Jedro

Pri očitku relativno bistvene kršitve postopka je treba navesti s katerim konkretnim ravnanjem je sodišče kršilo postopkovna določila, možnost vpliva (pritožba) oziroma vpliv (zahteva za varstvo zakonitosti) na zakonitost izpodbijane sodbe ter manifestacijo tega vpliva (dejstvo, ki naj bi ga sodišče zaradi kršitve napačno ugotovilo in vzrok zmotne ugotovitve).

Sodišče ni dolžno izvesti dokaza oziroma bo dokazni predlog zavrnilo, če dokaz ni relevanten (dokaz za ugotovitev dejstev, ki tudi, če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča),ni bistven za odločitev v zadevi ali ker ne gre za dejstvo, ki bi ga bilo možno ugotoviti le na ta način, pa tudi, če stranka ni dokazala ustrezne stopnje verjetnosti, da bo dokaz uspešen glede na dokazno moč ostalih že izvedenih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega G.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je spoznalo G.Š. za krivega storitve dveh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po 2. v zvezi s 1. odstavkom 183. člena KZ in kaznivega dejanja prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva po 2. odstavku 187. člena KZ. Za kaznivo dejanje, opisano v točki I1 storjeno na škodo D.F., mu je po 2. odstavku 183. člena KZ določilo kazen pet let in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje, opisano v točki I2, storjenega na škodo A.H. po 2. odstavku 183. člena kazen štiri leta zapora, za kaznivo dejanje, opisano v točki II pa po 2. odstavku 187. člena kazen eno leto zapora, na kar mu je upoštevajoč te določene kazni ter kazen dveh let zapora, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 8.4.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 24.3.2004 izreklo enotno kazen dvanajst let zapora, v katero mu je vštelo čas, ko mu je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost. Višje sodišče v Mariboru je pritožbam obdolženega G.Š., njegove zagovornice in okrožnega državnega tožilca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obdolžencu na prvi stopnji določeni kazni pet let in šest mesecev zapora ter štirih let zapora zvišalo obe na šest let zapora ter mu izreklo novo enotno kazen štirinajst let zapora, odločbo o stroških kazenskega postopka pa je spremenilo tako, da je obdolženca na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, sicer je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP (2. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Pritrditi je sicer potrebno ugotovitvam višjega sodišča, da se obsojenec res ni zagovarjal v celoti tako, kot je to povzelo sodišče prve stopnje, vendar pa ta napaka na ugotovitev, da je obsojenec storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo in na ugotovljeno krivdo zanje ter na odmero kazni ni imela nobenega vpliva. V delu, v katerem zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja napačno navedbo v razlogih sodbe, da je obsojenec izkoristil in zlorabil svoj nadrejeni položaj, ne gre za zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo. Trditev je bila namreč zapisana v obrazložitvi odmere kazni v kontekstu obsojenčeve visoke izobrazbe, ne pa kot očitek neposrednega nadrejenega položaja. Tudi ni res, da prvostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj ne bi vsebovala podrobne analize dokazov. Sodišče je tudi povsem utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, saj jih je ocenilo kot takšne, ki nimajo nikakršnega vpliva na zaključek sodišča, da je obsojenec storil kaznivo dejanje. Povsem jasno pa je tudi obrazložilo, na katere dokaze je oprlo odločbo. Tako je neutemeljen očitek v zahtevi, da ni razlogov o tem, katera listinska dokazila naj bi sodišče vpogledalo. Če je bila priča V.Š. prisotna na tajni glavni obravnavi dne 16.3.2004, ko je kot socialna delavka v D. V. na obravnavo pripeljala gojence, dne 13.10.2004 pa zaslišana kot priča, to ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Š. je bila namreč že zaslišana v preiskavi in je bila njena izpovedba na glavni obravnavi tej prvotni - pred preiskovalnim sodnikom povsem enaka.

Neutemeljen pa je tudi očitek, da je bila kršena določba 2. točke 1. odstavka 35. člena ZKP, ker zaradi dvoma v nepristranskost predsednika senata ni bilo ugodeno predlogu obrambe za prenos krajevne pristojnosti. Predsednik senata se je sicer res seznanil z uradnim zaznamkom policije, v katerem je bila navedena izjava obsojenca, sprejeti pa je ugotovitev višjega sodišča, da vsebina uradnega zaznamka ni takšna, da bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica uvodoma sicer sodišču očita kršitev določb materialnega kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa v nadaljevanju v zahtevi očita in obrazlaga le kršitve določb ZKP:1. kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena;a. sodišče prve stopnje je napačno povzemalo zagovor obdolženca, na ta pravno relevantna dejstva pa je potem oprlo sodno odločbo, hkrati pa je to pripeljalo do nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje; b. sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma sodišče ni obrazložilo, katera druga "listinska dokazila" je na glavni obravnavi vpogledalo; c. telesni opis obsojenca, kot ga je podal izvedenec dr. F.B. ne ustreza obsojenčevim značilnostim, kot jih je videl otrok D.F., ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi s tem ni odgovorilo. 2. kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP:a. kršitev pravice do obrambe: sodišče je neutemeljeno zavrnilo obrazložene dokazne predloge, ki sta jih podala obsojenec in njegova zagovornica; b. sodišče ni izključilo javnosti z glavne obravnave; priča V.Š., socialna delavka v D. V. je namreč bila prisotna na zaslišanju gojenca A.I. dne 16.3.2004, za tem pa je bila dne 1.4. in 13.10.2004 še sama zaslišana kot priča; c. kršitev določbe 1. odstavka 35. člena ZKP, ker sodišče kljub tehtnim razlogom ni ugodilo predlogu za prenos krajevne pristojnosti, kar vse je vplivalo na zakonitost sodne odločbe.

Večino v zahtevi uveljavljanih kršitev je zagovornica sodišču prve stopnje očitala že v pritožbi in je pritožbeno sodišče na njene očitke obširno in pravilno odgovorilo, Vrhovno sodišče pa presojo Višjega sodišča v celoti sprejema.

Ad 1/a Na ta očitek je odgovorilo pritožbeno sodišče v 1. odstavku na strani 8 sodbe tega sodišča. Res je sicer, da se obsojenec ni zagovarjal, da je oba oškodovanca spoznal med poučevanjem v šoli, prav tako pa tudi ne, da je imel dva računalniška kompleta in da je šlo za maščevanje do njega kot do učitelja, vendar pa ta napaka sodišča prve stopnje na ugotovitev, da je obsojenec storil kazniva dejanja in na ugotovljeno krivdo zanje ter na odmero kazni niso imele nikakršnega vpliva. Prav tako ne gre za zatrjevano nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo v delu, v katerem zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja napačno navedbo, da je obsojenec izkoristil in zlorabil svoj nadrejeni položaj, saj je ta trditev, kot je na to pravilno opozorilo že višje sodišče, zapisana v obrazložitvi odmere kazni. Gre za nadrejeni položaj obsojenca glede na njegovo visoko izobrazbo in opravljanje pedagoškega poklica, ki ga je zavezoval skrbeti za izobraževanje in zdrav otrokov razvoj, ne pa za očitek zlorabe neposrednega nadrejenega položaja.

Ad 1/b Tudi na te navedbe zagovornice je odgovorilo že višje sodišče. Sicer pa zahteva v tem delu ne more biti uspešna, saj zagovornica ni navedla, katerih odločilnih dejstev sodišče ni obrazložilo, oziroma so zatrjevanja o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje tako splošne narave, da ne morejo biti predmet presoje vrhovnega sodišča kot to odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP). Prav tako pa tudi sodišče ni kršilo očitane določbe ZKP, s tem, ko naj ne bi navedlo katera druga listinska dokazila in fotografije je vpogledalo in na podlagi katerih dokazov je ugotovilo odločilna dejstva. Vsi dokazi, na katere je sodišče oprlo sodno odločbo so bili namreč pretreseni na glavni obravnavi (odgovor na to pritožbeno navedbo je v 2. odstavku na strani 6 sodbe pritožbenega sodišča). Ponovno pa je potrebno poudariti še, da je kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP podana le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, o katerem odločilnem dejstvu pa sodba naj ne bi imela razlogov, pa v zahtevi ni navedeno. Glede na strogo določene meje preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti (1. odstavek 424. člena ZKP) mora namreč vložnik natančno navesti, katere kršitve naj bi bile podane in jih tudi ustrezno obrazložiti.

Ad 1/c Tudi ta očitek zagovornice je neutemeljen, saj kot jasno izhaja iz obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča (1. odstavek na strani 6 te sodbe), obsojenec na glavni obravnavi ni predočil izvedencu dr. B. opisa, ki ga je podal oškodovani D.F., temveč le lastno interpretacijo oškodovančevih navedb v zvezi s tem. Ker iz izjave oškodovanega F. ne izhaja tisto, kar je obdolženec predočil izvedencu, tudi ni bilo potrebe, da bi se sodišče prve stopnje o tem opredeljevalo, niti se o tem (glede na to, da ni bilo zatrjevanih razlik) ni bilo dolžno opredeljevati pritožbeno sodišče (tudi oškodovanec je namreč na vprašanje zagovornice, kakšne barve dlak ima G. po telesu, odgovoril, da črne - stran 100 spisa). Tako oškodovanec kot izvedenec pa govorita o "preuhranjeni" osebi (oziroma osebi s trebuščkom) in s pigmentnimi znamenji.

Ad 2/a Po mnenju zagovornice v zahtevi naj bi sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe s tem, ko ni izvedlo naslednjih s strani obrambe predlaganih dokazov:- zaslišanje lastnice stanovanja na L. ulici, ki bi potrdila obsojenčev zagovor, da ta ni razpolagal s ključi navedenega stanovanja; - v pogled v izpise pogovorov po mobitelu, s čimer bi obsojenec dokazal, da v določenem času do dejanj objektivno sploh ne bi moglo priti, ker je bil odsoten (saj ni bilo nobenih telefonskih pogovorov med njim in oškodovancema); - zaslišanje očeta oškodovanega F., ki bi potrdil, da ga (obsojenca) nikoli ni zalotil pri spolnem dejanju s sinom; - postavitev izvedenca strokovnjaka računalniške in video stroke, ki bi lahko pojasnil, da z zaseženo računalniško tehniko ne bi mogel storiti kaznivega dejanja po 2. odstavku 187. člena KZ; - zaslišanje strokovnjaka ustrezne stroke, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je možno, da bi obsojenec analno spolno občeval, ne da bi oškodovanca utrpela kakršnekoli poškodbe na anusu oziroma danki.

Sodišči sta v izpodbijanih sodbah ocenili predlagane dokaze kot očitno neuspešne. V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZKP sodišče sicer samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in katere ne in pri tem ni vezano na nobena posebna formalna pravila in ne z njimi omejeno, vendar pa mora zagotoviti pošten postopek, kar pomeni, da je dolžno strankam omogočiti navajanje dokazov ter zagotoviti možnost izjaviti se o dokazih nasprotne stranke, hkrati pa je te predlagane dokaze tudi dolžno izvesti. Dolžnost sodišča izvesti dokaze pa ni absolutna, temveč bo sodišče izvedlo le tiste dokaze, ki so obrazloženi in pravno relevantni. Sodišče bo torej dokazni predlog zavrnilo, če za to obstajajo ustavno upravičeni razlogi. En od teh in tudi najbolj pogost razlog je "nerelevantnost dokaza", torej dokaza za ugotovitev dejstev, ki tudi, če bi se izkazala za resnična, ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Nadalje sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki za odločitev v zadevi po razumni presoji niso bistveni ali ker ne gre za dejstvo, ki bi ga bilo možno ugotoviti le na ta način. Sodišče nadalje tudi ne bo dolžno izvesti dokaza, če stranka ni dokazala ustrezne stopnje verjetnosti, da bo dokaz uspešen glede na dokazno moč ostalih že izvedenih dokazov (npr. neko dejstvo že ugotovljeno po izvedencu ali če je obstoj nekega dejstva potrdilo že več prič očividcev sodišče ne bo zasliševalo posrednih prič, ipd.).

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu nista kršili pravice do obrambe. Določeni predlagani dokazi so očitno takšni, da ne bi mogli biti uspešni (tudi če bi lastnica stanovanja izjavila, da obsojenec ni posedoval ključa od stanovanja na L. ulici, bi to pomenilo le, da njej o tem, da bi obsojenec ključe posedoval ni nič znanega, kar pa nikakor ne pomeni, da jih dejansko ne bi imel. Drugače povedano, četudi bi priča navajala, tako kot to zatrjuje zagovornica v zahtevi, njena navedba ne bi imela na odločitev sodišča nikakršnega vpliva, kot sta to pravilno zaključili že nižji sodišči. Isto velja tudi za postavitev izvedenca video in računalniške stroke, ki četudi bi potrdil, da z zaseženim računalnikom obsojenec ne bi mogel storiti kaznivega dejanja, opisanega v točki 3, njegovo mnenje na odločitev sodišča ne bi imelo nikakršnega vpliva, še posebej ob upoštevanju prepričljivih izpovedb obeh oškodovancev ter dejstva, da so bili obsojencu zaseženi kabli in USB priključek za video bus USB, nadalje pa tudi račun za prenosni računalnik, ki pa ob hišni preiskavi ni bil zasežen. Z zaslišanjem očeta in postavitvijo izvedenca ustrezne medicinske stroke pa je obramba izkazala premajhno stopnjo verjetnosti, da bi tak dokaz glede na ostale izvedene dokaze lahko bil uspešen. Kot namreč izhaja iz izpovedbe D.F. naj bi njega in obdolženca zalotil oče v postelji (bila sta sicer pokrita), vendar pa se naslednjega dne zaradi močne opitosti dogodka sploh ni več spominjal. Glede poškodb oškodovanca zaradi analnega občevanja pa je sodišče vpogledalo v zdravniško spričevalo za otroka D.F., iz katerega izhaja ugotovitev, ki kaže na možnost tovrstne zlorabe (slabše toniziran sfinkter), med tem, ko eventualnih poškodb sluznice zaradi pretečenega časa ni bilo mogoče več zaznati. Ob tem je potrebno upoštevati še navedbe oškodovanca, da naj bi ga pred odnosom namazal obsojenec z nekim mazilom. Glede na navedeno tudi Vrhovno sodišče zaključuje, da ni nikakršne verjetnosti, da bi obsojenec lahko s predlaganima dokazoma uspel. Isto pa velja tudi za vpogled v izpise o pogovoru po mobitelu, še posebej, ker se obsojencu ne očita, da je dejanje storil točno določenega dne, temveč v daljšem časovnem razponu.

Ad 2/b Zagovornica sicer uvodoma v zahtevi sodišču očita, da v nasprotju z zakonom na glavni obravnavi, opravljeni dne 16.3.2004, javnost ni bila izključena, vendar pa v obrazložitvi te kršitve, oziroma vpliva takšne kršitve na zakonitost sodbe ne obrazlaga, temveč s tem, ko navaja, da je sodišče dovolilo prisostvovati priči V.Š. na zaslišanju priče A.I., čeprav je bila kasneje sama zaslišana kot priča, opozarja le na kršitev 2. odstavka 331. člena ZKP, kjer zakon določa, da priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov. Že iz zakonskega besedila "praviloma" torej ne izhaja absolutna prepoved zaslišati takšno osebo kasneje kot pričo, vendar pa je v tem primeru lahko vprašljiva verodostojnost takšne priče. To se pravi, kolikor se ugotovi, da sodišče brez (utemeljenega) razloga odstopi od pravila in zasliši neko pričo v navzočnosti druge (doslej v postopku ali na glavni obravnavi še nezaslišane priče) mora vložnik zahteve, če bo hotel z vlogo uspeti, izkazati še vpliv te kršitve na zakonitost sodne odločbe, oziroma, če je kršitev uveljavljal že prej v pritožbi, možnost vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost odločbe (1. odstavek 424. člena ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je sodišče kršilo določbo 2. odstavka 331. člena ZKP, saj je bila V.Š. navzoča pri zaslišanju druge priče preden je bila sama na glavni obravnavi zaslišana kot priča. Vendar pa zagovornica eventualnega vpliva te kršitve na pravilnost in zakonitost sodbe (ker je kršitev uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo se tudi v zahtevi zahteva nižji standard - možnost vpliva na zakonitost) ni obrazložila. Celo nasprotno, sprašuje se, ali je to res dolžna storiti. Kot je bilo že pojasnjeno, mora stranka v zahtevi za varstvo zakonitosti očitano kršitev konkretizirano obrazložiti, kar pri očitku relativne bistvene kršitve pomeni, da mora navesti ne samo s katerim konkretnim ravnanjem je sodišče kršilo postopkovna določila, temveč tudi možnost vpliva (pritožba) oziroma vpliv (zahteva za varstvo zakonitosti) na zakonitost (in pravilnost) izpodbijane sodbe ter manifestacijo tega vpliva (torej navesti mora dejstvo, ki naj bi ga sodišče zaradi kršitve napačno ugotovilo in vzrok zmotne ugotovitve). Sicer pa je na identične navedbe zagovornice v pritožbi že prepričljivo odgovorilo višje sodišče (zadnji odstavek na strani 6 in 1. odstavek na strani 7 sodbe), ki pa je v okviru presoje izpodbijanega dejanskega stanja odločalo tudi o tem, ali je omenjena postopkovna napaka imela za posledico zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma ali je dejstvo, da je bila priča V.Š. prisotna na zaslišanju A.I., vplivalo na njeno izpovedbo in ugotovilo, da takšnega vpliva ni bilo, saj je bila Š. že zaslišana pred tem pred preiskovalnim sodnikom in je kasneje zaslišana na glavni obravnavi pri tej svoji izpovedbi vztrajala.

Ad 2/c S tem, ko sodišče ni preneslo krajevne pristojnosti na drugo sodišče, ni kršilo določbe 1. odstavka 35. člena ZKP, saj je svoje odločitve v izpodbijanih sklepih prepričljivo obrazložilo, tudi glede tega, da niso podani tehtni razlogi, da se za sojenje določi drugo stvarno pristojno sodišče. Subjektivno prepričanje obsojenca oziroma zagovornice v zahtevi v zakonitost takšne odločitve ne vzbuja nikakršnega dvoma temveč s tem izraža le nestrinjanje z odločitvijo sodišča. V zahtevi očitane kršitve (kršitev pravice do obrambe, neenakopravnega obravnavanja strank) namreč niso podane, kakor tudi ne druga "nepravilna ravnanja" sodnika, ki jih zagovornica sicer niti ni navedla, še manj pa obrazložila. Okoliščino, da naj bi imel predsednik senata hkrati tudi status osumljenca, pa je pripisati ovadbam, ki jih je zoper njega vložil obsojenec med postopkom.

Z izražanjem dvoma o strokovnosti izvedenke K.D. in dvoma v verodostojnost izpovedb obeh oškodovancev pa zagovornica v zahtevi ne uveljavlja kršitve določb KZ ali ZKP temveč le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve, zaradi česar je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih v zvezi z odločanjem o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na izreku sodbe citiranih določil ZKP.