glede obsega zapuščine.

10. Zmotne so pritožbene navedbe, da A.P., vdova po umrlem bratrancu zapustnika Al.P., ni dedič in ne deduje v tem postopku. Sodišče prve stopnje je na enajsti in dvanajsti strani obrazložitve pravilno pojasnilo, da pri A.P. ne gre za dedinjo na podlagi vstopne, ampak na podlagi dedne pravice. Zapustnikov bratranec Al.P. je umrl za zapustnikom 25.7.1976. Kot oporočna dedinja je bila po njem razglašena njegova vdova A.P.. Denacionalizirano premoženje zapustnika dedujejo vsi zakoniti dediči, torej tudi njegov bratranec Al.P.. To pa pomeni, da spada v zapuščino pok. Al.P., katere dedinja je A.P., tudi dediščina, ki je Al.P. v času svoje smrti ni odklonil. Kot zakoniti dediči po pokojnem bratrancu Al.P. prihajajo zato v poštev: njegova vdova A.P., ki je moža preživela, saj je umrla 27.11.1997 in otroci M.P., A.B., A.C.P. ter Alo.P., vsak do 1/5. Ker postopek po A.P. še ni zaključen, sodišče njenih dedičev v tem postopku ni moglo ugotoviti, zato je pravilno vzpostavilo dedno pravico v njeno korist. O dedovanju tega dela zapuščine se bo odločilo v zapuščinskem postopku po A.P..

11. Tudi pritožbene navedbe, da je pritožničin brat Al.P. že dedno odpravljen, ker je v prvem postopku po zapustniku kot oporočni dedič pridobil veliko premoženja, so zmotne. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev izpodbijanega sklepa na devetnajsti strani, kjer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da vračunanje daril, ki ga zahteva dedinja A.B. glede dediča Al.P. ne pride v poštev. Iz prvotnega zapuščinskega postopka izhaja, da je pokojni zapustnik določil dr. Al.P. kot oporočnega dediča in volilojemnika izven kroga zakonitih dedičev, ki so tedaj prihajali v poštev. Zapuščino, ki jo je Al.P. prejel po oporoki v prvotnem zapuščinskem postopku po zapustniku, zato ni dopustno vračunavati v njegov zakoniti dedni delež v tem postopku, saj bi bilo to v nasprotju z namenom dedovanja po oporoki.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dedičev po liniji zapustnikovega deda in babice po materini strani. Sodišče prve stopnje je sorodstvo po očetovi liniji zapustnika ugotavljalo na povsem enak način, kot ga je ugotavljalo po materini liniji. Dokazila so na obeh straneh enaka. Okoliščina, da dedinja A.B. ni nikoli slišala s strani zapustnika, da bi sploh poznal, ali vedel za sorodnike po materini strani, je brez pomena. Ta trditev pa tudi ni točna, saj je že iz smrtovnice po zapustniku, ki je bila sestavljena 10.11.1972, razvidno, da je že ob sestavi smrtovnice bila kot sestrična po pokojnem P.F., sinu F., rojenem 4.10.1889 v Trstu navedena kot dedinja tudi I.L., rojena 5.10.1902, stanujoča na Bledu, ki je hči tete zapustnika M.Š.. Pritožba dedinje A.B. se tako pokaže v celoti kot neutemeljena.

K pritožbi dediča Alo.P.:

13. Tudi ta pritožnik najprej izpodbija ugotovljeno sorodstvo po liniji deda in babice po materi zapustnika. V pritožbi navaja, da gre za M.Š. rojeno P., kar je napačno, saj je iz podatkov spisa, ki jih pravilno povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa o dedovanju na dvanajsti strani, razvidno, da je bila mati zapustnika M.Š. poročena P., rojena 1.1.1870, ki je umrla 13.10.1957. Imela je dva brata: V.Š. in C. (K.) Š.. Zapustnikov stric V.Š. je umrl pred zapustnikom, njegova hči je bila I.M.L. (zapustnikova sestrična), ki je kot sestrična navedena že v smrtovnici z dne 10.11.1972. I.M.L. je imela dva sinova, J. (V.) L. in T.L.. Drugi brat zapustnikove matere K.Š. ni imel svojih otrok, ampak le posvojenko A.B., ki prav tako ni imela svojih otrok. Po njej so se kot dediči priglasili k dedovanju nečaki njenega brata B.Š.. Ugotovitve o sorodnikih po materi zapustnika, ki prihajajo v poštev kot dediči, je sodišče prve stopnje oprlo na listinske dokaze, ki v celoti utemeljujejo sklep o tej sorodstveni liniji po materi zapustnika, kot je pojasnjeno že ob pritožbi dedinje A.B..

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati v tem zapuščinskem postopku »dogovor in naročilo«, ki ga je pritožnik sklenil z dediči J.P., N.G., M.A. in T.P.D. dne 3.2.1993. Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o dedovanju pojasnilo, zakaj ne sprejema pravnega mnenja, ki ga je ta dedič naročil pri docentki dr. V.Ž.S. in ga je vložil v spis, vendar s tem, ko ni zavzelo stališča do tega pravnega mnenja, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve postopka, kot meni pritožnik. Sodišče prve stopnje je svoje pravno stališče pojasnilo, s tem pa je tudi odgovorilo na navedbe dediča. O tem, zakaj »dogovora in naročila« z dne 3.2.1993 ne šteje za veljavnega in obvezujočega za podpisnike, ima izpodbijani sklep celovito pojasnilo na osemnajsti in devetnajsti strani obrazložitve tako, da se da odločitev v celoti preizkusiti. Z razlogi te obrazložitve pa se pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja.

15. Dodatno k tem argumentom pritožbeno sodišče še dodaja, da je določba 78. člena Zakona o denacionalizaciji, ki v prvem odstavku določa, da se uvede dedovanje po umrlem glede denacionaliziranega premoženja z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, v drugem odstavku pa določa, da pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, najmanj nejasna. V tej določbi sta določena dva različna dogodka, ki povzročita uvedbo dedovanja in prehod zapuščine na dediče. Ni dvoma, da je ta ureditev o prehodu zapuščine na dediče drugačna od ureditve v Zakonu o dedovanju. Zato se tudi določba 104. člena ZD lahko glede denacionaliziranega premoženja, ki je predmet dedovanja razume drugače, kot v klasičnem postopku dedovanja. Zakon o dedovanju v 104. členu določa, da je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino, kakor tudi vsaka pogodba o dediščini po kom drugem, ki je še živ. Iz jezikovne razlage te določbe je očitno, da omejuje pogodbeno avtonomijo v dveh situacijah: prvič pri odtujitvi pričakovane dediščine in drugič pri odtujitvi dediščine po kom, ki je še živ. V sistemu, ki ne pozna ležeče zapuščine, se obe situaciji načeloma prekrivata, saj pride vedno v istem trenutku do uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče. V tem smislu pričakovane dediščine po nekom, ki ni več živ, ne more biti. ZDen pa je uvedel, kot je že pojasnjeno, prav glede tega vprašanja specifično ureditev, ko je ločil trenutek uvedbe dedovanja (pravnomočnost sklepa o dedovanju) in trenutek prehoda zapuščine na dediče (pravnomočnost denacionalizacijske odločbe). V vmesnem času lahko po prepričanju pritožbenega sodišča govorimo prav o pričakovani dediščini, saj obseg dediščine ni znan. Osebe, ki v takem položaju sklepajo pogodbo o odsvojitvi dednega deleža, so praviloma v negotovosti glede predmeta dedovanja. Določba 104. člena ZD pa tudi za take pogodbe določa sankcijo neveljavnosti (ničnosti).

16. Jezikovno razlago dodatno potrjuje namenska razlaga ZDen, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-16/94 z dne 11.5.1995. Ustavno sodišče je v tej odločbi zavzelo stališče, da nimajo pravnega učinka tiste dedne izjave in dednopravne pogodbe, ki so bile podane oz. sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oz. udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oz. pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Po presoji Ustavnega sodišča RS bi drugačno stališče lahko privedlo do oškodovanja nekaterih dedičev kot denacionalizacijskih upravičencev, saj bi z domnevo volje upravičenca oz. udeleženca šteli pravne posle, ki so jih udeleženci opravili v zmoti glede dejanskih okoliščin, za veljavne, šlo pa bi tudi za zmoto v predmetu dedovanja. Iz trditvenega gradiva v tem postopku očitno izhaja, da bi tudi v obravnavani zadevi sodišče s priznanjem veljavnosti spornemu dogovoru dejansko domnevalo voljo podpisnikov, saj se ti ob sklepanju pogodbe niso zavedali obsega zapuščine, ker ta ni bila znana.

17. Pritožba se sklicuje tudi na določbo 146. člena ZD in zagovarja stališče, da bi se sporna pogodba štela za pogodbo o odstopu dednega deleža, kar utemeljuje z argumentom, da je dedovanje po ZDen uvedeno s pravnomočnostjo prvotnega sklepa o dedovanju, zaradi česar so bili ob sklepanju sporne pogodbe dediči že določeni oz. je bil že določen krog dedičev. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se določba 146. člena ZD nanaša na drugačno situacijo. Govori namreč o odstopu deleža pred delitvijo zapuščine, ob popolnoma jasnem izhodišču, da je dediščina tedaj že prešla na dediče (zapuščina namreč pri »klasičnem« dedovanju preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, 132. člen ZD). Ta določba torej ureja dogovor med dediči v položaju, ko dedič že razpolaga z zapuščino in je obseg zapuščine v celoti znan. Ne ureja pa položaja pred prehodom zapuščine na dediča, ko ta sploh ne ve, kakšen bo obseg zapuščine, kot je bilo v konkretnem primeru.

18. Pritožbeno sodišče zato stališča pritožnika Alo.P., da je bil 3.2.1993 sklenjen veljavni sporazum, ne sprejema, ampak v tem delu v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Okoliščina, da je bil s strani dediča Alo.P. sporazum že v celoti realiziran pa sploh nima nobenega pomena, saj se z realizacijo sanira samo pomanjkljivost oblike posla. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo dediča Alo.P..

K pritožbam N.M.B., M.Š. in M.T.P.:

19. V obeh pritožbah pritožniki izpodbijajo stališče prvostopenjskega sklepa, da posvojenka zapustnikovega strica nima vstopne pravice. Razlaga N.M.B., da so imeli posvojenci po prejšnjih pravilih vstopno pravico in so namesto zakonitega dediča, ki je umrl pred zapustnikom, vstopili na njegovo mesto, je zmotna. Posvojenci glede na določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o dedovanju iz leta 1965 (ZD/65), ki je pri nas veljal vse do leta 1976, ko je bil sprejet republiški Zakon o dedovanju, niso imeli dedne pravice po sorodnikih posvojitelja. Ta ureditev je izhajala iz namena posvojitve, ki je bil predvsem v varstvu in preskrbi mladoletnih otrok, s posvojitvijo med posvojiteljem in posvojencem ter njegovimi potomci so zato nastale pravice in dolžnosti kakršne so po zakonu med starši in otroki. S posvojitvijo torej ni nastalo sorodstveno razmerje med posvojencem in posvojiteljevimi sorodniki. Ker je posvojitelj A.B., zapustnikov stric K.Š., umrl pred zapustnikom (5.1.1962), njegova posvojenka v letu 1972, ko je umrl zapustnik, ni bila dedinja, prav tako pa tudi ne ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ki je časovni mejnik za določitev dediča glede denacionaliziranega premoženja (prvi odstavek 78. člena ZDen).

20. Dediča M.Š. in M.T.P. se v svoji pritožbi sklicujeta na določbo drugega odstavka 228. člena ZD iz leta 1976 (ZD/76), iz katere naj bi izhajalo, da je potrebno v primeru dedovanja t.i. nepopolnih posvojencev, uporabljati določila ZD/65 kombinirano z določili ZD/76. Ta razlaga, tudi če bi bila pravilna, ne more vplivati na presojo v obravnavanem primeru. Kot že povedano se krog dedičev po zapustniku presoja ob pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 78. člena ZDen). To v obravnavanem primeru pomeni na dan 16.7.1973. Ta časovni trenutek opredeljuje tako dejanske kot tudi materialnopravne okvire za presojo kroga dedičev. Posvojitelj A.B. je umrl leta 1962, zato on po zapustniku P. ni pridobil dedne pravice. Na dan pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju bi A.Š.Š. imela dedno pravico le v primeru, če bi ji bila priznana vstopna pravica in s tem dedovanje po posvojiteljevih sorodnikih. Ker ji zakon tega ni priznaval, kar ni sporno, dedne pravice po zapustniku P. tedaj ona ni mogla pridobiti. Spremembe zakonodaje, ki so se zgodile po tem trenutku, pa so nepomembne. Ker A.Š.Š. ob pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju ni sodila v krog dedičev po zapustniku, v ta krog ne morejo soditi niti pritožniki. Pritožbeno sodišče tudi sicer dodaja, da razlaga pritožnikov v zvezi z 228. členom ZD ne prepriča. To določbo je mogoče razumeti samo na način, kot je zapisana, to pa je, da se za nepopolne posvojence tudi po uveljavitvi ZD v celoti uporabljajo samo določbe ZD/65, tudi za presojo njihove dedne pravice. Za drugačno razlago v besedilu zakona ni opore. Glede na vse povedano je pravilno stališče, da vsi trije pritožniki nimajo dedne pravice po zapustniku in je pritožbeno sodišče tudi njihove pritožbe kot neutemeljene zavrnilo.

21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do kakšnih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost, zato je vse pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o dedovanju (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD).