Jedro

Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči je eden izmed alternativno predpisanih pogojev, tudi materialna ogroženost. Materialna ogroženost v zakonu ni posebej definirana, temveč se, ker gre za pravni standard, ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega posameznega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, kar pomeni, da organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZUP v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 229,50 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 5. 2018 in odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 2. 3. 2018 in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje (I. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt, s katerim bo odločila o vlogi tožeče stranke za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči z dne 31. 12. 2017 ter da ji je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 326,36 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (II in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj pravne podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku ni imela. Prav tako ni pravilno stališče, da tožena stranka pri svoji odločitvi, ko je vlogo zavrnila, ni upoštevala oziroma dodatno ugotavljala dejstev in okoliščin, ki so za odločitev v predmetni zadevi bistvene. Meni, da ne glede na prosti preudarek, katerega uporabo ji v primeru izredne denarne socialne pomoči dopušča Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZSVarPre), ni bila vezana k temu, da ugotavlja potrebe tožeče stranke po posebni obutvi zaradi zdravstvenih težav, upoštevaje tudi dejstvo, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in da ji je bila za enak namen nakupa izredna denarna socialna pomoč že dodeljena v letu 2017. Vztraja, da strošek za obutev, četudi gre za obutev, ki jo vlagatelj potrebuje zaradi zdravstvenih težav, ni strošek, ki bi bil vezan na preživljanje. Izpoved B.B. pa tudi izhaja, da naj tožnica najprej poskusi z obutvijo, ki jo dobi v običajni trgovini in šele potem z izdelavo obutve po meri. Vztraja, da pri nakupu obutve, prilagojene zdravstvenim težavam, ne gre za dobrine, ki bi jih tožnica nujno potrebovala za preživetje in jih s svojimi dohodki zaradi materialne ogroženosti ne bi mogla pokriti. V primeru, da gre za zdravstvene težave, so za takšne primere predvideni tudi medicinsko tehnični pripomočki, o katerih odločajo pristojni organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Sklicuje se na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 91/2019 z dne 9. 5. 2019, kjer je kot tožeča stranka nastopala ista tožnica, izredno denarno socialno pomoč pa uveljavljala za nakup jogijev oziroma postelje, prilagojene njenim zdravstvenim težavam. Izpodbijani odločbi sta pravilni in zakoniti, pritožba pa utemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni vključno v stroškovnem delu tako, da bodo stroški postopka bremenili proračun.

3. V obširnem odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Navaja, da navedbe pritožnice, da ni zavezana k ugotavljanju potrebe po posebni obutvi zaradi zdravstvenih težav, nasprotujejo osnovnim zahtevam upravnega postopka. Vprašanja, ali je nakup obutve izreden strošek, vezan na preživetje, v postopku odločanja tožena stranka sploh ni preverjala, prav tako ni preverila in zavzela stališča, ali bi tožnica lahko stroške obutve pokrila s sredstvi izredne denarne socialne pomoči in tudi ni preverjala materialne ogroženosti tožnice. Tožnica ima zdravstvene težave, zaradi katerih potrebuje primerno obutev in v ta namen sredstva izredne denarne socialne pomoči, kot je sodišče pravilno ugotovilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo in administrativne stroške v višini 2 %.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih posamičnih upravnih aktov o pravici do izredne denarne socialne pomoči z dne 2. 3. 2018 in z dne 24. 5. 2018. Iz obrazložitve citiranih odločb izhaja, da tožnica prejema denarno socialno pomoč in ima zato osnovna sredstva za preživetje zagotovljena. Vlogi za izredno denarno socialno pomoč pa se ne odobri, ker namen izredne denarne socialne pomoči ni vezan na osnovno preživljanje. Za nakup obutve je tožnica že prejela sredstva na podlagi odločbe z dne 7. 11. 2017. 7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je ZSVarPre. Po 33. členu tega zakona se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

8. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči je torej eden izmed alternativno predpisanih pogojev, tudi materialna ogroženost. Materialna ogroženost v zakonu ni posebej definirana, temveč se, ker gre za pravni standard, ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega posameznega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, kar pomeni, da organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka zgolj na podlagi ugotovitve, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči, zaključila, da ima s tem zagotovljena osnovna sredstva za preživetje, med katera spadajo tudi stroški za osnovno obutev in štela, da ne izpolnjuje pogoja za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, dodatno, ker naj bi tožnica za isti namen nakupa obutve že prejela sredstva na podlagi odločbe z dne 7. 11. 2017. Tožena stranka glede odločitve, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje izredne denarne socialne pomoči, ni dodatno ugotavljala dejstev in okoliščin, ki so za odločitev v predmetni zadevi bistvene in sicer, ali se je tožnica znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma ali izkazuje izredne stroške za obutev, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ne bi mogla pokriti.

10. Drugače kot tožena stranka, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnica potrebuje sredstva izredne denarne socialne pomoči za nakup dodatnega para čevljev in anatomskih copat. Ugotovilo je, da tožnica težko hodi zaradi posebne pozicije prstov oziroma deformacije dveh prstov, kar je potrdil tudi zaslišani lečeči ortoped, dodatno, da je bil z MR preiskavo ugotovljen Mortonov nevrom. Zavarovanci s takšnimi težavami so iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja sicer upravičeni do posebne ortopedske obutve, ki je izdelana po meri. Vendar je po priporočilu specialista ortopeda najprej potrebno poizkusiti z normalno obutvijo, ki se kupi in šele nato se izdela obutev po meri. Sicer pa je za tožnico priporočljivo, da ima vsaj dvoje parov čevljev.

11. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in ob dejstvu, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči in da ji je za enak namen nakupa (torej za nakup posebne obutve oziroma dodatnega para čevljev) že bila dodeljena izredna denarna socialna pomoč v letu 2017, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje edino pravilno zaključilo, da tožena stranka v predsodnem postopku ni pravilno uporabila določbe 33. člena ZSVarPre, ki določa pogoje za priznanje izredne denarne socialne pomoči in tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Ker je dejansko stanje, odločilno za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči ostalo nerazčiščeno, je sodišče prve stopnje imelo vso podlago v določbi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, pri čemer je razloge za to tudi ustrezno obrazložilo.

12. Glede na vse obrazloženo in ker se pritožba, čeprav se nanaša na isto tožnico, neutemeljeno sklicuje na zadevo Psp 91/2019 z dne 9. 5. 2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za isto dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembo, v nadaljevanju OT) tožnici priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo po tar. št. 15 OT 375 točk oziroma 225,00 EUR in 2 % administrativnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, to je 4,50 EUR oziroma skupaj 229,50 EUR. Stroške v takšni višini je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.