Jedro

Pravice delavca do nagrade za koristni predlog so urejene v splošnih aktih organizacije. Delavec lahko uveljavlja pravice do koristnega predloga v skladu s pravilnikom o množični inovativni dejavnosti organizacije. Analize prihrankov zaradi organizacijskih sprememb, ki naj bi predstavljale koristni predlog in jih je v organizaciji predlagal delavec, podane v ugovoru zoper sklep o prerazporeditvi na drugo delovno mesto, ni mogoče šteti za dopolnitev že vložene prijave ali za novo prijavo koristnega predloga. Delovno sodišče je zato pravilno obravnavalo sporno zadevo le v okviru zahteve za varstvo pravic, ki se je nanašala na koristni predlog A-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi, da se tožniku, kot soavtorju prizna koristnost predloga A-1, za kar mu pripada sorazmerni del skupne nagrade v znesku 62.736.184,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in so jo tožniku dolžne plačati tožene stranke in sicer: prvotožena stranka X. d.o.o. je tožniku dolžna plačati znesek 22.456.559,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 2.402.060,40 SIT od 28.2.1990 dalje do plačila, od zneska 14.711.447,00 SIT od 28.2.1991 dalje do plačila in od zneska 5.343.052,00 SIT od 28.2.1992 dalje do plačila; drugotožena stranka Y. d.o.o. je tožniku dolžna plačati znesek 35.405.218,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od zneska 3.202.760,10 SIT od 28.2.1990 dalje do plačila, od zneska 19.265.601,00 SIT od 28.2.1991 dalje do plačila in od zneska 12.936.857,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1992 dalje do plačila; tretje tožena stranka Z. d.o.o. je tožniku dolžna plačati znesek 4.874.406,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 832.207,00 SIT od 28.2.1990 dalje do plačila, od zneska 3.308.926,70 od 28.2.1991 dalje do plačila in od zneska 733.772,90 SIT od 28.2.1992 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne zahtevek, da so tožene stranke dolžne tožniku nerazdelno plačati znesek 43.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 dalje do plačila in mu nerazdelno povrniti stroške izvedenca v skupnem znesku 42.496,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 SIT od 27.9.1991 dalje do plačila, od zneska 24.496,00 SIT od 14.9.1992 dalje do plačila, od zneska 2.000,00 SIT od 23.10.1992 dalje do plačila in od zneska 6.000,00 SIT od 20.1.1997 dalje do plačila ter tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva odločanja o njih dalje pa do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.

Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje v novem postopku izvedlo nekatere nove dokaze in ponovilo dokaze, ki jih je že izvedlo prejšnje sodišče; na podlagi prejšnjih dokazov je prišlo do povsem drugih ugotovitev. Iz dokaznega postopka v novem postopku ne izhajajo dejstva, ki bi lahko vodila do zaključkov izpodbijane sodbe. Sodišče ugotavlja, da se prijava, ki je predmet tega spora, nanaša na "organizacijsko spremembo Študija dela v shemi X.", ki ne konkretizira postopkov, zaradi katerih je prišlo do ogromnih prihrankov, ker je prijava sama preveč abstraktna. Dopolnitev te prijave, vsebovana v ugovoru tožeče stranke na odredbo o premestitvi z dne 13.10.1989, je dovolj konkretna, sodišče pa je ne šteje za dopolnitev prijave, ker je bil ugovor vložen že po vložitvi tožbe zaradi priznanja koristnega predloga. Tako stališče sodišča po mnenju pritožbe ni sprejemljivo, saj inovacija tožeče stranke in njegovih sodelavcev ni bila le v Študiju dela ... temveč tudi v konkretnih postopkih, ki so nastali zaradi spremenjene organizacije dela. Čeprav predlog reorganizacije ni bil prejet v celoti, so delavci na področju Študije dela že opravljali delo na podlagi predlaganih sprememb in so s svojo inovativnostjo ustvarili nove postopke dela in norme proizvodnih delavcev, da se je njihov delovni učinek povečal za 30 %, oziroma se je za 39 % zmanjšalo število delovnih ur za izvedbo istih operacij.

Pritožnik nadalje uveljavlja, da je po določbah Samoupravnega sporazuma o množični inventivni dejavnosti dolžna organizacija delavca, ki je podal nepopolno prijavo, pozvati, naj to prijavo dopolni. Če dopolnitve prijave iz ugovora ni šteti za dopolnitev prijave, bi morale tožene stranke oziroma njihovi pravni predniki to dopolnitev šteti kot novo prijavo in zahtevati, da jo predlagatelj zaradi pomanjkljive oblike dopolni. Ni točno, da dopolnitve ni, ker naj bi bila prepozna in da se ne šteje ta dopolnitev za novo prijavo, ki pa je bila pravočasna.

Pritožba nadalje navaja, da je Odbor za gospodarjenje zavrnil predlog reorganizacije, vendar vsebina koristnega predloga ni le v reorganizaciji Študije dela, temveč v konkretnih postopkih, ki so bili predlagani v prijavi inovacije; cilji za izboljšanje produktivnosti so bili doseženi. Sodišče se delno opira na izvedensko mnenje dr.B.C., iz katerega izhaja, da so poslovodne strukture zavračale organizacijske spremembe. Izvedenec je zaslišan, izpovedal, da je svoje mnenje izdelal na podlagi razgovora s poslovodnimi strukturami, ki se seveda niso strinjale s predlogom tožnika. Njegovo mnenje je težko obravnavati kot izvedensko, saj je le povzel mnenje tožene stranke in ni moglo biti izdelano v skladu s pravili stroke.

Sodišče ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev.

Navedlo je sicer, kateri dokazi so bili izvedeni, ni pa razvidno, kateri dokazi so sodišče vodili do zavrnitve zahtevka. Prvega izvedenskega mnenja sodišče ni moglo upoštevati, saj ne izpolnjuje pogojev za izvedeniško mnenje, do drugega izvedeniškega mnenja pa se je sodišče le opredelilo, da mnenje ni sprejemljivo.

Uvajani sistem Ž. je svoje rezultate gotovo dal v času uvajanja tega sistema in neposredno za tem. To se je dogajalo v letu 1982, sedem let pred predlagano inovacijo. Rezultati inovacije niso posledica sistema, ki ga je uvajala Ž.. Če sistem ni dal rezultatov šest let, potem ga tudi ni dal v sedmem letu. Prihranki, ki so bili ogromni, so posledica inovacij tožnika in njegovih sodelavcev.

Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti upoštevne. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo in tudi obrazložilo, zakaj niso upoštevane navedbe v ugovoru, ki ga je tožena stranka prejela 23.10.1989, da naj analiza koristnosti tožnika v Študiju dela služi kot dopolnitev v inovativnemu predlogu A-1. Sodišče druge stopnje pripominja, da je šlo za dva bistveno različna postopka pri toženi stranki. V tem postopku je pri toženi stranki pritožnik uveljavljal pravico do priznanja inovacije. V drugem postopku, to je v postopku premestitve z dne 13.10.1989, pa je tožnik vložil ugovor. Inovativni predlog - problem št. A-1 (priloga B-2) se nanaša na organizacijsko spremembo Študija dela v shemi X., za katero tožnik predlaga spremembo organiziranosti. V ugovoru na odredbo C.C. z dne ....1989, vročeno 9.10.1989, je tožnik ugovarjal prerazporeditev. V ugovoru je na str. 2 nakazal, da naj analiza služi tudi kot dopolnitev k inovativnemu predlogu A-1 in niti ni opredelil, da se ta dopolnitev nanaša na bistveno drugačno vsebino, ki bi pomenil pravzaprav nov inventivni predlog. Izračune, ki jih je v ugovoru obrazložil, pa je tožnik označil, da je to dovolj zgovoren podatek o upravičenosti obstoja Študija dela. Zato ni upoštevna pritožbena navedba, da če dopolnitve prijave iz ugovora ni šteti za dopolnitev prijave, bi morali šteti to dopolnitev kot novo prijavo in zahtevati, da jo predlagatelj zaradi pomanjkljivosti dopolni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila taka prijava, če bi se štela za novo, podana šele po vložitvi predloga za sodno varsto. Stvar tožnika je bila, da bi to opredelil sam kot novo prijavo in jo uveljavljal pri toženi stranki po postopku v skladu z določbami Pravilnika o množični inventivni dejavnosti, v katerem je v poglavju 10. urejen postopek za reševanje sporov. Prej Sodišče združenega dela in sedaj delovno sodišče je pravilno obravnavalo sporno razmerje le v okviru zahteve za varstvo pravic, ki se še nanaša na priznanje koristnega predloga A-1. Uveljavljanje pritožbe ni utemeljeno, da bi morali dopolnitev prijave iz ugovora šteti kot novo prijavo, ne more biti predmet tega sodnega postopka. Po 2. odstavku 224. člena Zakona o združenem delu, veljavnega v času vložitve predloga za sodno varstvo oziroma kasnejšega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja po 2. odstavku 83. člena, delavec ni mogel zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za denarno terjatev. V tem primeru ne gre za čisto denarno terjatev, ampak za uveljavljanje pravic do koristnega predloga, ki se je mogel zakonito uveljavljati v skladu s prej navedenim pravilnikom pri toženi stranki. Iz tega razloga je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Zato za zakonitost odločitve niso bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvedeniški mnenji dr. B.C. oziroma izvedenca C.D. o izračunavanju prihranka. Sodišče prve stopnje je to ustrezno in popolno obrazložilo, s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

Zaradi navedenega je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje potrditi in pritožbo zavrniti kot neutemeljeno.